VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

cover

Če imaš riž in svečo, lahko preživiš kjerkoli in karkoli!

Pater Chayot je še eden tistih karenskih misijonarjev, ki jih je škof fr. Phibul Visitnondachai povabil v Mae Sot, da bi duhovno oskrbovali ljudi v oddaljenih, najbolj obrobnih vaseh tega predela Tajske.

pleme Karen
Naporna vožnja do gorske vasi plemena Karen

Chayot večino časa preživi med ljudmi v hribih in gorah, le v času deževne dobe se pogosteje vrača v dolino na naš misjon, saj je takrat pot do gorskih vasi marsikdaj neprevozna.

Blizu, a tako daleč

Vas, kamor naju je misijonar povabil pred časom, je od MEPE oddaljena le 50 kilometrov.

‘Blizu,’ sva si mislila. A ko smo po štirih urah prispeli do cerkve na začetku vasi, popolnoma izčrpani od vožnje, nama je bilo jasno, da je 50 kilometrov lahko zelo relativnih.

Takšne vožnje si nisva niti v sanjah predstavljala!

Pater Chayot
S p. Chayotom pred novo vaško cerkvijo

Pot vodi visoko v hribe, po globokih, razmočenih brazdah, po blatni in razriti poti, ki je resen izziv tudi za štiripogonskega terenca.

Naša vožnja je bila, jasno, počasna, zibajoča, previdna in na momente nevarna, saj pot ni zaščitena z ograjo in avto hitro lahko zanese v gozdni prepad.

Patru Chayotu se je že večkrat zgodilo, da je obstal v blatu in se z velikimi težavami izkopal iz njega. Nekajkrat se je nevarno znašel tudi na robu poti in je le manjkalo malo…

To je požrtvovalnost

Ko smo prispeli na cilj, sva oba s Silvo čutila podobno: veliko občudovanje.

Medtem ko tajska vlada pozablja na ljudi v teh vaseh in ne pomisli, da bi zanje lahko cesto asfaltirala, se misijonarji, kakršna sta p. Chayot, p. Changchai in drugi, vsak teden prebijajo skozi blato in se izpostavljajo nevarnosti, da se lahko srečajo s tistimi nekaj vernimi kristjani, ki vsako nedeljo obiskujejo Sveto mašo.

Že dva meseca brez elektrike

‘Tukaj ni elektrike že dva meseca,’ se nama je nasmehnil misijonar, ko sva želela napolniti mobilni telefon. ‘Potem ko jo je zmanjkalo, so elektriko najprej obljubili čez en teden, potem čez dva, kasneje čez en mesec, zdaj je mimo že šestdeset dni, kar so ljudje ob ognju in svečah.’

Pater Chayot
Že dva meseca brez elektrike. Dve sveči za stranišče, dve za sobo.

Tisto noč sva tudi midva v roke dobila paket malih belih svečk. Nekaj za v sobo, nekaj za v stranišče. A kaj elektrika! Imala sva neverjetno milost, da sva dva dni lahko preživela z enim najstarejših in prvobitnih plemen južne Azije, s Kareni.

Obroči okrog vratu

Ljudje običajno Karene poznajo iz kakšnih dokumentarnih filmov, popotniških revij ali enciklopedij: ‘Dolgo-vratno’ ali ‘žirafino’ pleme.

Zagotovo ste že videli ženske s ‘podaljšanimi vratovi’; tesnimi kovinskimi obroči okoli vratu, od brade do ramen. Imenujejo se Padaung in spadajo v eno izmed karenskih podskupin, teh pa je zelo veliko. Ljudje na tej vasi sicer pripadajo drugi skupini.

Sirote

Kareni v glavnem živijo na vzhodnem goratem predelu Myanmara vse do meje z zahodno Tajsko.

Pater Chayot
Vaški karenski otroci

Njihova zgodovina je eno samo preganjanje, a pisana beseda lastne preteklosti se povečini ni ohranila.

Staroste plemena so o svojih ljudeh vedno govorili kot o sirotah, ki so izgubile zmožnost pisanja (in zapisovanja), daru danega od Boga. A nekega dne jih bodo obiskali tujci iz daljne dežele, in dar bodo spet dobili nazaj.

Od kod so?

Ko so v zgodnjem 18. stoletju h Karenom prišli prvi krščanski misijonarji in sistematično začeli zbirati gradiva in urejati zapiske njihove preteklosti, so verjeli, da se je prerokba končno uresničila.

