Mojca iz Kalkute: “Ali nama bo uspelo, bova ostala skupaj?”

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Predhodni del zgodbe si lahko preberete tukaj.

˝Ne verjamem, da se boš vrnila nazaj,˝ mi je rekla Anupova starejša sestra nekaj dni pred mojim odhodom v Slovenijo. ˝Le kaj je tukaj zate?˝ 

V deželi, kjer tradicionalno še vedno prevladujejo poroke po dogovoru, ki temelji predvsem na kasti, socialnem statusu, in ˝koliko imaš pod palcem˝, se zdi koncept zakonske zveze iz ljubezni nekoliko abstrakten. Sedaj, ko sem že nekoliko starejša, tudi lažje razumem njeno razmišljanje.

Le kaj ima Evropejka iz srednjega ekonomskega razreda skupnega z revnim Indijcem? Le zakaj bi zamenjala evropsko mehko udobje z neudobjem trdega indijskega podeželja?

Le zakaj bi zamenjala tekočo vodo, stranišče s školjko in ognjišče na plin, z vodo iz vodnjaka, zunanjim straniščem in ognjiščem na suho vejevje? Le zakaj bi zamenjala ljubo ji slovenščino s tujo ji bengalščino? Iz ljubezni?

Tudi Anup je dvomil

Slovo ni bilo lahko. Anupa so obhajali podobni dvomi kot njegovo sestro in ostale člane njegove družine.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Čeprav sem poskušala zagotoviti mojo predanost najinemu odnosu, pa tudi sama nisem vedela, kdaj mi bo uspela vrnitev. Datum mojega poroda je bil čez tri mesece, poleg tega sem morala pred vrnitvijo urediti veliko papirjev, tako zase kot za dojenčka.

Hkrati sem si težko zamišljala, kdaj in kako bom lahko potovala z novorojenčkom. To je povsem nekaj drugega kot potovanje, ko si sam in ko je tvoja edina skrb, kako poskrbeti sam zase. 

Ponovno srečanje z mojo družino

V Sloveniji so me moji starši in sestra lepo sprejeli. To me je prijetno presenetilo, saj sem imela zelo tradicionalno vzgojo: moja starša sta bila stroga, živeli smo na podeželju. Da sta zmogla toliko tolerance, toliko odprtosti duha in srca, ne bi nikoli pričakovala. 

Zamislite si, da sta se še pred nekaj meseci poslavljala od svoje samske hčere, popotnice in prostovoljke, nazaj pa sta pozdravila poročeno ženo in pričakujočo mamico! 

Še tri mesece do poroda. Slika je simbolična. Fotografija: Pixabay

Verjamem, da jima ni bilo lahko. In menim, da so morda res moji starši tisti, ki so zaradi mojih odločitev utrpeli največ stisk, skrbi in strahov. Zdaj, ko sem tudi sama mama, jih veliko bolj razumem. 

Pričakovanje otročka, ki se bo rodil

In kaj sem delala v Sloveniji? Želim si, da bi lahko rekla, da sem ˝gnezdila˝, kakor se za novopečene mamice spodobi. Res je, da sem začela z zbiranjem malih otroških cunjic, od znank in prijateljic, nekaj pa sem kupila na sejmih z oblačili, kjer je bilo ceneje. 

Predvsem se spominjam, kakšen strošek se mi je zdel otroški voziček! Zdelo se mi je pomembno, da ga kupim.

Začela z zbiranjem malih otroških cunjic od znank in prijateljic. Slika je simbolična. Fotografija: Pixabay

Potem pa sem v Indiji ugotovila, da sprehajalnih poti sploh ni, po ulicah ni bilo dovolj varno zaradi prometa in tudi zaradi potepuških psov, ki so sicer čisto miroljubni, ampak jih je voziček spravljal popolnoma iz tira, ker ga niso bili vajeni.  

Komunikacija z možem je bila otežkočena

Kolikor se je le dalo, sva ostala z Anupom v stiku. Vendar je bilo zelo težko. Anup je čakal tudi po tri ure, da je lahko v t.i. ˝cyber cafeju˝ napisal nekaj vrstic. Tako sem ga največkrat poklicala kar po telefonu. 

Kljub temu je bilo sporazumevanje otežkočeno, ker sva se v bistvu šele učila komunikacije. Govorila sva namreč različno angleščino, jaz tisto, ki sem se je naučila v srednji šoli, Anup pa svojo, ki se je je naučil sam, predvsem s prebiranjem angleškega Svetega pisma. 

