Prvi del te zgodbe si lahko preberete tukaj.

Šola, kjer sem delala kot prostovoljka, je bila zelo preprosto grajena, delno zidana, delno narejena iz bambusa, pokrita z azbestom.

Deklice so sedele na tleh na rogoznici, učiteljice pa na plastičnih stolih. Na steni je bila obešena zelena tabla. Ostalega pohištva ni bilo. V šolskih torbicah je bilo nekaj zvezkov, najmlajše pa so pisale celo še na tablice. 

Vse je bilo tako preprosto in skromno, kar me je zelo pritegnilo. Kot da bi se moja duša lahko tukaj končno odpočila. 

Prvič na stranišče

No, zelo minimalistično je bilo tudi stranišče. Popolnoma prazna lopa! Ničesar ni bilo, nobene školjke, ničesar! 

Ko sem se z zoprnim občutkom pripravljala, da vprašam Anupa, kje naj opravim svojo potrebo, sem vendarle zagledala malo luknjo v kotu dveh sten. Posvetilo se mi je, da je to nekakšen odtok. Pred vrati me je čakalo vedro z vodo, s katerim sem za seboj lahko splaknila. 

Kako preseči jezikovno bariero?

Deklice so bile tako lepe, s svojo temno poltjo, s krasnimi dolgimi lasmi spletenimi v kitke, in temno rjavimi skorajda črnimi očmi. Zvedavo so me pogledovale, povedale pa smo si lahko le malo, saj angleško niso dobro govorile. 

In prav temu sem se posvetila v prihodnjih tednih: deklice naučiti nekaj pogovorne angleščine. 

Ker sem opazila, da se učiteljice poslužujejo zelo pasivnega načina poučevanja, sem se trudila, da sama svoje učne ure pripravim čim bolj interaktivno. 

Rešila me je bengalsko-angleška knjižica

Kar pa še zdaleč ni bilo preprosto, saj ni bilo nikakršnega slikovnega materiala ali računalnika, da bi lahko na internetu našla kaj pametnega in natisnila. 

Sem pa s seboj prinesla majhno bengalsko-angleško knjižico z osnovami bengalskega jezika in z uporabnimi frazami, ki sem jo pred odhodom našla v ljubljanskem Konzorciju. 

To knjižico sem uporabila, da sem sestavila različne dialoge, ki smo jih potem uprizarjali v razredu: kako se predstaviti, kako nekoga povabiti na obisk, kako vprašati za pot in podobno. 

Sprva je šlo težko, deklice so bile sramežljive, tak pristop jim je bil nov; sčasoma pa so se sprostile in po nekaj urah prakse smo se že resnično zabavale. 

Nilima in njena čudovita moč

Živela sem v najemniški sobici. Prvo popoldne mi je Nilima, Anupova mlajša sestra, mojo ogromno prtljago do sobice prinesla kar na glavi. 

Tudi ta podoba mi zelo živo ostaja v spominu: vitko milo dekle z vranje črnimi lasmi, ki z lahkoto nosi težki kovček na svoji glavi; pri čemer sem imela občutek, da poplesava v ritmu neke glasbe, ki jo sliši samo sama. 

Nilima je tudi poučevala na šoli, kjer sem delala jaz. Bila je izredno prijazna in ustrežljiva, tudi skrivnostna. Angleško je znala le za silo, vendar naju to ni posebno motilo. 

Zanimivo je, da sem pri Nilimi vedno imela občutek, da ima nekaj, kar bi tudi jaz sama rada imela: notranji mir, zadovoljstvo, hvaležnost in radost, ki ni odvisna od zunanjih okoliščin. Zdelo se mi je, kot da vse, prav vse, dela z lahkoto, z nekim lahkim sprejemanjem. 

Šele mnogo let kasneje sem spoznala, da se v Nilimi skriva veliko več, kot je to kazala na zunaj. Vendar naj to ostane zgodba za kdaj drugič.

Prve dni sem uredila sobo

Prve popoldneve mi je Anup pomagal urejati sobo, saj je bila razen preproste lesene postelje ta še brez pohištva. 

Kupiti sem mogla malo mizico s stolom, svetilko, posteljnino, mrežo za komarje, metlo s smetišnico ter vedro z lončkom za kopalnico. Že vodovod je na podeželju prava redkost, tuša pa sploh ne poznajo.

Umivala sem se tako, da sem si iz vedra z lončkom polivala vodo po telesu. Anup je nakupoval zame, da me ne bi že v prvih dneh prodajalci obrali do kosti. 

Anupova družina

Prav tako je skrbel, da sem imela v sobi vedno nekaj svežega sadja, večerjo pa so mi prinesli iz njegovega doma, ki je bil nedaleč stran. Včasih sem tudi sama k njim hodila na večerjo. 

Živeli so v preprosti, zidani hiški, poleg Anupa še njegova starša, Nilima, še ena starejša sestra in mlajši brat. 

Anup ima sicer tri polsestre, očetova prva žena je namreč umrla in oče se je ponovno poročil, nakar se je rodilo še šest otrok – dva brata in štiri sestre. 

Najstarejši sin v indijski družini

Najbolj se me je dotaknila Anupova ustrežljivost. Bil je izredno intuitiven in odziven na potrebe drugih. Nič mu ni bilo pretežko. V šoli sem ga vedno videla delavnega in zelo skrbnega, tako do otrok kot do sodelavcev. 

Ob popoldnevih je pomagal starejšim, ki so bili prepuščeni samim sebi, pospravljati, striči lase in menjati plenice, če je bilo potrebno. Doma pa je finančno podpiral celotno družino, saj se je to od njega, kot najstarejšega sina, tudi pričakovalo. 

Prijateljstvo z Anupom

Pozno zvečer se je vedno oglasil še pri meni, da je preveril, če kaj potrebujem. To je bil tisti čas, ko se je razvilo najino prijateljstvo. 

Anup je potreboval nekoga, ki bi mu prisluhnil. Potreboval je nekoga, ki bi ga videl kot človeka, s svojimi bolečinami in željami. Nekoga, ki bi bil pripravljen pogledati preko njegovega nasmeha globlje v njegovo dušo in solze. Teh v njegovem življenju res ni bilo malo. 

In prav solze izjemnih ljudi so tiste, ki se mene vedno dotaknejo na prav poseben način. Presune in pretrese me spoznanje, da se izjemne duše rojevajo v težkih preizkušnjah, ali pa morda prav zaradi njih. 

In Anup je prav to: izjemna duša!

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>