Papež Frančišek je blagoslovil Operando

Dvorana Pavla VI je bila polna. Ljudje so bili navdušeni, glasni in močno so ploskali, ko je skozi glavna vrata dvorane vstopil papež Frančišek.

Od vhoda do oderskega podija, kjer vsako sredo nagovori vernike iz vsega sveta, je hodil počasi, šepajoče, segal v roke ljudem zdaj na eni zdaj na drugi strani prehoda.

Midva sva stala čisto ob strani dvorane in čakala, da naju usmerijo naprej. Bila sva nekoliko vznemirjena, saj nisva vedela, kakšen je protokol in kaj sledi. Stala sva tam in papeža opazovala na velikem zaslonu. Množica ljudi nama je zastirala pogled, zato ga nisva mogla videti neposredno. 

Ampak vedela sva, da mu bova kmalu lahko izročila darilno knjigo, ki sva jo držala v rokah in smo jo dolgo časa pripravljali v Operandu.

Človek obrača, Bog obrne

Vse se je zgodilo tako nenadno. Bog je očitno dobro vedel, zakaj sva morala prestaviti odhod v Peru. Ne samo zato, ker je Silva šele štiri dni pred odhodom izvedela, da bo morala na operacijo (nič nevarnega, pa vseeno nujno), ampak tudi zato, ker naju je dan kasneje apostolski nuncij usmeril neposredno v Rim in odklonil možnost, da bi Operandovo darilno knjigo sam izročil papežu Frančišku.

Napisati sva morala pisno namero, v njej predstaviti Operando, predstaviti našo akcijo podpore papežu in jo nato preko msgr. Jean-Marie Speicha poslati v Vatikan. Nekaj časa sva čakala na odgovor; povabilo na avdienco sva prejela le en teden pred dogodkom.

Prav veliko časa za pripravo nisva imela, a bila sva vesela, da bova spet lahko odšla v Rim. Prav tam se je začela najina misijonska pot, ko nama je pred štirimi leti vrata odprla skupnost Barka v Ciampinu. Tam sva ostala skoraj tri mesece, z osebami z motnjo v duševnem razvoju. 

Izkušnja naju je posebej zaznamovala tudi zato, ker sva na Barki prvič srečala in spoznala papeža Frančiška. Njegov nepričakovani obisk te male skupnosti in osebno srečanje z njim, je bilo za naju znamenje potrditve, da sva naredila pravo odločitev, nekaj, za kar sva prej molila in prosila.

Ko se križajo poti

Najina nadaljnja pot po svetu se je še dvakrat prekrižala s papežem Frančiškom. Papež je obiskal Mjanmar v času, ko sva se iz Mjanmarja odpravljala v Bangladeš. In obiskal je Bangladeš takrat, ko sva služila v skupnosti misijonarja Riccarda v Dhaki, glavnem mestu te države. 

Spominjam se, da je takrat skupina otrok iz te skupnosti, v spremstvu p. Riccarda, odšla v center Dhake na sprejem papeža. Izročili so mu skromno, a lepo darilo, izdelano iz odpadnega materiala, kakršnega po ulicah nabirajo brezdomni otroci Tokai, da ga lahko prodajo in zaslužijo za preživetje.

Takrat papeža sicer nisva srečala, sva pa imela ob teh ‘naključjih’ dober občutek, da hodimo po isti poti, kar sva vedno štela za potrditev.

Po dolgem času spet v Rimu

Odšla sva torej v Rim. Do Kopra z avtomobilom, od tam do Trsta pa naju je peljal prijatelj Benjamin Pezdir, grafični oblikovalec revije Ognjišče, ki je med drugim oblikoval tudi darilno knjigo za papeža Frančiška. A v Rim nisva potovala sama, tja se je vračala tudi Kaja, Benjaminova sestra, ki sicer živi v Rimu in dela v službi za medije v Vatikanu.

Osem ur vožnje z vlakom od Trsta do Rima je minilo hitreje, kot sva pričakovala. Glede na to, da sva iz Kranja odšla že ob 4. uri zjutraj, si lahko mislite, da sva pol poti prespala. Monotona vožnja po tirih padske nižine je pri tem precej pomagala.

Ko sva stopila iz vlaka, naju je presenetilo vreme. Vedela sva, da lahko pričakujeva višje temperature kot v Sloveniji, ampak 20 stopinj je tudi za Rim v tem času precej toplo.

