VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

cover

Dada: Za tiste, ki nimajo nikogar

‘Smo le ena gruča ljudi, ki se trudi preživeti,’ nama ponižno pove p. Riccardo s svojim simpatičnim nasmeškom.

A to, kar sva v skupnosti Tokai videla in doživela do sedaj, je mnogo več kot le ‘gruča ljudi’. V petintridesetih letih svojega delovanja v Bangladešu je patru Riccardu uspel pravi čudež, vsaj za naju.

Ni običajni človek

Riccardo Tobanelli
p. Riccardo žaga drva skupaj z enim od članov skuposti Tokai

Način, ki ga je pri svojem delu ubral misijonar ni običajni način. Ampak tudi Riccardo ni običajni človek. Že njegov zunanji videz kaže na to, da se ne želi umestiti v kalup, pa naj bo to kalup Cerkve ali pa družbe kot takšne.

Dolgi, sivi skodrani lasje, bela brada, srebrna rinka v levem ušesu, zvit tobak med prsti in obraz, ki izžareva toplino. Obraz prijatelja.

Pa vendar ne popoln

‘Ah, ljudje me poznajo tudi drugačnega’, pravi, ‘pogosto me premaga tudi jeza in nepotrpežljivost…’

V tem ga zdaj že nekoliko razumeva. Življenje v Bangladešu je vse prej kot enostavno in prepričan sem, da tudi najbolj zmeren in uglajen človek ne more ostati ravnodušen v tako surovi, kar prvinski družbi. In otroci, vzgojeni v takšni družbi, so lahko kar velik zalogaj.

Ampak med svojimi otroci je Riccardo kot dober oče, za katere bi dal tudi svoje življenje, v to sem popolnoma prepričan.

Dada – starejši brat

Kličejo ga ‘Dada’, kar v prevodu pomeni starejši brat. Otroci ga neizmerno spoštujejo in mu na toliko načinov izkazujejo ljubezen in hvaležnost.

Mnogi od tistih, ki so danes stari trinajst in več, so z Dadom že od najrosnejših let. Otroci globoko v sebi vedo, da je zanje naredil (in še dela) nekaj, kar morda nikoli v življenju ne bi izkusili.

Vsi po vrsti nama pravijo, da imajo veliko srečo v življenju. Le kdaj bo prišel čas, ko človeško dostojanstvo ne bo prepuščeno sreči?!

Ti otroci, ki so danes nasmejani, imajo streho nad glavo, mehko posteljo, tri tople obroke na dan in priboljšek med enim in drugim, so bili vajeni udarcev, čustvenega nasilja, izkoriščanja in gole borbe za preživetje, ko so živeli na ulici.

Občutek sprejetosti, to je vse!

‘To ni misijon, kot sta ga morda vajena,’ pravi Riccardo. ‘To je njihov dom in mi smo gostje v njem.’

In ta dom pomeni več kot le hiša, več kot le postelja in hrana. Pravila, ki veljajo tukaj, so drugačna in služijo otrokom, ne patru in njegovim pomočnikom.

‘Ne želim jih prevzgajati, ne želim jim vsiljevati naš način življenja. Muslimani so, ampak jaz jih ne želim spreobračati v kristjane. To ni bistveno. To absolutno ni prioriteta. Tisto, kar najbolj nujno potrebujejo je občutek sprejetosti in ljubljenosti, ne glede na to, kdo so, v kaj verjamejo in kako se obnašajo. To je tisto, kar jim v tej hladni in kruti družbi manjka, to je tisto, česar nikoli niso imeli in kar potrebujejo za gradnjo zdravih osebnih temeljev. Verjamem, da je to prava pot do njihove notranje preobrazbe.’

Lahko kadarkoli odidejo, lahko se kadarkoli vrnejo

Otroci Tokai, sploh na začetku, ko pridejo v skupnost, zelo kmalu spet začutijo željo po ulici.

Riccardo Tobanelli
Misijonar in Oli, bivši Tokai, ki danes vodi enega od zavetišč za otroke iz ulic v mestu Thongi

Povsem normalno, saj so je vajeni, poleg tega imajo tam prijatelje. Kadarkoli se lahko zgodi, da kdo odide iz misijona, pa čeprav ima tukaj vse možnosti za lepo in dostojno življenje. Seveda Riccardu za nobenega od njih ni vseeno, ampak pravi takole:

‘Ni tragedija, če odidejo nazaj na ulico. Zame je mnogo bolj pomembno, da pridejo nazaj. In največkrat se res vrnejo. Imajo svobodo, da se odločijo, svobodo, ki je zanje izjemnega pomena.’

Šamin, izgubljeni sin

Riccardo nama je pripovedoval o Šaminu, svojem ‘kronično izgubljenem sinu’, kot mu rad reče v šali.

Prilika o izgubljenem sinu govori o otroku, ki zapusti svojega očeta in odide v svet, tam zapravi svoje premoženje in se ponižno vrne nazaj v očetov objem.

Skupnost Tokai BangladešŠamin je kot sin iz prilike, le da on kronično odhaja od doma in se vedno znova vrača nazaj.

Mama ni zmogla več

‘Star je bil štiri leta, ko ju je mama, skupaj z bratom dvojčkom, pustila v zavetišču za zapuščene otroke v Kulni, kjer sem takrat delal in živel,’ pripoveduje Riccardo.