A kljub tem zapiskom si zgodovinarji še vedno niso enotni od kod Kareni pravzaprav izvirajo. Nekateri trdijo, da iz Burme, drugi iz Kitajske (Tibeta).

Preganjani

V Burmi, kjer jih živi približno sedem milijonov, so bili Karenci vedno pod hudimi pritiski. Myanmarska vlada jih je zapirala, vozila na prisilno delo, morila, jih zavračala, zatirala in jim odrekala celo najbolj osnovne pravice. Požigali (in jih še požigajo) so njihove vasi in uničevali težko prigaran pridelek, da so umirali od lakote.

Vse življenje begunci

Prav zaradi tega je na tisoče Karencev iz Burme bežalo na Tajsko, prepričanih, da jih tam čaka boljše življenje.

Pleme Karen
Vaščani čakajo na Sveto mašo pred vrati cerkve

Tudi danes so razmere v Burmi napete. Borci za neodvisno karensko državo so se še do nedavnega z orožjem zoperstavljali myanmarski vojski, vojna na teh območjih je pognala na Tajsko ogromno karenskih beguncev.

Čeprav jih Tajska vlada ne zavrača, je status 400.000 Karenov, kolikor jih živi v državi, še vedno vprašljiv.

Begunski kampi na Tajskem

Tajska vzdržuje velike begunske kampe, kamor se lahko zatečejo Myanmarčani. V državi jih je dvanajst, eden izmed njih je oddaljen zgolj nekaj kilometrov od našega misijona.

Ko sva ga s Silvo obiskala v bližini Maesota, sva bila presenečena. Pravzaprav je to zelo velika vas, razpotegnjena vzdolž meje z Burmo, posejana s številnimi bambusovimi hišicami. V kampu živi približno 150.000 ljudi – in nihče od njih ne more vstopiti v državo. Mnogi se naposled vrnejo nazaj na domačo zemljo – do novega preganjanja.

Izkušeni kmetje, lovci in nabiralci

Pleme Karen
Povprečna hiša karenske družine

Danes Kareni predstavljajo enega najštevilčnejših hribovskih plemen v državi. Po večini so to kmetje, ki pridelujejo tako imenovani ‘hribovski riž’.

Živijo na vaseh, kakršna je ta, ki sva jo obiskala s p. Chayotom, v majhnih lesenih, bambusovih hišicah, običajno blizu rek in potokov; vedno torej blizu vode, ki služi pitju, umivanju in čiščenju.

Pogostitev z vsem spoštovanjem

Tisti večer smo z ‘gorskim misijonarjem’ obiskali dve veliki družini in bili obakrat pogoščeni z največjim spoštovanjem, ki ga lahko Karenci izkažejo svojemu gostu.

Preproste jedi, riž, zelenjava in obvezni tradicionalni ‘karenski viski’, krožniki položeni na tla, na platneno preprogo, okrog katere se posede vsa družina.

Najprej gostje, potem domači

Karencem običaj veleva, da vedno najprej postrežejo goste. Najprej pojedo oni, šele potem, ko odidejo, obeduje ostala družina. V začetku nama je bilo dokaj nelagodno; okušali smo domače dobrote, medtem ko so naši gostitelji sedeli poleg nas, nam stregli in skrbeli, da nam nič ni manjkalo. A takšna je pač tradicija.

Pleme Karen
Najprej obedujejo gosti. Domači za njimi.

Izkazovanje spoštovanja

Njihovo spoštovanje se kaže še na toliko drugih načinov. Rokujejo se z desnico, a pri tem levica vedno nekako podpira desno roko. Če je le mogoče ne hodijo pred človekom, ki ga spoštujejo.

Če ta sedi in je neizbežno, da se postavijo preden, ko gredo mimo, se ponižno sklonijo ali ga obidejo čepe. Pogosto vprašajo celo za dovoljenje, da gredo mimo.

Zahodnjak – najmlajši od Božjih otrok

Karenci spoštujejo zahodnjake, a nanje gledajo kot na svoje mlajše brate.

‘Moje ljudstvo po tradiciji verjame, da so zahodnjaki najmlajši izmed Božjih otrok, Karenci pa najstarejši,’ je pri večerji pripovedoval p. Chayot, ‘in tako kot starši, tako tudi Bog več svoje milosti namenja najmlajšemu otroku. Prepričani so, da imajo zahodnjaki zato veliko bogastva in blagostanja, medtem ko se morajo sami prebijati skozi žvljenje z muko, trdim delom in pomanjkanjem.’