Bivala sva pri Kaji, Bogu hvala in seveda njej, da nama je odprla vrata svojega doma. Poleg tega pa je njeno stanovanje tako blizu trga Svetega Petra, da sva tja lahko odšla peš. Pri Kaji sva odložila prtljago in čeprav je bilo že pozno popoldan, sva morala v Vatikan po prepustnici, ki so naju že čakale na prefekturi.

To je bilo vse, kar sva lahko in kar sva morala narediti ta dan. Bila sva izčrpana, vrnila sva se v stanovanje, ob devetih zvečer sva bila že v postelji.

Avdienca od blizu

Ko je papež Frančišek sedel na stol, se je avdienca pričela. Dvorana je potihnila. Midva sva še vedno stala ob strani in čakala na vatikanskega delegata. Končno je prišel do naju in nama pomignil. Vodil naju je do protokolarnega dela dvorane, torej do prvih nekaj vrst ob vznožju oderskega podija, nekoliko ločenih od ostalega dela dvorane.

Okrog naju so sedeli zelo različni ljudje. Visoki predstavniki vlade, delegati, duhovniki, celo arabski sheik. Ampak tam so bili tudi preprosti ljudje kot midva; družine z bolnimi otroki, skupina ljudi na invalidskih vozičkih in drugi posebej povabljeni gostje.

Baciamano

Vedela sva, da se skupina ljudi v tem prvem delu dvorane neuradno imenuje ‘baciamano’ (poljub roke). Pomeni, da imajo ti udeleženci po končani avdienci možnost osebnega srečanja s papežem, ko mu lahko poljubijo roko. Ta simbolna gesta spoštovanja je bila značilnejša v preteklosti, papež Frančišek pravi, da mu je običajni, prijateljski stisk roke veliko ljubši.

Ko se je uradni del avidence končal je papež v spremstvu nekaterih duhovnikov iz podija prišel v prednji del dvorane in počasi hodil od enega do drugega, se z njim rokoval, izmenjal nekaj besed in blagoslavljal. Od prve vrste do zadnje.

Midva sva sedela v četrti vrsti, tako da sva morala vsaj pol ure še počakati, preden je pristopil do naju.

Odpre se srce in spregovori duh

Ljudje naju sprašujejo o občutkih, preden se srečaš s človekom kot je papež Frančišek. Seveda je trema, ampak ko vidiš njegov obraz, mil in dobrodušen, s prijaznim nasmehom in toplim pogledom, nekako pozabiš na moč, vpliv in sloves, ki ga nosi. Odpre se srce in spregovori duh.

Pristopil je do naju, iztegnil roko in naju prisrčno pozdravil. Bil je vidno utrujen. Najina vrsta je bila zadnja, kar pomeni, da se je rokoval in pogovarjal vsaj že s petdesetimi ljudmi. Videti je bilo, da zelo težko hodi in ga boli noga. Zasmilil se nama je, a sva ga zelo občudovala.

Papež je bil ganjen

Na testu je bila moja španščina. Predstavil sem naju svetemu očetu in mu povedal o Operandu. Opazila sva, kako pozoren je postal, ko sem omenil, da obiskujeva misijone po svetu. Znano je, kako pomembni so mu misijoni in kako goreče vedno poziva vsakega od nas, da postane misijonar, pričevalec in oznanjevalec – z dejanji, ne le z besedami.

Potem sem mu povedal, zakaj sva tukaj. Silva je odprla bel, v usnje oblečen ovitek, v katerem je bila darilna knjiga.

‘Santo padre, v tej knjigi, ki bi vam jo danes rada podarila, je pismo podpore, ki ga namenjamo vam. Ampak poleg pisma je v knjigi tudi več kot 2200 podpisov in 177 izjav ljudi o tem, kaj si mislijo o vašem delu in kako jih nagovarja. To je naš enoten glas, s katerim vam želimo povedati, da vas podpiramo, vam zaupamo in vam sledimo.’

Ko je Silva odprla knjigo, je papež iztegnil roko in s prstom podrsal po treh naslovnih besedah in prebral vsako posebej: APOYAMOS, CONFIAMOS, SEGUIMOS (Podpiramo, zaupamo, sledimo).

Bil je ganjen. Tako sva začutila. Izrazil je hvaležnost in blagoslovil naju, blagoslovil Operando in blagoslovil vse podpisnike, ki so mu izkazali podporo.

Papežev blagoslov

In ta blagoslov prinašava domov v Slovenijo. Vsem vam, ki podpirate društvo Operando, vam, ki ste podprli našo akcijo in vam, ki hodite z nami, ker vam ni vseeno za tiste najbolj odrinjene med nami.

Bog dela – Operando!