Carlo Acutis: “Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogo pa jih žal umre kot fotokopije!”

Hej, mladi prijatelj! Si zadnje čase že slišal za kakega vrstnika, ki bi želel postati svet?

Ne? 

Potem imam zate dobro novico: tak je bil mladi Carlo Acutis (1991 – 2006), ki je bil letos, 10. oktobra, razglašen za blaženega. 

ZAČNITE VAŠ DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli obljubo iz Svetega pisma – BREZPLAČNO!

.

Več, ko sem o njem prebrala, bolj sem si želela, da bi že prej kaj slišala o njem in ga morebiti srečala. Za tega neverjetnega fanta bi si najbrž vsak veren kristjan želel, da bi ga mogel poznati in imeti za prijatelja.

Zaradi česa je božji služabnik Carlo Acutis tako poseben?

Zelo zgodaj v svojem kratkem življenju, umrl je zgolj pri petnajstih letih, je za svojega najboljšega prijatelja brezpogojno sprejel Jezusa. 

Zdi se, da  zaradi izpričane slutnje zgodnje smrti ni hotel izgubljati časa s posvetnostjo, vedno je želel ostati v Kristusu. Če bi to prevedli v jezik današnjih družabnih medijev, bi bil razglašen za vnetega “sledilca” Jezusu. 

Po njegovem prepričanju, bi moral “biti naš cilj Neskončnost, ne končnost. Naša prava domovina so nebesa, kjer vsakogar pričakujejo.” 

Ker je bil tako zelo blizu Jezusu, je zmogel biti in ostati blizu tudi ljudem okrog sebe. 

Znano je, da se je zavzemal za pravice invalidov, branil je sošolce pred nadlegovanjem, prostovoljno stregel v kavarni Karitasa, podarjal brezdomcem spalne vreče in priskočil na pomoč, kjer in komur je le mogel.

Kot sem že zapisala, je bil Carlo povsem prepričan, da ne bo dolgo živel, zato je hotel živeti na polno. 

Znano je, da je bil eden od njegovih vzornikov sv. Frančišek Asiški, ki je svojim bratom rad govoril:

“Bratje, dokler imamo čas, delajmo dobro!” 

To početje je Carlu povsem uspevalo. 

ŽELITE BITI NA TEKOČEM?

Ko bomo objavili kaj novega, boste prvi izvedeli za to.​

.

Pričevalec med gimnazijci

Ob vsem razdajanju bližnjim je dosegal še odlične ocene v precej zahtevni jezuitski gimnaziji – Klasičnem liceju Leona XIII. 

Carlo Acutis v najstniških letih. Vir: arhiv družine Acutis

Poleg vsega pa je kot navdušenec nad programiranjem postavljal spletne strani in pisal za periodični tisk. Z vsem tem je bil vzor sošolcem in drugim v svoji bližnji okolici. 

Prijatelj tujcem in drugače verujočim

Zlahka je sklepal prijateljstva tudi z vratarji, hišniki in gospodinjskimi pomočnicami v svojem okolišu. Privlačil je tudi neevropske priseljence z muslimanskimi in hindujskimi koreninami. Prav zares ni hotel skrivati svoje sreče v Kristusu. Kar je pritegnilo številne njegove prijatelje v krščanstvo. 

Trdil je, da v njegovo opremo za svetost sodijo: vsakodnevna maša z obhajilom, molitev rožnega venca, premišljevanje Božje besede, evharistična adoracija, tedenska spoved in pripravljenost odpovedati se čemu v blagor bližnjih. 

Misijonar, ki je evangelij širil preko novih medijev

Carlo je vzpostavil kar nekaj opaznih spletnih strani; od teh je ena posvečena mladim svetnikom. Vedno se je zanimal za tiste, ki so zgodaj dosegli svetost. Želel je biti misijonar, ki širi skozi spletni medij “delček nebes”. 

Želel je čim več ljudem pokazati lepoto in veselje v prijateljstvu z Jezusom in po zgledu svetega Pavla prinesti evangelij v vsak dosegljiv kotiček sveta, celo za ceno mučeništva. 

Na splet želel prinesti živega Jezusa

Tudi pri brskanju po spletu ni hodil po utečenih tirnicah. Nekoč je o tem izjavil:

Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogo pa jih žal umre kot fotokopije!”

Leta 2002 je skupaj s starši prisluhnil duhovniku in družinskemu prijatelju, ki jim je predstavil Mali evharistični katekizem. 

Ob tem je dobil idejo, da bi oblikoval razstavo o evharističnih čudežih. Želel je, da bi jo videli prav vsi. Rečeno, storjeno! 

Lotil se je zbiranja gradiva in s fotoaparatom v družbi staršev preromal Evropo ter dokumentiral vse, do tedaj znane evharistične čudeže. Raziskal je preko 136 od Cerkve priznanih čudežev in jih zbral v nekakšen virtualni spletni muzej. Nekakšna posebna virtualna predstavitev pa je obkrožila svet in gostovala v številnih župnijah.

Nenadna bolezen in njegovo darovanje

V prvih dneh oktobra 2006 je Carlo resno zbolel, zatem ko je ravno končal neki video projekt v svoji gimnaziji. Po nekaj dneh so ga prepeljali v bolnišnico San Gerardo v Monzi. Ob tem je izjavil materi: “Od tod ne pridem več živ!” 

Kmalu so mu diagnosticirali akutno promielotično levkemijo. Bolečine je po pričevanju staršev daroval za tedanjega papeža in za vesoljno Cerkev. Nekaj dni zatem, 12. oktobra 2006 je z nasmeškom na ustnicah umrl. 

Uslišana molitev brazilske mame

Na njegovo željo so ga pokopali v Assisiju, mestu sv. Frančiška. Kmalu po njegovi smrti je stekel proces za beatifikacijo, saj je bil na njegovo priprošnjo ozdravljen brazilski deček, ki je imel redko bolezen. 

V letu 2016 je bil zaključen proces na ravni domače škofije, februarja 2020 je papež Frančišek priznal čudež po priprošnji bodočega “zavetnika mladih in interneta” in ga to nedeljo, 10. oktobra razglasil za blaženega. Sedaj imamo en razlog več za romanje v Assisi, obisk Carlovega groba in priprošnjo k njemu, da kmalu postane še svetnik.

Vam je všeč, kar delamo? Podprite nas.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe. Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Kliknite spodnji gumb in si preberite več.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 100,00€ One Time

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja