V prejšnjem članku je zakonska in družinska terapevtka Lili Kodelja pisala o tem, da otroci žalujejo na drugačen način kot odrasli. V tem članku pa podaja malo bolj podrobne napotke, kako lahko odrasli stojimo ob strani žalujočim otrokom.
V tem prispevku pa boste prebrali o načinih, kako otroku lahko pomagamo žalovati in predelati težka čutenja kot so jeza, občutki krivde, pretirani strahovi, osamljenost. Navedeno velja za otroke do 11. leta, pa vendar tudi najstniki potrebujejo odkritost, iskrenost, pogovor, objem in dovoljenje za vsa čustva.
Z otrokom bodite odkriti in jasni
Otroci morda težko povežejo, sestavijo celotno dogajanje, pa vendar zelo dobro čutijo, kaj se dogaja okoli njih.
Samo dojemanje dogodka je odvisno tudi od njegove starosti. Na kratko in odkrito podajte otroku opis tega, kar se je zgodilo in preko tega boste ugotovili, koliko otrok že ve in razume.
Razlaga podrobnosti dogodka ni potrebna, saj to otroka lahko straši in njihove glavice težko predelajo vse slišano.
Ko predelujejo slišano informacijo, velikokrat sprašujejo oz. ponavljajo enaka vprašanja. Potrpežljivo mu odgovarjajte. Odgovor naj bo iskren, brez prikrivanja informacij. Pri tem uporabljajte preprost jezik, ki je primeren njegovi starosti in razumevanju.
Izogibajte se stavkom kot so: babica je zaspala, teta bo dolgo počivala ali pa babica je umrla, ker je bila bolna. Vsi ti izrazi lahko v otroku prebudijo pretirane strahove npr. pred spanjem ali počitkom – če zaspim, ali bom umrl?
Bolezen mu je potrebno bolj natančno razložiti, saj lahko razvije strah pred povsem »vsakdanjo« boleznijo, kot je denimo prehlad.
Otroku lahko poveste, da je nekdo umrl na način, da ga vzamete v naročje in rečete, da mu želite povedati žalostno novico in sicer, da je babica danes umrla, ni več živa in je ne bomo mogli več videti ali se igrati z njo. Nato v tišini opazujte reakcijo otroka na vaše besede.
Odzivi naj bodo pomirjujoči in tolažeči
Vedno nimamo pravega odgovora, razlage, besed. Vse to je v redu.
Pomembno je, da otroku nudite varnost, toplino, objem, ljubezen, pogovor, skupno preživljanje prostega časa. Biti odziven in dostopen, to je tisto kar otrok potrebuje.
Opazujte vedenje otroka
Vsak otrok je edinstven, drugačen in na pozitiven način poseben, zato vsak odreagira na svoj način.
Kot že zgoraj omenjeno, otroci žalujejo po obrokih. V enem trenutku jokajo za osebo, ki je umrla, spet v naslednjem se smejijo.
Pojavijo se lahko vedenja v smislu regresije (močenje postelje, otročje govorjenje, sesanje prsta, težave pri spanju in podobno), apatija, nezainteresiranost za prijatelje, dejavnosti, ki jih je imel rad, jeza na umrlega, pretirani strahovi, celo olajšanje, če je bila bolezen dolgotrajna.
Otroci ne komunicirajo vedno samo z besedami, zato je toliko bolj pomembno, da smo tam z njim.
Ohranjajte rutino
V takih težkih trenutkih je to edino, kar jim predstavlja občutek varnosti in predvidljivosti. Ob izgubi se otroku poruši struktura, rutina, red, zato je toliko bolj pomembno, da jo vzpostavite nazaj.
Določene dejavnosti, ki jih je rad opravljal (npr. plesne urice, športne dejavnosti, …), bodo otroku vrnile varnost in strukturo. Začutil bo olajšanje.
Dovolite sebi in otroku izraziti čustva
Otrok jih bo izrazil, če jih boste iskreno in pristno izrazili tudi vi. Če je bila oseba, ki je umrla, blizu tudi vam, ne skrivajte svojih čustev pred otrokom.
Otroku povejte, da ste žalostni in s tem boste tudi njemu dali dovoljenje, da lahko čuti, kar čuti. Da je z vsemi čutenji sprejemljiv in v redu in ni nič slabega v tem.
Poslušajte ga, tudi če neprekinjeno govori o smrti. To je za otroka olajšanje, saj s tem izraža svoje občutke in pomeni, da se ob vas počuti dovolj varno, da lahko pove in čuti.
