VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

cover

Na prehodu iz enega v drugi svet

Priznam, da sva zadnje dneve v Kalkuti odštevala v veselem pričakovanju. Nazaj v Evropo (beri ‘civilizacijo’), nazaj v Italijo, nazaj v ‘Il Chicco’, kot se imenuje skupnost Barka v Rimu.

Let iz KalkuteIz enega v drug svet – v enem dnevu!

Prehod je bil hiter. Zelo hiter! Pomislite, zjutraj sva se še pogajala z indijskimi taksisti za ugodno ceno do letališča, zvečer sva bila že na udobnem italijanskem vlaku za Ciampino.

Če sva zjutraj še teptala prah po umazanih ulicah Kalkute in trepetala za življenje v divjem indijskem prometu, sva se zvečer kot gospoda sprehajala po urejenih italijanskih pločnikih.

Svetniki na cestah

Se spominjate, ko sem se pritoževal čez promet v Rimu, Napoliju in Perugi? Vse vzamem nazaj! Če primerjam prometno kulturo Italijanov s tisto v Indiji ali Bangladešu, so Italijani na dobri poti do ‘prometne’ svetosti!

Domače in toplo

Chicco Barka Rim
Fotografija iz lanskega leta, ko smo praznovali odprtje tretje hiše ‘Il Chicco’.

Barka je odličen prehod iz enega sveta v drugega; tako drugačna in posebna, za naju vedno tako domača in topla.

Odkar potujeva, sva se na Barko ‘vkrcala’ že petkrat. Če nama sledite od začetka, potem se verjetno spominjate teh obiskov.

Kot bumerang

Po kratkem potovanju v mestu Asissi, sva v skupnosti živela več kot tri mesece. Od tam sva za štirinajst dni odšla v bolnico Cottolengo v Torinu, potem pa se še za štirinajst dni vrnila nazaj v Rim, vse do potovanja v Pariz in Španijo.

Iz Španije sva se na Barko vrnila že tretjič in tam ostala več kot mesec dni, preden sva odpotovala v Kijev in Odesso v Ukrajini ter Vilnus v Litvi.

Iz Litve sva se še četrtič vrnila v Il Chicco, od koder sva potem za kratek čas prišla domov v Slovenijo. In verjetno bi tudi v Azijo poletela iz Rima, če naju ne bi dr. Zvone Štrubelj povabil v Bruselj, kjer sva pričevala o najinem evropskem potovanju.

Zdaj razumete, zakaj sva iz Kalkute priletela v Rim, kajne?

Nazaj v ‘Casa Madre’

Barka, kjer si življenje v istem gospodinjstvu delijo osebe z motnjo v duševnem razvoju in njihovi asistenti, je postala najina ‘Casa Madre’ (materna hiša), točka, kamor se vrneva vedno, ko prideva iz daljšega misijonskega potovanja.

Najina prva ljubezen

O Barki sem že veliko pisal. Bila je prva skupnost, ki nama je odprla svoja vrata, pred dvema letoma, ko sva začela s potovanjem.

Je skupnost, ki se nama je v srce še posebej vsidrala zato, ker je Bog prav v njej potrdil najino odločitev za pot in nama vlil prepotrebnega zaupanja.

Papež Frančišek
Lanskoletni obisk papeža Frančiška je potrdil najino odločitev.

Spomini

Ja, tisto osebno srečanje s papežem Frančiškom v hiši – L’Ulivo (Oliva, ena od hiš v skupnosti) je živo pred nama, kot da bi se zgodilo včeraj – čeprav sva od takrat prepotovala že več kot 33.000 kilometrov.

Frančiškov zgled

Papež Frančišek nam s svojim zgledom pravzaprav vedno znova potrjuje ‘Operando’ in tiste tri osnovne principe, v katere verjamemo v društvu. Pot, pričevanje in darovanje – načela, h katerim smo poklicani kristjani, čeprav vsak na svoj način.

Poti se križajo

V bistvu se je najina pot s svetim očetom prekrižala že trikrat odkar potujeva po svetu.

Prvič, kot rečeno, na Barki v Italiji, drugič v Mjanmaru, saj je papež državo obiskal v času, ko sva bila tam tudi midva. In tretjič, na zgodovinskem obisku v Dhaki (Bangladeš), prav takrat, ko sva s Silvo služila v skupnosti patra Riccarda blizu Dhake.

