Ljubim svojega moža Anupa. Ni bila ljubezen na prvi pogled, kljub temu pa ljubezen, ki se je razvila zelo hitro. 

Prepričana sem bila, da bo Indija eno od mojih zadnjih daljših potovanj, preden se končno ustalim v svoji domovini. 

Moje hrepenenje je presegalo okvire dragega doma

Moja starša sta zelo težko sprejela, da sem se po že tako dolgi odsotnosti zaradi priprav na prostovoljno delo v Angliji, kateremu je sledilo še delo v Afriki, spet odločila, da grem. 

Skrbelo ju je. To so bili časi, ko še ni bilo pametnih telefonov in tudi interneta ne na vsakem koraku. Iz Afrike sem se lahko javila samo tu pa tam. Ko sem prišla končno domov, sta si starša oddahnila in tudi sama sem bila vesela. 

Vendar sem se v času odsotnosti zelo spremenila, dobila sem neko širino, ki je nisem mogla skorajda z nikomer podeliti. V meni se je vzbudilo hrepenenje, ki je presegalo okvirje mojega dragega doma. 

Kljub temu sprva nisem razmišljala o odhodu. Poiskala sem si službo, ki je bila sicer samo začasna, ampak zelo dragocena, saj sem odkrila enega od najlepših kotičkov Slovenije, Bohinj, in spoznala nekaj krasnih ljudi. 

Postajala sem vse bolj nemirna

Po nekaj mesecih pa je moj duh postajal preveč nemiren in začela sem razmišljati, da je morda vendarle še čas, da še kam grem. Nič me ni vezalo, nisem imela fanta in tudi službe za nedoločen čas ne. 

Odločila sem se za Indijo, ker so me zelo zanimali vzhodni duhovni svetovi in joga. Zanimivo pa je, da sem prav v Indiji našla lepoto in izjemne globine krščanstva. 

Poiskala sem si priložnost za prostovoljno delo in kupila letalsko karto. 

Nato me je čakal še tisti najtežji del, in sicer pogovor s svojimi starši. Prav zato, da me ne bi prepričala, da ostanem doma, sem si že vnaprej kupila letalsko karto. 

Skrb in razočaranje mojih bližnjih

Še vedno ju vidim, kako sedita v kuhinji, razočarana in zaskrbljena nad mojo odločitvijo. Zelo težko je bilo tudi moji sestri, ki je ravnokar povila svojega drugega otroka. Težko pa je bilo tudi meni. Tudi sama nisem razumela, zakaj ne morem biti ˝normalna˝ in živeti običajno življenjsko zgodbo, s solidno službo, partnerjem, otroki in hišico na robu gozda. 

Ko sem stala ob zibki svoje male nečakinje, sem se spraševala, zakaj moram iti tako daleč, zakaj mi okolje, ki mi je toliko dalo, nikoli ni dovolj. 

V negotovosti, kaj me čaka

Bilo me je tudi zelo strah, saj so bili moji indijski kontakti pravzaprav neznanci, s katerimi sem komunicirala samo preko elektronske pošte. 

Ko sem prebirala informacije o Indiji, sem tudi videla, da potujem v zelo neugodnem času, in sicer je bilo proti koncu pomladi, čemur sta sledila tropsko poletje in monsun. 

Kalkuta je veljala tudi za eno najbolj onesnaženih mest na svetu. Ti podatki so me skrbeli, ampak priložnost za prostovoljno delo sem dobila prav v vasici blizu tega velemesta, tako da se mi je zdelo, da to priložnost enostavno moram zagrabiti z obema rokama.

“Prihajam kot ena, ampak stojim kot bi nas bilo deset tisoč!”

Prava panika me je zajela, ko smo se bližali letališču v Kalkuti. Pristajali smo v zelo zgodnjih jutranjih urah, okoli treh, in bilo me je grozno strah, da me na letališču navsezadnje ne bo nihče pričakal. 

Ko sem šla še pred pristankom zadnjič na stranišče, sem se dobesedno tresla, mislim, da sem bila na robu paničnega napada. 

Moj odnos z Bogom je bil takrat prazen in poln ˝lukenj˝, tako da nekako nisem znala najti miru v njegovi prisotnosti. Spomnila pa sem se enega od citatov Maye Angelau (za tiste, ki je ne poznate; bila je ameriška pesnica, pevka in aktivistka za državljanske pravice): “Prihajam kot ena, ampak stojim kot bi nas bilo deset tisoč!” in si ga večkrat ponovila, dokler se nisem nekoliko pomirila.

Še sedaj mislim, da je bil moj strah pravzaprav na mestu. Prihajala sem v Indijo, kjer nisem poznala nikogar. Kot mlado dekle, sama, in še to v nočnih urah. Kot da bi brala recept za katastrofo.

Po praznih ulicah Kalkute

Vendar se je vse dobro končalo. Prvi občutki so bili krasni. Še vedno se spomnim tiste prve vožnje proti svoji nastanitvi. Šofer taksija je bil res prijazno zgovoren, imel je veliko vprašanj, pa tudi polne žepe zanimivosti. 

Uživala sem v drzno hitri vožnji po skorajda praznih kalkutskih ulicah. Prav živo se tudi spomnim, da sem videla na tej prvi vožnji ogromno potepuških psov.

Indija za telebane

Prvo noč sem prespala pri družini z dvema majhnima otrokoma. Sedaj ko sem tudi sama mamica, se zdim sebi prav trapasta, da nisem pomislila, kako težko mora biti za družino z malima otrokoma sprejeti popotnika skoraj sredi noči. Ampak takrat o tem nisem prav dosti razmišljala. 

Na hitro so mi pripravili ležišče in preden so ugasnili luči, mi je mamica Susanne prižgala še stropni ventilator, ki sem ga že čez nekaj časa ugasnila, saj me je strašansko motil prepih in hrup, niti se mi ni zdelo prevroče. 

Vendar mi ga je gospa čez cas ponovno prižgala, ter pojasnila, da me bodo drugače strahovito popikali komarji. Ti spomini me spravljajo v smeh, saj vidim, kakšen ˝zelenec˝ sem bila in bi dejansko potrebovala priročnik: ˝Indija za telebane.˝

Prvič v šolo za revne deklice

Naslednje jutro sva se skupaj s Susanne odpravili na šolo za revne deklice, kjer naj bi opravljala prostovoljno delo. Na ulicah je bilo vse tako drugače. Dinamično. Pisano. Polno zvokov in različnih vonjev. Mrgolelo je ljudi. 

Malce me je skrbelo, da me bo kdo povozil ali se preprosto zaletel vame. Mudilo se nama je, vendar se je našel čas še za moj prvi indijski napitek: kokosova voda iz zelenega, torej še nezrelega kokosa. Ni mi bila preveč všeč, ampak zdelo se mi je imenitno, da sredi Kalkute s slamico pijem svojo prvo kokosovo vodo! 

Z vlakom sva se peljali slabo uro, iz mesta na podeželje. Vlak ni bil prenatrpan, saj se v dopoldanskem času večina ljudi na delo odpravlja prav v nasprotno smer, torej iz podeželja v mesto. 

Ljudje so me pogledovali, radovedno, zato sem bila hvaležna, da nisem sama. Ko sva prispeli do šole, nama je vrata odprl Anup, z iskrenim, odprtim, žarečim nasmehom, ki je zanj tako značilen. Stisnila sva si roki, nevedoč, kako popolnoma se bosta najini življenji že v kratkem spremenili.

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>