Potrebovala sva kar nekaj let, da sva ustvarila nek svoj jezik, ki ga razumeva samo midva sama.

Morda bi pa Anup prišel v Slovenijo

Vse bolj se je v meni oblikovala želja, da bi morda poskusila Anupa pripeljati v Slovenijo. Super bi bilo, da bi tudi on videl ˝moj˝ svet, spoznal mojo družino in bil tudi zraven pri porodu. 

Kot pika na i, bi mi bilo še veliko lažje, če mi ne bi bilo treba nazaj v Indijo potovati sama z dojenčkom. Odločitev je tako padla: kupila sem mu vozovnico, ga poslala v Delhi po vizo in mu uredila zdravstveno zavarovanje. 

Anup je prvič prišel v Slovenijo decembra. Vir: arhiv družine Gayen

Vse to sem opravila sama zato, ker je bilo to vse za Anupa povsem tuje. Še vedno se spominjam, kako ga je bilo strah iti v Delhi na našo slovensko ambasado. “Le kaj bom rekel? Kaj si bodo mislili? Ali bom znal odgovoriti na vsa njihova vprašanja?˝ 

Tudi mene je skrbelo, saj je bil seznam vseh potrebnih dokumentov za izdajo vize res dolg. Vendarle nama je uspelo in moj dragi Anup je priletel na Brnik na prav mrzel decembrski večer. 

Anupov prvi letalski polet

To je bila njegova prva pot z letalom. Kasneje mi je povedal, da ga je bilo na letališču v Moskvi, kjer je moral prestopiti, tako strah, da ni šel nič naokoli. Pravzaprav ni vedel, da to sploh sme. 

Enostavno se je usedel na stol in čakal skoraj 12 ur do naslednjega leta. Na Brniku ga je v prostor, kjer smo čakali na potnike z letala, pripeljal policist, saj se je ta skušal prepričati, da ga na letališču res nekdo pričakuje; Anup je bil tako tesnoben, da ni zmogel razložiti, da ga pričakuje prav njegova žena! 

Spet skupaj, tokrat v Sloveniji

V najinem ponovnem snidenju ni bilo nič filmskega, nobenih srčkov, zvezdic in angelskega petja. Seveda sva se objela, ampak bila sva si tuja. 

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Enostavno preveč je bilo vsega, stisnjenega v zelo majhni časovni okvir. Razpravljati o življenju, veri in otroštvu v intimni sobici na indijskem podeželju je bilo zelo romantično, ampak ponovno snidenje v mrzli zimi moderne Evrope in to v prisotnosti mojih staršev, je bilo nekaj povsem drugega. 

Je bila med nama res ljubezen ali samo zaljubljenost? Nama bo uspelo, bova ostala skupaj? In kje bo najin nov dom?

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Slovenski misijonar Janez Krmelj je na vasi Ampitafa na Madagaskarju, v sodelovanju s Pedrom Opeko, zgradil misijon z bolnišnico in porodnišnico.

V teh težkih Korona časih se sooča s hudim pomanjkanjem denarja za opravljanje svojega poslanstva.

Janez Krmelj: “Denarna stiska je in to se pozna tudi pri našem delu v misijonih. Popolnoma smo odvisni od darov ljudi dobre volje iz Slovenije.”

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več.

9.695€ of 16.000€ raised

Podprimo slovenskega misijonarja p. Janeza Krmelja na Madagaskarju

9.695€ of 16.000€ raised

Slovenski misijonar p. Janez Krmelj je na vasi Ampitafa na Madagaskarju zgradil misijon z bolnišnico in porodnišnico. V teh težkih Korona časih se sooča s hudim pomanjkanjem denarja za opravljanje svojega poslanstva. Takole nam je napisal:

"Denarna stiska je in to se pozna tudi pri našem delu v misijonih. Popolnoma smo odvisni od darov ljudi dobre volje iz Slovenije.

Vse stroške misijona smo znižali na minimum, samo rešilni avto je v uporabi za nujne primere, nobenih drugih voženj po teh blatnih poteh ni, saj so popravila in vzdrževanje vozil zelo draga.

Kot vodja bolnišnice na misijonu skrbim, da bo ta normalno funkcionirala, da bo dovolj sredstev za zdravila, za plače osebja in za neposredno pomoč revežem pri morebitnem carskem rezu.

Vse drugo bomo financirali samo v skrajnem primeru. Korona virus je res udaril nas vse, najbolj pa prizadel tiste, ki nimajo niti toliko denarja, da bi si lahko kupili sol.