Papež Frančišek
Najina priljubljena fotografija Marije, ki je bila fascinirana nad leskom papeževega križa.

Več kot le skupnost

Barka torej za naju ostaja več kot le vsakokratna priložnost za življenje z osebami z motnjo v duševnem razvoju.

Za naju predstavlja tudi vsakokratno obnovo najine misijonske odločitve. Predstavlja pomemben čas vrednotenja potovanja in še posebej čas za intimen pogovor z Bogom – zvestim Očetom, ki nama odpira svojo dlan in daje milost, da po njej hodiva kot otroka; svobodno, samozavestno in pogumno.

Privajanje

Po enem letu sva tako ponovno srečala najine ‘barkaške’ znance, kolege in prijatelje. Potrebovala sva kar nekaj časa, da sva ujela nov ritem in se znova privadila na življenje, ki je toliko časa utripalo zgolj v najinem spominu.

Pretresljiva novica iz Kalkute

Ampak Kalkuta je prišla za nama. In to na način, ki sva ga najmanj pričakovala. Pretreslo naju je.

Samo štirinajst dni potem, ko sva zapustila skupnost First Love Ministries, sva po elektronski pošti prejela sporočilo Ashe in Anila.

Nepričakovano in nenadno je umrl pastor rev. Paul Conger. Na misijonski poti v Peru ga je zadela srčna kap.

Paul Conger
Pastor Paul Conger (na levi strani)

Pastor Paul Conger

Paul je ustanovitelj in glavni (ključni) sponzor skupnosti First Love Ministries. S Paulom sva bila v stiku le nekaj dni pred njegovo smrtjo, ko sem mu odgovoril na vprašanje o najini izkušnji v Kalkuti in se mu zahvalil za posredovanje pri stiku z Anilom in Asho.

Kako naprej?

Sploh si ne morem predstavljati, v kakšni stiski so se čez noč znašli Asha, Anil in njune posvojene, zapuščene deklice. Sto in eno vprašanje v glavi: Kako bodo preživeli? Jim bo uspelo najti novega sponzorja? Kako so novico sprejele deklice v skupnosti? Kako naprej?

Bog vrti svet, pa vendar…

Verjameva, da se bo vse izteklo kot se mora in da jih Bog ne bo pustil same – tako kot jih ni še nikoli doslej. Pa vendar človek ne more ostati popolnoma ravnodušen.

Seme mora umreti

Seme mora umretiPastor Paul je sejal semena v najrevnejših deželah tretjega sveta. Ustanavljal je skupnosti, misijone in pomagal mnogim ljudem – bil je orodje v Božjih rokah. Na koncu je postal tudi sam seme, ki je padlo v zemljo in moralo umreti, da bi iz njega lahko zrastla nova, lepa rastlina.

Življenjski prehodi

Naše življenje sestavljajo prehodi: manjši in skromnejši, kot je denimo najin prehod iz enega kontinenta na drugega, pa tisti veličastni, duhovni prehodi kot je Paulov: iz zemeljskega življenja v večnost. Ampak gledano iz vrha, smo vsi skupaj na enem samem velikem prehodu, ni res?

Paulov prispevek

Januarja letos je pastor Paul, kot popotnico za novo leto, napisal lep prispevek namenjen skupnosti First Love Ministries. Nanj sem naletel pred nekaj dnevi, ko sem brskal po spletni strani skupnosti.

Beseda, ki ne gre iz glave

Besedilo je polno spodbudnih in življenjskih sporočil, ampak tisto, kar me je presunilo, je pastor Paul povedal že v uvodu. Preprosto moral sem prevesti in to podeliti z vami! Napisal je tole svojo osebno izkušnjo:

Paul Conger
Pastor Paul v Indiji

“Avgusta lansko leto sva s soprogo Cindy opravljala 21-dnevni Danielov post. Razloga za post sta bila dva: 1. končanje knjige ‘Božja narava biva v vas’ in 2. premišljevanje ob besedi ‘prehod’ (transition), ki se je v tistem času kar naprej pojavljala v mojem življenju. Potreboval sem modrost, da bi ugotovil, na kakšen način se ta beseda nanaša tudi na skupnost First Love Ministries.

Bogu hvala, knjiga je dokončana in že natisnjena. Ko sem novembra lansko leto opravljal bogoslužje v Oklahomi, je po končanem dogodku do mene pristopila neka gospa. Položila je roke na mene, molila zame in mi povedala, da ji Bog kar naprej šepeta besedo ‘prehod’. Verjamem, da je po tej gospe Bog želel potrditi tisto, kar mi je prej že celo leto sporočal.”