Močnejša občutja poskušajte regulirati s pogovorom z drugo odraslo osebo. Na ta način boste otroku sporočili, da boste poskrbeli zase in otrok ne bo nehote začel skrbeti za vas.
Otroka spodbujajte k izražanju svojih čustev tudi preko risanja, glasbe, igranja.
Otrok naj gre na pogreb – da ali ne?
Kako poteka pogreb, je potrebno otroku najprej razložiti. Ko mu predstavite in razložite, kako poteka, kako izgleda umrla oseba, je dobro, da ga vprašate, ali želi iti na pogreb in vsako njegovo odločitev spoštovati.
Če se otrok odloči, da bo šel na pogreb, naj bo takrat ob njem odrasla oseba, ki mu bo odgovarjala na vsa njegova vprašanja, pa vendar, če je možno, naj ne bo to tista oseba, ki žaluje, saj želijo imeti na pogrebu svoj čas za žalovanje.
Otrok naj si izbere svoj način poslavljanja – naj prižge svečko, nariše risbico, okrasi kamenček, morda izdela spominsko knjigo.
Vsak otrok drugače žaluje, podprite ga pri tem
Vsak otrok odreagira na svoj edinstven način in v takih situacijah se je potrebno prilagoditi njihovim čustvom in potrebam.
Pot žalovanja je proces in vsak jo prehodi na svoj način. Po tej poti ni lahko stopati, pa vendar ni potrebno, da smo pri tem sami.
Naši otroci živijo tukaj in zdaj in od nas pričakujejo iskren, hiter, pristen odgovor in včasih je spregovoriti o tem težko.
Knjige, ki otroku lahko pomagajo skozi žalovanje
Poleg že zgoraj omenjenega, nam včasih na pomoč priskočijo tudi knjige. Prilagam nekaj predlogov knjig, ki so namenjene otrokom od 3. do 5. leta starosti (povzeto po Slovenskem društvu Hospic):
– JESEN LISTKA TIMIJA, Leo F. Buscaglia; Mladinska knjiga, 2010
– DEČEK NA BELEM OBLAKU, Nina Kokelj; Mladinska knjiga, 2006
– ŽABEC IN PTIČJE PETJE, Max Velthuijs; Slovenska knjiga, 1997
– JESEN LISTKA TIMIJA, Leo F. Buscaglia; Mladinska knjiga, 2010
– DEČEK NA BELEM OBLAKU, Nina Kokelj; Mladinska knjiga, 2006
– ŽABEC IN PTIČJE PETJE, Max Velthuijs; Slovenska knjiga, 1997
– JAZBEČEVA DARILA V SLOVO, Susan Varley; Educy, 2001
– MISLILI BOMO NATE, BABICA, Antonie Schneider; Kres, 2010
– OGLAS ZA ENO MAMO, Patricija Peršolja; Narava, 2009
– SPLOŠČENI ZAJEC, Bardur Oskarsson; Zala 2016
– MALA SONČNA ŽARKICA IN ZAJČJA DRUŽINA, Christof Lehmann; Ozara Slovenija, 2012
– STARA MAMA, Franz Hubner; Kres, 1994
– MEDVEDKOV DEDEK, Nigel Gray; Učila, 1999
– MOJ LJUBI MIC, Rebecca Elliott; Celjska Mohorjeva družba, 2016
– DEDKA NI VEČ, Ann de Bode; Kres, 1997
– ČEZ VELIKO REKO, Armin Beuscher; Kres, 2002
– VIKTORIJA VOLK, Kyo Maclear; Zala, 2016
– SPREGOVORIMO: KADAR KDO UMRE, Sarah Levete; DZS, 1998
– SARINA VRBA, Friedrich Recknagel; Kres, 2001
– ČLOVEK GORA, Amelie Flechais; Vige Vage Knjige, 2019
– DEDKOV ANGEL, Jutta Bauer; Sanje, 2006
– DEDKOV OTOK, Benji Davies; Zala, 2015
– ZAKAJ JE BIL ROŽNATI SLONČEK ŽALOSTEN IN KAKO JE SPET POSTAL SREČEN, Monika Weitze; Slovenska knjiga, 1999
Otroci razumejo in čutijo veliko več kot si odrasli predstavljamo. Cenijo našo iskrenost in pristnost. S tem jim v resnici pokažemo, da jih spoštujemo.
Dovolimo jim žalovati na način, kjer ne bodo čutili sramu in krivde ampak samo varno in sočutno okolje, kjer so z vsemi svojimi čustvi sprejemljivi.
