Po treh mesecih priprav sva končno odrinila na pot. Ampak prej sva naredila še nekaj: obnovila sva poročno zaobljubo, saj sva na tak način želela potrditi najino zavezo drug pred drugim in seveda pred Bogom. Župnik iz najine kranjske župnije je pripravil lep obred – še enkrat hvala gospod Vinko!
Assisi ali Medjugorje?
Veliko sva premišljevala, kje bi začela najino pot. Načrtovala sva Medjugorje, a sva se na koncu premislila, saj bi bil stroškovno to kar velik zalogaj, če računava ceno poti, dva dni bivanja in ceno trajekta iz Splita do Ancone.
Obisk pri sv. Frančišku
Tako sva se odločila za Assisi. Kraj, ki živi in diha s svetim Frančiškom 
Asiškim. Tisti, ki Frančiška ne poznate: je svetnik, ki se je rodil leta 1181 (ali 1182) v Italijanskem Assisiju. Njegovo življenje je zaznamovalo uboštvo, velika ljubezen do sočloveka, še posebej do najbolj ubogih in do vsega stvarstva.
Več o Frančišku si lahko preberete tukaj >>
V objemu narave
S Silvo sva kmalu ugotovila, da je Assisi zelo posrečen začetek poti. Mesto kar cveti, pomlad je v polnem razmahu, narava prečudovita in sploh ni čudno, da je sv. Frančišek tako opeval stvarstvo in hvalil njegovega Stvarnika.
Trije dnevi raziskovanja
Nastanila sva se v hostlu Ostello de la Pace (hostel miru), potem pa sva si podarila tri čudovite dni raziskovanja tega živahnega mesteca. Res je posebna izkušnja, ko na enem mestu vidiš toliko ljudi, tako različnih, a hkrati z istim ciljem in podobnimi vrednotami. Samo predstavljajte si, dva tako preprosta človeka, Frančišek in Klara, ki danes privlačita milijone ljudi iz vsega sveta v to majhno podeželjsko mestece.
Uboštvo – dobesedno!
Kaj pravite na tega človeka, ki si je izbral uboštvo kot način življenja, dobesedno! Redno roma do bazilike sv. Frančiška, po kolenih, oblečen v raševino, prav takšno, kakršno je imel oblečeno Frančišek v svojem času. Le ena razlika. Na tem mestu Frančiška zagotovo niso pričakali do zob oboroženi vojaki z brzostrelkami. Ja, veliko pozornosti in napora je potrebnega, da se mir v Mestu miru ne skali.
Verige, ki nas vežejo
No ja, res ni treba, da izkazujemo uboštvo tako drastično, vseeno pa mislim, da nas Bog kliče k notranji svobodi, da se znamo odreči stvarem, ki nas vežejo v spone. Govorim o tisti svobodi, v kateri je človek lahko srečen tako v obilju kot v revščini.
Najini načrti
Vzpostavila sva stik z bolnico Cotollenngo v Torinu. To je velik bolnišnični kompleks, kjer živijo in delajo sestre in bratje Cottolengini. Pred leti sem že preživel en mesec v Cottolengu. Tam sem v okviru jezuitskega noviciata delal z invalidnimi osebami. Odlična izkušnja! Iz Assisija torej na sever Italije.
Če bo šlo vse po sreči, bova v enem mesecu že v Torinu, do takrat pa bova obiskala nekaj mest na poti do tja.
Operando – Bog dela!
Nace Volčič