To je skrajnost v katero pada naš človek na podeželju, kjer delam. Težko je prositi, vendar, ker ne gredo sredstva zame, sem zbral pogum, da to napišem. Kot misijonar, ki živi v teh razmerah, sem prisiljen iz sebe izstisniti vse, da rešim siromaka.

Če bomo dosegli cilj, bo to rešilo problem naše bolnice. Otročki bodo dobivali oblekice in mleko v pločevinkah še normalno naprej. Letno porabi bolnica do 16.000 evrov. Dobiti to vsoto v Korona časih pa ne bi bilo mogoče brez takšne akcije.

Za vsak skromen dar za našo bolnico v Ampitafa na jugovzhodu Madagaskarja se vam res iskreno zahvaljujem!"

Janez Krmelj

Več o njegovem delu si lahko preberete tukaj.

Select Payment Method
Personal Info

Credit Card Info
This is a secure SSL encrypted payment.

Billing Details

Donation Total: 100,00€ One Time

1 thought on “Mojca iz Kalkute: “Ali nama bo uspelo, bova ostala skupaj?””

  1. Draga duša, ti točno veš kaj ti je narediti, saj si napisala. Vidiš, to je živjenje. Tudi to.

    Sedaj pač pazi nase in na otroka, kar ti je prioriteta, vse drugo se bo pošlihtalo sproti.

    Sama imam in sem imela zadosti težko življenje, ker nisem pazial na to, nisem bila pozorna na sedanji trenutek in kako se počutim. Sedaj vem, in tudi ti veš. Zahvali se za to in za vse in ne pozabi, da si v redu, da je vse v redu, veseli se in bo vse v redu. Nič sebe obsojat ai kaj takega, da ne bi….

    Cvetka

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Preberite tudi...

Podprimo misijonarja Janeza Krmelja na Madagaskarju

Slovenski misijonar Janez Krmelj je na vasi Ampitafa na Madagaskarju, v sodelovanju s Pedrom Opeko, zgradil misijon z bolnišnico in porodnišnico.

V teh težkih Korona časih se sooča s hudim pomanjkanjem denarja za opravljanje svojega poslanstva.

Janez Krmelj: “Denarna stiska je in to se pozna tudi pri našem delu v misijonih. Popolnoma smo odvisni od darov ljudi dobre volje iz Slovenije.”

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več.

9.695€ of 16.000€ raised

Podprimo slovenskega misijonarja p. Janeza Krmelja na Madagaskarju

9.695€ of 16.000€ raised

Slovenski misijonar p. Janez Krmelj je na vasi Ampitafa na Madagaskarju zgradil misijon z bolnišnico in porodnišnico. V teh težkih Korona časih se sooča s hudim pomanjkanjem denarja za opravljanje svojega poslanstva. Takole nam je napisal:

"Denarna stiska je in to se pozna tudi pri našem delu v misijonih. Popolnoma smo odvisni od darov ljudi dobre volje iz Slovenije.

Vse stroške misijona smo znižali na minimum, samo rešilni avto je v uporabi za nujne primere, nobenih drugih voženj po teh blatnih poteh ni, saj so popravila in vzdrževanje vozil zelo draga.

Kot vodja bolnišnice na misijonu skrbim, da bo ta normalno funkcionirala, da bo dovolj sredstev za zdravila, za plače osebja in za neposredno pomoč revežem pri morebitnem carskem rezu.

Vse drugo bomo financirali samo v skrajnem primeru. Korona virus je res udaril nas vse, najbolj pa prizadel tiste, ki nimajo niti toliko denarja, da bi si lahko kupili sol.

To je skrajnost v katero pada naš človek na podeželju, kjer delam. Težko je prositi, vendar, ker ne gredo sredstva zame, sem zbral pogum, da to napišem. Kot misijonar, ki živi v teh razmerah, sem prisiljen iz sebe izstisniti vse, da rešim siromaka.

Če bomo dosegli cilj, bo to rešilo problem naše bolnice. Otročki bodo dobivali oblekice in mleko v pločevinkah še normalno naprej. Letno porabi bolnica do 16.000 evrov. Dobiti to vsoto v Korona časih pa ne bi bilo mogoče brez takšne akcije.

Za vsak skromen dar za našo bolnico v Ampitafa na jugovzhodu Madagaskarja se vam res iskreno zahvaljujem!"

Janez Krmelj

Več o njegovem delu si lahko preberete tukaj.

Select Payment Method
Personal Info

Credit Card Info
This is a secure SSL encrypted payment.

Billing Details

Donation Total: 100,00€ One Time