Imel je prav

Mesec in pol po objavi članka je Paul torej izkusil prehod, na katerega ga je Bog pripravljal. Takrat morda še ni slutil, da bo tako velik in odločilen.

In kot je Paul predvideval, se je na pomembnem prehodu znašla tudi sirotišnica Anila in Ashe Satralkar.

Nace Volčič

DELITE ČLANEK S PRIJATELJI NA FACEBOOKU 0

AKTUALNA DONACIJA

V Sao Paulu je veliko revščine. Denar zbiramo za gospo Ino, ki ji je bolezen vzela moža, hčer in sina, prav tako za mamo Zuldio in njenega sina Gilberta, ki nima dovolj za nakup invalidskega vozička.

1.138€ od 2.000€ zbranih
Pomagajmo revnim družinam v Sao Paulu
1.138€ od 2.000€ zbranih

Pred časom smo začeli z dobrodelno akcijo, s katero smo zbirali denar za Ino in njenega sina Fabia. Tukaj si lahko preberete njeno zgodbo.

Življenje ji ni prizaneslo. Huntingtonova bolezen ji je vzela moža, kasneje hčer, Fabio pa je bil takrat že zelo bolan. Prosila nas je, da ji pomagamo do invalidskega vozička, s katerim bi Fabia lahko občasno peljala tudi na sonce in svež zrak, saj brez vozička tega ne zmore.

V tem času je Fabio podlegel bolezni, a za gospo Ino, ki je sedaj ostala brez sinove pokojnine, še naprej zbiramo denar. Pomagali ji bomo pri najnujnejših življenjskih potrebščinah.

Invalidski voziček pa bomo namenili Gilbertu, o katerem si lahko preberete tukaj. Danes je star 29 let, pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od mame Zuldie.

Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.

V Operandu si ne želimo, da bi ti ljudje čakali. Z denarjem, ki ga bomo zbrali z vašo pomočjo, bomo Gilbertu kupili dober voziček, kakršen mu pripada. Vsak evro bo prišel prav.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

PREBERITE SI TUDI

Otroci brez očetov

Zima v Braziliji je seveda drugačna kot pri nas, a to ne pomeni, da ljudje ne zbolevajo za virozami, prehladi in drugimi tipičnimi ‘zimskimi’ boleznimi.

Preberi >>

Svoje srce nosijo v rokah

Od najinega zadnjega prispevka iz Brazilije je minilo kar nekaj časa, a smo morali najprej urediti stvari povezane z novo sprejeto evropsko zakonodajo glede varstva

Preberi >>

KDO SMO

Popotniška predavanjaZakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Več >>

AKTUALNA DONACIJA

Misijon Sao Paulo

V Sao Paulu je veliko revščine. Denar zbiramo za gospo Ino, ki ji je bolezen vzela moža, hčer in sina, prav tako za mamo Zuldio in njenega sina Gilberta, ki nima dovolj za nakup invalidskega vozička.

1.138€ od 2.000€ zbranih
Pomagajmo revnim družinam v Sao Paulu
1.138€ od 2.000€ zbranih

Pred časom smo začeli z dobrodelno akcijo, s katero smo zbirali denar za Ino in njenega sina Fabia. Tukaj si lahko preberete njeno zgodbo.

Življenje ji ni prizaneslo. Huntingtonova bolezen ji je vzela moža, kasneje hčer, Fabio pa je bil takrat že zelo bolan. Prosila nas je, da ji pomagamo do invalidskega vozička, s katerim bi Fabia lahko občasno peljala tudi na sonce in svež zrak, saj brez vozička tega ne zmore.

V tem času je Fabio podlegel bolezni, a za gospo Ino, ki je sedaj ostala brez sinove pokojnine, še naprej zbiramo denar. Pomagali ji bomo pri najnujnejših življenjskih potrebščinah.

Invalidski voziček pa bomo namenili Gilbertu, o katerem si lahko preberete tukaj. Danes je star 29 let, pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od mame Zuldie.

Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.

V Operandu si ne želimo, da bi ti ljudje čakali. Z denarjem, ki ga bomo zbrali z vašo pomočjo, bomo Gilbertu kupili dober voziček, kakršen mu pripada. Vsak evro bo prišel prav.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

ZADNJI PRISPEVKI