V prejšnjem prispevku Mojca pripoveduje o nejeveri njene nove indijske družine, da se bo po rojstvu otroka vrnila nazaj k svojemu možu Indijcu. Celotno zgodbo si lahko preberete tukaj.

Hvaležna sem Bogu, ki me opominja, da moram živeti današnji dan. “Daj nam danes naš vsakdanji kruh.” Daj mi danes milost, moč in modrost, ki jih bom potrebovala.

“Kaj pa za jutri?” Jutri pa bom zaprosila spet znova. 

Tako sem se za večerom velikih vprašanj o najini prihodnosti zbudila v jutro z bolečimi popadki. Nisem vedela, ali bova z Anupom ostala skupaj, živela skupaj, se znašla skupaj, vendar sem morala vse to potisniti na stran.

Prihajal je najin otroček. Prihajal je najin sinček, ki sem ga že leta prej poimenovala Izak.

Za moške in ženske v Indiji veljajo drugačna pravila

Anup si je torej komajda oddahnil po dolgem popotovanju med obema svetovoma, ko se je spet znašel v popolnoma novi situaciji. 

V njegovi Indiji moški vedo le malo o ženskem intimnem svetu. Mesečno perilo, menstrualni krči, nosečnost, porod; vse to za moške ostajajo skrivnosti, ki jih indijske ženske skrbno ohranjajo za sebe, res pa je tudi, da moški ne sprašujejo preveč. 

Tudi o spolnosti se ne govori. Je močno tabuizirana, kljub temu da je v malih domovih indijskega podeželja težko prikrita. Že vsak dotik in pogled med fantom in dekletom lahko izzove ogorčene reakcije.

Fantom oziroma moškim je sicer dovoljeno več, lahko so bolj samozavestni in samoljubni, lahko pokažejo svoje telo, hodijo naokoli brez majice in v kratkih hlačah. 

Od mladih deklet pa se že pričakuje, da povešajo pogled, zakrivajo svoje telo, govorijo tiho ali pa sploh ne. Najbolje je, če ostajajo doma. Tiste, ki so drugačne, bolj samozavestne, bolj zgovorne, s pokončnejšo držo, oblečene v kavbojke in majico, lahko hitro veljajo za vulgarne. 

Kako Indijci gledajo na nas belke?

Zato tudi belke, ki prihajamo v ta indijski konzervativni svet, pritegnemo toliko pozornosti. Vse na nas je tako drugačno; hodimo, govorimo, oblačimo se drugače, naša karizma je drugačna, vendar moški pogosto to razumejo kot flirt, koketiranje. 

Že preprost pogovor z njimi jim lahko pomeni, da so nam všeč. Nošenje majice, ki razkriva ramena, in pogled naravnost v oči, razumejo kot da jih vabimo v seksualni odnos. 

Seveda nikakor ne želim posploševati, Indija je ogromna in se spreminja s svetlobno hitrostjo. Kot drugod po svetu obstajajo tudi tu razlike med podeželjem in mestom, razlike med mojo in tvojo družino, razlike med mano in tabo. 

Opisujem samo svojo izkušnjo, opisujem tisto, kar je tradicija, in kar lahko še vedno močno ostaja v nas, ne glede na spremembe, ki se dogajajo okoli nas. 

Tako se fant lahko zaljubi v dekle, ki žubori kot svež potoček, je drzna, drugačna in radovedna; poroči pa se z dekletom, ki je bolj ponižno, ki jo bo lažje nadzoroval in je všeč tudi njegovim staršem.

Anup v porodni sobi

Torej moj dragi Anup je prišel iz te še zelo tradicionalne Indije skorajda direktno v porodno sobo, kjer je bil zdravstvenim delavcem skorajda tako eksotičen kot oni njemu. 

Žal mi je, da me je preveč bolelo, da bi si zapomnila njihove izraze na obrazu in njihove besedne izmenjave. Anup se predvsem spominja, da ni vedel, kaj naj sam s sabo, da je bilo preveč krvi in da nikakor ni mogel razumeti, zakaj so prav njega prosili naj prereže popkovino. 

Ko sem rodila, se je zgrudil na stol in preprosto zaspal. Naše življenje ga je popolnoma utrudilo, zanj je bilo preveč intenzivno, preveč odprto, morda tudi preveč odgovorno. 

V Indiji moški pač hodijo na delo, to je njihov svet, njihov “križ”. Vse ostalo naredijo ženske, vse ostale “krize” nosijo ženske. In prvo spoznanje, da je morda pri nas drugače, je bilo za Anupa velik šok.