Misijonar, ki je utiral pot

Pleme Karen
Francoski misijonar p.Keu. Njegov doprsni kip stoji ob cesti, na vznožju gorske vasice.

Tisto, kar se je mene osebno najbolj dotaknilo, je njihova drža, način komunikacije, nevpadljivost in ton, ki odraža mir in globino.

Najin prvi gostitelj je bil upokojeni katehet, ki je velik del svoje mladosti preživel ob francoskem misijonarju p. Keu.

V tej vasi je Francoz pustil velik pečat. Vzgajal je nove kristjane, jih podpiral materialno in duhovno, predvsem pa, postal je eden izmed njih.

Med drugim je bil prav on tisti, ki je s pomočjo vaščanov speljal cesto do te vasi, pred tem so bili ljudje praktično odrezani od civilizacije.

Le peščica kristjanov

Danes stoji v vasi prelepa cerkev, zgrajena pred dvema letoma, v kateri se vsako nedeljo zbere od 50 do 100 karenskih kristjanov.

‘Še vedno malo’, pravi p. Chayot: ‘A vseeno več kot pred leti, ko so sem enkrat na mesec prihajali tajski duhovniki. Ti ne razumejo karenskega jezika, marsikdo od vaščanov pa ne tajskega. Zato so ljudje nehali hoditi k maši in šele sedaj, ko so z njimi karenski duhovniki, počasi prihajajo nazaj.’

Med Kareni je sicer veliko budistov in animistov, zato včasih težko razumejo krščansko doktrino. Verjamejo v Boga, ki je ustvaril nebo in zemljo, težko pa razumejo Jezusa in njegovo božje poslanstvo med ljudmi. A ne glede na to, Karenci veliko življenjske modrosti črpajo iz bogatega ustnega izročila.

V življenju potrebuješ le dvoje

Pleme Karen
Vaščani so p. Chayota prosili za molitev in blagoslov njihovega riževega polja.

‘Takole pravijo stari karenski ljudje,’ je dejal p. Chayot: ‘Na zemlji lahko preživiš kjerkoli in karkoli, če imaš le dvoje stvari: riž in svečo. Riž simbolizira osnovo za telesno, fizično preživetje, sveča pa vero in zaupanje, torej za duhovno preživetje.’

Pomislimo malo. Kaj pomagajo tisoči evrov na tekočem računu, velika hiša in dober avto v času stiske, vojne in lakote?

Nič od tega ne moreš dati v usta, nič od tega te ne nasiti. Riževo polje, pa čeprav le nekaj kvadratnih metrov in pridne, spretne roke, pa ti lahko rešijo življenje.

In kaj pomaga vse bogastvo, če hodiš v temi, brez sveče v roki – vere, ki vliva upanje in optimizem?

Otroci našega misijona pripadajo karenskemu plemenu. Zanje zbiramo denar, da jim pomagamo pri šolanju. Ja, denar, ki ga imamo na Zahodu, lahko porabimo tudi zato, da svojim prikrajšanim bratom in sestram na robu sveta pomagamo do riža. Sveče tako ali tako že imajo – in to z močnimi plameni!

Nace Volčič

DELITE ČLANEK S PRIJATELJI NA FACEBOOKU 0

AKTUALNA DONACIJA

Misijonarke skupnosti ‘El Camino’ služijo brezdomcem, zapornikom in najrevnejšim družinam v mestu Santa Cruz v Boliviji. Pomagajmo jim. Kliknite modri gumb ‘Darujte zdaj’ za več informacij.

Pomagajmo misijonarkam v Boliviji do božičnega praznovanja za brezdomce

Pomagajmo misijonarkam v Boliviji do božičnega praznovanja za brezdomce

1.290€ od 2.000€ zbranih

Sestre iz skupnosti El Camino v Boliviji služijo odrinjenim ljudem v mestu Santa Cruz; zasužnjenim prostitutkam, odvisnim mladostnikom, brezdomnim otrokom in odraslim, ki živijo na ulicah, v kanalih, pod mostovi, na pločnikih, v razmerah, ki si jih resnično težko predstavljamo.

V tej dobrodelni akciji zbiramo denar, da bodo sestre lahko za vse te ljudi organizirale božično praznovanje, nakupile skromna darila zanje (nova oblačila in druge osnovne potrebščine, igrače in šolske pripomočke za otroke), in jim pripravile božično pojedino.

Pomagajmo in omogočimo ljudem iz skrajnega roba družbe, da bodo tudi oni doživeli Božič kot pritiče vsakemu človeku. Dostojno!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 10,00€

PREBERITE SI TUDI