Prispela v Mjanmar…in ostala praznih rok

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Misijon Maepa Tajska
Worawit je za naše slovo zapel staro karensko pesem

Po štirih mesecih sva se poslovila od misijona Maepa, od patra Chanchaia ter od fantov in deklet, s katerimi sva preživela toliko lepih, lahko rečem nepozabnih trenutkov na Tajskem.

Mladi pujsek za slovo

Misijonar Chanchai je bil tako simpatičen v tisti svoji otroški iskrenosti, ko nama je že en teden prej navdušeno naznanil, da bo za najino slovo zaklal mladega pujska – običaj pri Karenih, ko sprejemajo ali se poslavljajo od svojih prijateljev.

Povedal nama je, da se bo tisti dan skupaj z nama poslovila tudi učiteljica Chris, sicer Filipinka, ki je občasno prihajala v skupnost in poleg naju poučevala angleščino.

Pravzaprav je bila Chris z misijonom povezana že dolgo pred tem, ko sva prišla midva na Maepo.

Misijon Maepa Tajska
Fantom in dekletom sva razdelila obeske.

Zlasti na začetku nama je bila s svojim zgledom v pomoč, da sva tudi sama našla pravi način, kako se povezati z mladimi in jih poučevati tako, da bodo imeli od tega kar največ koristi.

Že deveto slovo odkar sva na poti

To je bila že najina deveta skupnost, od katere sva se morala posloviti v zadnjem letu in pol. In vsakič znova vam pišem o tem, kako je to težko, sploh če preživiš toliko časa med ljudmi in se z njimi spoprijateljiš.

Vedno ponovim isto: priti je lahko, oditi mnogo težje.

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Tisti dan je bila učilnica pripravljena drugače kot običajno. Fantje in dekleta so pripravili vse potrebno za slavnostno večerjo, kamor so bile povabljene tudi sestre iz misijona, kjer je živela Chris.

Križci in naša (vaša) kuverta

Ko je pred kratkim prišel na obisk moj oče, nama je po sodelavki Barbari prinesel trideset lepih križcev. Za spomin na naju sva vsakemu podarila enega.

A najino največje darilo skupnosti je bilo pravzaprav naše skupno darilo: donacije, ki smo jih v vsem tem času zbirali za misijon in patrove ambiciozne projekte.

misijon Maepa Tajska
Misijonarju Chanchaiu sva podarila donacije, ki sva jih zbrala z va[o pomočjo.

Še ena misija, ki jo brez vas, dragi bralci, ne bi mogla uresničiti! Iz srca hvala za vaše darove, verjemite mi, tudi misijonar jih je bil zelo vesel.

Pot v Burmo

Po dolgem času torej zopet ruzak na ramo in pot pod noge, tokrat v Burmo, kjer naju je že čakal duhovnik Paul.

Z njim sva že prej izmenjala kar nekaj emailov in na podlagi prebranega je vse kazalo, da naju spet čaka zanimiva izkušnja – v deželi, ki ima bistveno nižji standard od Tajske, med ljudmi, ki so še ne dolgo nazaj živeli v togem in zaprtem političnem sistemu.

Iz Maesota v Pha An

Misijon Maepa Tajska
Ruzaki pripravljeni. Greva v Mjanmar.

Z avtobusom sva se iz Maesota, ki je od meje z Burmo oddaljen le nekaj kilometrov, odpeljala v mesto Pha An, dobrih dvesto kilometrov proč.

Ne vem, koliko poznate situacijo v Mjanmaru, ampak v nekaterih predelih države se občasno še vedno dogajajo spopadi med mjanmarsko in karensko vojsko.

Spet med Kareni

V Burmi je več kot pet milijonov Karenov in so tretja največja etnična skupina v državi.

Že dolgo si prizadevajo za ustanovitev lastne države. Pravzaprav obstaja predel Burme, ki spada pod tako imenovano ‘Karensko državo’, mesto Pha An pa je njeno središče, glavno mesto.

Ja, spet med Kareni.

Drugače kot sva si predstavljala

Kristjani v Mjanmaru
p. Paul nama je razkazal škofijsko posestvo in cerkev v prenovi.

Ko sva se po prihodu srečala in pogovarjala s p. Paulom, se je pred nama naslikala nekoliko drugačna slika od tiste, ki sva jo pričakovala.

Prvič to ni bil misijon, kot sva mislila sprva, pač pa velika (in zelo lepa rezidenca), kjer je tudi sedež škofije. P. Paul je le eden izmed tam živečih duhovnikov. Nekateri od njih redno odhajajo v okoliške vasi, kjer oskrbujejo in poučujejo revne ljudi na vasi.

V hotelu?

Najino delo je bilo še nejasno, ampak tisto zaradi česar je zadeva padla v vodo, je bilo dejstvo, da bi morala živeti v hotelu, ker, kot je dejal p. Paul, po zakonu noben tujec ne sme živeti izven hotela ali hostla.

Če bi živela na vasi ali misijonu, bi tvegala veliko kazen, celo izgon iz države, pa tudi Katoliška Cerkev v Mjanmaru si tega ne more privoščiti.

Tako nama je sicer povedal Paul, ampak kot sva slišala kasneje, ima kar nekaj tujih prostovoljcev lepe izkušnje z delom v tej deželi.

V kratkem pride papež Frančišek

Kristjani v Burmi
Pogled na škofijsko posestvo v Pha An-u

P. Paul nama je pripovedoval, da so se z novo predsednico stvari precej izboljšale, sploh kar se tiče odnosa Cerkve in države.

Če je bila Burma še do nedavnega popolnoma sovražna do katerekoli druge vere kot domačega budizma, so stvari napredovale toliko, da bo država v kratkem gostila celo papeža Frančiška.

Prvič v vsej zgodovini države se bo zgodilo, da bo papež lahko obiskal Burmo in nagovoril tam živeče kristjane.

Najini načrti so padli v vodo

Tisto noč sva sicer prespala v hotelu, ki nama ga je rezerviral p. Paul in plačala 25€. Ni sicer veliko, če za kakšen teden prideš na počitnice, ampak za naju, ki potujeva tako dolgo, je seveda pomemben vsak evro.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Naslednji dan sva se patru zahvalila za pripravljenost in mu prijazno razložila, da bi denar, ki bi ga sicer namenila za hotel, raje darovala kakšni skupnosti ali misijonu, ki se zavzema za revne – kar je mimogrede eno od najinih poslanstev na poti.

Potovanje v Yangon
V Yangonu

In sva ostala ‘praznih rok’. Hladen tuš, bi rekel. Kaj takega se nama ni zgodilo že odkar sva lansko leto potovala po Španiji, o čemer sem pisal tukaj.

Tisti, ki spremljate najino pot, se boste spomnili, da je imel Bog takrat za naju pripravljen drugačen scenarij.

Kako naprej?

Odločila sva se, da takoj naslednji dan z avtobusom odpotujeva v šest ur oddaljeno nekdanje glavno mesto Yangon, poiščeva poceni prenočišče in se kar najbolj potrudiva poiskati drugo možnost.

Ta čas pa izkoristiva za Operando.

Bog dela!

V naslednjem prispevku bom pisal o tem, kako doživljava Burmo, kakšne ljudi srečujeva in kako je Bog uslišal najino prošnjo za nadaljevanje začrtane poti.

Do takrat pa seveda OPERANDO – BOG DELA, ZDAJ IN VEDNO!

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€