Zelo si je oddahnil, ko je ponj prišel moj svak in ga odpeljal domov, torej k mojim staršem. Spal je neprekinjeno skoraj dva dni. Morda tudi zato, ker moja starša nista govorila angleško, mene ni bilo, svet je nenadoma postal prevelik, in lažje ga je bilo preprosto “prespati”. 

Ker je imel Izak malo zlatenice, sva ostala v porodnišnici dlje časa. Najbolj me je skrbelo za Anupa, ampak so na pomoč priskočili moja sestra z možem in moji prijatelji ter ga popeljali naokoli, na ogled Postojnske jame in božično-novoletno okrašene Ljubljane. 

“Kje so vsi ljudje?”

Anupa je Slovenija s svojo lepoto prevzela. Še sedaj reče, da je kot “nebesa na zemlji”. Pogrešal pa je … ljudi.

“Le kje so vsi?!” 

Predstavljajte si, da je prvič prišel v Slovenijo ravno v decembru, torej v zimskem času, ko smo Slovenci še bolj kot sicer ujeti v svoje domove. V naši Podreči, torej v moji vasi, pozimi le redko vidiš zunaj več kot pet ljudi hkrati. In to je seveda za nekoga, navajenega indijskega živžava, jasen znak, da je sodni dan blizu. 

Pred kratkim mi je prijatelj dejal, da se mu včasih Slovenija zdi, kot da bi hodil po pokopališču. Vse v meni se je uprlo, da bi se z njim strinjala, saj Slovenijo ljubim. Vendar moram priznati, da ga tudi razumem in mu na nek način pritrjujem.

Indijska atmosfera je polna zvokov, barv, vonjav; vsaka vrzel je zapolnjena; praznina se ti izmika, bolj kot jo iščeš. Kamorkoli se ozreš je: NEKDO!

Večerje pa ni in ni bilo

Druga stvar, ki me nasmeje, ko mi Anup pripoveduje svoje prve vtise, pa je ta, da ni mogel verjeti, da se zvečer ni kuhalo večerje. Pri nas doma sta moja starša skuhala za kosilo, za večerjo pa sta morda pojedla kos kruha, jogurt ali skledo zelene solate. Če se je že kaj kuhalo, je bil to morda kak mlečni gris ali skodelica toplega mleka. 

Anup pa je čakal in čakal, da se bo moja mami spravila v kuhinjo in skuhala nekaj konkretnega. Pri Anupovih se največkrat nekaj skuha že za zajtrk, sigurno pa morata biti topla kosilo in večerja. Slednjo jedo zelo pozno zvečer, nekje ob desetih ali še celo kasneje. 

Si lahko predstavljate presenečenega Anupa, opazujoč moje starše, kako sta že pospravila po kuhinji in ugasnila luč, ko so ob pol sedmih še skupaj pojedli sendvič in jogurt! Nezaslišano!

“Bom ostal brez svoje večerje? Le kaj bi na to rekla moja mama?!”

Naša družinica končno skupaj

Se je pa Anup popolnoma razcvetel, ko sva se z Izakom vrnila iz porodnišnice. V trenutku se je prelevil v očeta, ki intuitivno zna prav vse: naj je bilo to previjanje, kopanje, pestovanje …

Prav nič ni bilo problem. Ničesar se ni bal. Medtem ko sem bila jaz vsa v skrbeh, kako pravilno držati novorojenčka, ga dvigovati, okopati, položiti v posteljico, si Anup s tem ni belil glave. 

Prav živo se spominjam, ko smo šli na prvi zdravniški pregled in je medicinska sestra prijazno razlagala o pravilnem dvigovanju in pestovanju dojenčka ter pri tem nejeverno gledala Anupa, kako nonšalantno oblači Izaka in ga samozavestno stisne k sebi. 

Ni izgledalo ravno učbeniško, vendar je bil občutek tisti pravi, občutek sigurnosti, ki je tudi medicinsko sestro pustil brez komentarja.

Anupov pristop k življenju

In to je ena od lastnosti, ki jih pri Anupu enostavno ljubim. Tisto notranjo samozavest, da zmore; da ni treba prebrati prav vseh navodil, da bi mu uspelo. Da mu ni treba vedeti prav vseh detajlov, preden se nečesa loti. 

Anup je človek, kateremu ni treba videti konca samo zato, da bi lahko začel. Anup je človek, ki od sebe ne pričakuje popolnosti, pričakuje pa, da tvega, da poskusi in da se uči na svojih napakah. 

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>