VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

Praznovanjecover

Brez praznovanja ni skupnosti

Dan, ko sva prišla na Barko, je bil v znamenju praznovanja. Ne zaradi najinega prihoda, pač pa zaradi rojstnega dne Daniela.

Kraj praznovanja

Barka praznovanje
Zabava v Shalomu

Na Barki se veliko praznuje. Pravzaprav je praznovanje že po tradiciji eden najpomembnejših elementov vsake Barkine skupnosti. Takole je o praznovanju zapisal Barkin ustanovitelj Jean Vanier:

Dandanes ljudje ne vedo več, kako praznovati in obedovati skupaj. V nekaterih družinah člani obedujejo vsak zase, ob različnih urah. Vsak je zaposlen s svojimi projekti, hrano na hitro zmečejo vase. Če želimo ustvariti enotnost in živeti kot eno telo, si moramo znati vzeti čas za skupen obed, jesti in piti dobro. Znati moramo pripovedovati zgodbe, z drugimi deliti lastne izkušnje, smejati se in peti skupaj. (Jean Vanier)

Za isto mizo

Tako se na Barki najlepše stvari dogajajo prav v času obedov in praznovanj, ko smo zbrani za isto mizo, si pripovedujemo zgodbe, šale, si podajamo hrano in smo pozorni drug do drugega.

Za Daniela se je čas ustavil

In rojstni dnevi, zlasti če so ‘okrogli’, kot je Danielov, so običajno veliki dogodki za vso skupnost. Tako sva torej vstopila na Barko na dan, ko se je vse vrtelo okrog štiridesetletnega Daniela, fanta z Dawnovim sindromom. Njgova prisotnost, energija, veselje in radoživost se tudi sicer močno čuti v naši hiši.

Vsak zase, a vpeta v celoto

Potem ko nama je Dalila, ena od asistentk v hiši, pokazala najini sobici, ko sva odložila popotna nahrbtnika in pospravila vsak svoje stvari, sva se hitro vključila v dogajanje.

Mimogrede, s Silvo sva se odločila, da bova bivala vsak v svoji sobi. Prvi in glavni razlog je ta, da tudi parčki med osebami z motnjo ne živijo v isti sobi, čeprav bi si to morda želeli. Da ne bi delali razlik, bova to pravilo s skupnostjo delila tudi midva.

Po drugi strani pa se na tak način izogneva nevarnosti, da bi se zaprla v svoj svet in zato ne doživela skupnosti v največji možni meri.

IMG_20160425_183312
Daniele, ko je sprejemal darila svojih prijateljev

Tanti Auguri

Tisti ponedeljek je bil torej izjemno dinamičen. V Ulivo (Oliva) – tako se imenuje hiša, v kateri sva nastanjena, in kjer biva tudi Daniele, so prihajali ljudje, prijatelji Barke, asistenti iz druge Barkine hiše, in prostovoljci, mu voščili ‘Auguri’, podarjali darila in se slikali z njim…

Danes je moj rojstni dan!

Daniele, oblečen v suknjič in praznično obleko, je bil seveda zelo zaposlen. Tekal je iz ene hiše v drugo, po stopnicah gor in dol, objemal ljudi in seveda vsakemu posebej hitel razlagati, da je danes njegov rojstni dan, da jih ima štirideset in da z njim pač praznuje cela skupnost. Nama je to povedal vsaj petkrat v eni uri. 🙂

Shalom in občutek za slavja

IMG_20160425_185720
Shalom je pripravljen, naj se zabava prične!

V prostorni sobi ‘Shalom’ na drugi strani skupnosti se je medtem intenzivno pripravljala jedilnica, dekoracije, prtički, jedilni pribor, pač vse kar je potrebno za takšno praznovanje.

Nekaj kar pri Italijanih posebej občudujem, je zmožnost organizacije, še posebej, kadar gre za pripravo praznovanj in obrokov. Spomnim se, ko nama je o tem pripovedoval že Marcus v Peruggi.

Zabava v Shalomu se je začela ob šestih zvečer, z glasbo, plesom in petjem, nadaljevala z večerjo, torto, diaprojekcijo Danielovih slik od rojstva do danes in končala z Danielovim polurnim govorom in molitvijo iz srca in ‘prosto po Prešernu’. Zelo posrečeno 🙂

Kot doma…

IMG_20160425_214614
Daniele, ko se je zahvaljeval za skupnost, prijatelje in darila.

Lepšega uvoda v življenje na Barki si ne bi mogla zaželeti. Barkači so naju takoj sprejeli, vzeli za svoja in poskrbeli, da sva se od prvega trenutka počutila kot doma.

Z Marinello, odgovorno za Barkine prostovoljce, sva se pogovarjala o najinem bivanju na Barki, pričakovanjih, delu in najpomembnejšim seveda, koliko časa nameravava ostati.

Skupnost potrebuje pomoč

Po premisleku sva se odločila, da bova bivanje iz prvotno načrtovanih treh tednov podaljšala na dva meseca in pol. Ne le zato, ker bova tako lahko globlje doživela življenje v skupnosti, ampak tudi zato, ker skupnost potrebuje pomoč prostovoljcev in asistentov. Poleg tega pa imava v Rimu načrtovanih še nekaj pomembnih sestankov. Enega že v sredo v Jezuitski službi za begunce (JRS).

