Ali sem dobra krščanska mama? Ali katera koli od nas to kdaj zares ve? Le peščica srečnic je morda samozavestnih v svoji vlogi mame, večina pa se verjetno le spotika in s tem, kar nam je Bog podaril, dela najbolje, kar lahko.
Moja prijateljica vztraja, da že če si samo zastavimo to vprašanje, pomeni, da nam gre dobro, ker se zavestno trudimo postati boljše mame.
Svoje otroke imamo rade in močno si želimo, da bi bile dobre v svoji starševski vlogi. Toda kako vemo, ali smo na pravi poti?
Materinstvo je tek na dolge proge
Nekatere raziskave kažejo, da biti dobra mama v enaki meri izvira iz izkušenj, torej iz učenja »pri delu« (tj. pri materinstvu), kot iz notranjega materinskega čuta.
Morda je umetnost dobrega starševanja preprosto sprejemanje dobrih odločitev drugo za drugo. Gre predvsem za majhne stvari.
Nekoč sem slišala duhovnika reči, da gredo matere v nebesa, ker nenehno opravljajo dela usmiljenja: hranijo lačne, skrbijo za bolne in tolažijo žalostne.
Materinstvo je maraton, ne šprint.
Ameriška avtorica Glennon Doyle v svoji uspešnici Love Warrior (slov. Bojevnica ljubezni) materinstvo opisuje kot plezanje na Mount Everest.
Spominja na herkulsko nalogo postopne aklimatizacije, ki jo opravljamo več tednov, pri čemer pri vsakem koraku naprej naredimo tudi dva koraka nazaj, in uspe nam samo tako, da opravimo milijon majhnih, a skrbno izbranih gibov.
Sem torej dobra krščanska mama? Kako naj to vem?
Ni nam ravno v pomoč, da se »modrosti« tega sveta nenehno spreminjajo, na primer: preživi več kakovostnega časa z otroki, naredi več zase, ljubosumno varuj svoje otroke, uči jih samostojnosti, omeji čas pred raznimi zasloni, bodi nežna v vzgajanju, bodi mama tigrica, bodi mama gospodinja, bodi močna ženska.
Toda kristjani poznamo resnico. Naše poslanstvo ni spraviti otroke na dobro fakulteto, temveč pripeljati jih v nebesa.
Postati član športne ekipe, biti uspešen, biti priljubljen – toliko želja imamo za svoje otroke, v resnici pa je pomembno samo eno.
V nadaljevanju je navedenih nekaj načinov, s katerimi si lahko pomagamo odgovoriti na vprašanje, ali sem dobra krščanska mama.
Ali učimo svoje otroke pravih stvari?
Odlično izhodišče bomo našli v svetopisemskih zgodbah. Moji otroci so sicer imeli najraje Sveto pismo za otroke, vendar imamo na voljo še druge čudovite otroške izdaje te knjige in številne knjige s svetopisemskimi zgodbami.
Pogosto branje teh knjig lahko okrepi krščanske vrednote ljubezni, dobrote, poslušnosti in usmiljenja v zgodnjem otroštvu.
Mati mi je podarila otroške izdaje biografij krščanskih svetnikov, ki so bili zgled ljubezni, žrtvovanja in zavzemanja za pravo tudi tedaj, ko so posledice pravega ravnanja lahko zelo težke.
V času, ko otroci malikujejo influencerje na družbenih omrežjih in druge, ki v živo predvajajo svoje posnetke, takšni vzorniki našim otrokom lahko pomagajo postati kot »puščice« (Psalm 127,4), ostre in trdne za Boga.
Ali si nabiramo zaklade v nebesih?
V 19. poglavju Matejevega evangelija mladenič vpraša Jezusa, kaj naj stori, da doseže večno življenje. Jezus navede zapovedi in mu hkrati pojasni, da če resnično želi živeti Božje življenje, mora prodati vse, kar ima, dati ubogim in hoditi za njim.
Jasno je, da to ni smiselna pot za starše, ki vzgajajo majhne otroke. (Le kaj bi počeli brez otroške posteljice ali priljubljene plišaste igrače?) Vendar nas ta Jezusov odgovor opominja na to, da svoja hrepenenja usmerimo v nebesa, ki so končna nagrada.
Iščite priložnosti, s katerimi bomo otroke spodbujali, naj darujejo stare igrače. Naj v šolski jedilnici delijo kosilo s kom, ki je lačen. Naj delijo besedo spodbude s kom, ki je v stiski.
Spodbujajmo jih, da bi se vsak dan spraševali, kaj bi storil Jezus, in to cenili bolj kot nakup nove videoigre ali pridobivanje všečkov na družbenih omrežjih.
Ali molimo za svoje otroke?
Čas je eno najboljših daril, ki jih lahko podarimo svojim otrokom. Toda za krščanske starše darovanje časa sega dlje od klasične zahteve po preživljanju kakovostnega časa z otroki, saj si moramo vzeti tudi čas, v katerem prosimo Boga za svoje otroke.
Vsak dan si vzemimo čas, da molimo zanje. Pred Boga prinesimo svoje skrbi, strahove in želje zanje. Prosimo ga, da razjasni zapletene težave, za katere nismo prepričani, kako bi se jih lotili.
Predvsem pa molimo, da bi od Boga prejeli brezpogojno ljubezen do svojih otrok. Da, vzgoja je maraton, ki ni vedno prijetno potovanje in nismo vedno hvaležne za ta dar.
Če bomo molili za to milost, da bi svoje otroke ljubili, kot Bog ljubi nas, popolnoma in brezpogojno, bo naša ljubezen, naša vloga starša, lažja in bolj podobna Kristusovi ljubezni.
Ali molimo zase?
V blogih o dobrem počutju vztrajajo, da moramo mame poskrbeti zase. To je res, skrb zase je bistvenega pomena, tako kot maska s kisikom na letalu. Sprehod ali pedikura (ali pri mamicah zelo majhnih otrok: iti sama na stranišče) je lahko čudovit način za lajšanje stresa.
Toda prava skrb zase je povezovanje z našim virom: z Bogom.
Ustvarjene smo po Božji podobi. On je v nas. Če se ne povezujemo z Njim, bomo zamudile najpomembnejši del same sebe. Zato se lahko hitro ujamemo v zanke, kot so osamljenost, odpor, frustracija in zagrenjenost.
V naši duši obstaja prostor, ki ga lahko zapolni samo Bog.
Zato poskrbimo zase, ker smo dragocene in svete, saj nas je ustvaril Bog. Njemu predajmo stvari, ki nas skrbijo, prihodnost naše družine, o kateri sanjamo.
Molimo za darove Svetega Duha in za to, da Bog pomnoži te darove v nas. Molimo, da bomo znale odgovoriti z “Da” na vprašanje: “Ali sem dobra krščanska mama?”
Če nam je Bog zaupal to vlogo, potem želi, da jo živimo. On bo izpolnil hrepenenja našega srca.
Članek je prevedel Mario Jurišić. Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