Tako bova petnajst predvidenih dni prostovoljnega dela v bolnici Cottollengo v Torinu prestavila na sredino julija. A do takrat je še kar nekaj časa.

Želite obiskati Rim?

Naj naredim še malo reklame za Chicco (tako se namreč imenuje Barkina skupnost tukaj v Rimu). Ker jim primanjkuje sredstev, so se odločili izprazniti tretjo hišo, v kateri so bile prej nastanjene osebe z motnjo in njihovi asistenti.

Pred nekaj meseci so se preselili v Ulivo, izpraznjeno hišo pa po ugodni ceni namenjajo gostom z Bed&Breakfast ponudbo. Vsi, ki bi radi obiskali Rim, lahko na Barki prenočite. Center mesta je oddaljen le 25 km, železniška postaja do Rima (Roma Termini) pa zelo blizu skupnosti.

Za vse informacije se lahko obrnete na naš email [email protected].

Praznovanje – poslednji smisel človeštva

Jean VANIERZaključujem s še eno mislijo Jeana Vanierja o slavju in praznovanjih:

Praznovanje je izražanje poslednjega smisla človeštva. Ustvarjeni smo za delitev in praznovanje, za veselje in razcvet vsakega človeka. Sveto pismo govori o koncu časov kot o poročnem slavju med človeštvom in Bogom, v ekstazi, radosti in praznovanju. (Jean Vanier)

Vaši komentarji, vprašanja in izkušnje so seveda dobrodošli (pod člankom).

Preberite si tudi Silvino molitev z naslovom Srce, počeno od ljubezni.

Operando.

DELITE ČLANEK S PRIJATELJI NA FACEBOOKU 0

AKTUALNA DONACIJA

V Sao Paulu je veliko revščine. Denar zbiramo za gospo Ino, ki ji je bolezen vzela moža, hčer in sina, prav tako za mamo Zuldio in njenega sina Gilberta, ki nima dovolj za nakup invalidskega vozička.

1.138€ od 2.000€ zbranih
Pomagajmo revnim družinam v Sao Paulu
1.138€ od 2.000€ zbranih

Pred časom smo začeli z dobrodelno akcijo, s katero smo zbirali denar za Ino in njenega sina Fabia. Tukaj si lahko preberete njeno zgodbo.

Življenje ji ni prizaneslo. Huntingtonova bolezen ji je vzela moža, kasneje hčer, Fabio pa je bil takrat že zelo bolan. Prosila nas je, da ji pomagamo do invalidskega vozička, s katerim bi Fabia lahko občasno peljala tudi na sonce in svež zrak, saj brez vozička tega ne zmore.

V tem času je Fabio podlegel bolezni, a za gospo Ino, ki je sedaj ostala brez sinove pokojnine, še naprej zbiramo denar. Pomagali ji bomo pri najnujnejših življenjskih potrebščinah.

Invalidski voziček pa bomo namenili Gilbertu, o katerem si lahko preberete tukaj. Danes je star 29 let, pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od mame Zuldie.

Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.

V Operandu si ne želimo, da bi ti ljudje čakali. Z denarjem, ki ga bomo zbrali z vašo pomočjo, bomo Gilbertu kupili dober voziček, kakršen mu pripada. Vsak evro bo prišel prav.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

PREBERITE SI TUDI

Otroci brez očetov

Zima v Braziliji je seveda drugačna kot pri nas, a to ne pomeni, da ljudje ne zbolevajo za virozami, prehladi in drugimi tipičnimi ‘zimskimi’ boleznimi.

Preberi >>

Svoje srce nosijo v rokah

Od najinega zadnjega prispevka iz Brazilije je minilo kar nekaj časa, a smo morali najprej urediti stvari povezane z novo sprejeto evropsko zakonodajo glede varstva

Preberi >>

KDO SMO

Popotniška predavanjaZakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Več >>

AKTUALNA DONACIJA

Misijon Sao Paulo

V Sao Paulu je veliko revščine. Denar zbiramo za gospo Ino, ki ji je bolezen vzela moža, hčer in sina, prav tako za mamo Zuldio in njenega sina Gilberta, ki nima dovolj za nakup invalidskega vozička.

1.138€ od 2.000€ zbranih
Pomagajmo revnim družinam v Sao Paulu
1.138€ od 2.000€ zbranih

Pred časom smo začeli z dobrodelno akcijo, s katero smo zbirali denar za Ino in njenega sina Fabia. Tukaj si lahko preberete njeno zgodbo.

Življenje ji ni prizaneslo. Huntingtonova bolezen ji je vzela moža, kasneje hčer, Fabio pa je bil takrat že zelo bolan. Prosila nas je, da ji pomagamo do invalidskega vozička, s katerim bi Fabia lahko občasno peljala tudi na sonce in svež zrak, saj brez vozička tega ne zmore.

V tem času je Fabio podlegel bolezni, a za gospo Ino, ki je sedaj ostala brez sinove pokojnine, še naprej zbiramo denar. Pomagali ji bomo pri najnujnejših življenjskih potrebščinah.

Invalidski voziček pa bomo namenili Gilbertu, o katerem si lahko preberete tukaj. Danes je star 29 let, pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od mame Zuldie.

Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.

V Operandu si ne želimo, da bi ti ljudje čakali. Z denarjem, ki ga bomo zbrali z vašo pomočjo, bomo Gilbertu kupili dober voziček, kakršen mu pripada. Vsak evro bo prišel prav.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

ZADNJI PRISPEVKI