Ko je bil Šamin star le nekaj mesecev, je bil njegov oče aretiran zaradi tihotapljenja droge iz Indije v Khulno. Mama je ostala sama in ni mogla več skrbeti za svoja otroka.

‘Najprej smo mislili, da je deček popolnoma gluh, saj se je zdelo kot da nas ne sliši. Vse dokler mu eden od drugih fantov v centru ni začel z roko kazati, kako odpirati usta in govoriti. Šele takrat je zmogel oblikovati prve glasove. Ima okvaro, a ni popolnoma gluh. Hitro se je naučil govoriti in kasneje iz ustnic razbirati naše besede.’

Zavrgla je svojega sina

Ko se je Šaminova mama poročila drugič, je prišla v zavetišče in vzela svoja otroka spet nazaj k sebi. Ampak že po sedmih mesecih je neka starejša gospa, povezana z Riccardom, zagledala Šamina na ulici.

Sedel je na kupu odpadkov, brskal za hrano in jo jedel. Izkazalo se je, da je mama zavrgla prizadetega Šamina, njegovega zdravega brata pa obdržala pri sebi.

Skupnost Tokai Bangladeš
Šamin, izgubljeni sin, ki prihaja in odhaja.

Misijonar ga je odšel iskat in ga pripeljal nazaj v svoje zavetišče. Takrat je bil star šest let.

‘Zbežal je že po enem mesecu, a se je kmalu spet vrnil nazaj. Odhodi in prihodi so postala njegova stalnica. Domov se je vračal bodisi zato, ker je bil bolan ali pa pretepen – otrokom na ulici se to najbolj pogosto zgodi.’

Nikoli le zase

Šamin je prevzel nekaj slabih navad iz ulice. Med drugim je znal tudi krasti. Ampak zanimivo je to, da ukradenega denarja nikoli ni porabil le zase.

Odšel je v trgovino in kupil sladkarije tudi za vse ostale otroke v zavetišču. Nekoč je s tem denarjem kupil čevlje dekletu, v katerega se je zaljubil.

Brezdomni otroci, zlasti Tokai, ki se preživljajo z reciklažo, živijo in delujejo v skupinah in so običajno močno povezani med seboj. Pravzaprav so prisiljeni v to.

V bistvu jih prav ta močna vez z ostalimi otroci kliče nazaj na ceste, dokler toplina in ljubezen doma, kakršen je Riccardov, ne pretehtata in ju zadržita v stabilnem in varnem okolju.

Le tukaj se čutim sprejetega

‘Danes je Šamin star osemnajst let in še vedno prihaja in odhaja. Imel je težko otroštvo in močan občutek nezaželjenosti,’ je dejal Riccardo. ‘Potem ko je kar nekaj svojega časa preživel z nami v skupnosti in bil vedno sprejet, ne glede na stalne ‘pobege’ in vračanja nazaj, mi pogosto reče, da se čuti sprejetega le v naši hiši.’

To je tisto, kar pater Riccardo zasleduje skozi svoje poslanstvo. Biti vedno odprt za tiste, ki so prepuščeni samim sebi: ‘Če nimaš nikogar, ki bi te sprejel, smo tukaj mi za tebe.’

Popolna brezpogojnost

‘Prav Šamin je bil tisti fant, ki mi je odprl oči in mi pomagal določiti bistvo mojega dela: Nikogar siliti, nikogar spreminjati v to, kar sam mislim, da bi bilo zanj dobro, pač pa mu podariti tisto, kar Bog podarja vsakomur izmed nas: ljubezen, ki v zameno ne zahteva ničesar. Popolno brezpogojnost!’

Učenca v šoli

Skupnost Tokai Bangladeš
Dečki v skupnosti Tokai. Nekoč na ulicah, danes doma.

Samo dva tedna sva v skupnosti Tokai, pa sva se naučila več kot kadarkoli prej. S Silvo iščeva Operando, iščeva Boga, ki dela, rešuje, ozdravlja in izkazuje usmiljenje med ljudmi.

Najbolj očitno se kaže prav tam, kjer bi človek pomislil, da ga ni. Tam, kjer se zdi, da je vse prepuščeno propadu in surovi človeški naravi.

Spominjam se lanskoletne Ukrajine, ki je v marsičem podobna Bangladešu. Tudi tam sva začutila izrazito navzočnost Boga, po ljudeh, ki ne zmorejo sprejeti nehumanosti in razčlovečenosti kot dokončno dejstvo.

To je Operando!

Hvaležna sva, da sva spoznala Riccarda in še bolj tega, da sva spet postavljena v šolo, kjer lahko le opazujeva, poslušava, se učiva in z vami deliva zgodbe, ki bi vam sicer ostale skrite.

Hvaležna sva tudi vam, ki se v tem svetem, adventnem času odzivate na najino delo, naju spodbujate in tako ali drugače podpirate. Tistim, ki ste že darovali denar za patra Riccarda in brezdomne otroke iz bengalskih ulic, se v imenu društva Operando zahvaljujeva. Hkrati pa spodbujava tudi vse druge k darovanju.

Potrebuje podporo

Skupnost Tokai Bangladeš
Nekaj deklic v skupnosti Tokai. Rešene skoraj gotove sužnosti.

Ko nama človek, kakršen je misijonar Riccardo, reče, da se sooča s finančnimi problemi, naju vedno zaskeli.

Takšni ljudje in takšni humanitarni projekti nikoli, nikoli ne bi smeli imeti praznih računov! Takrat je tudi nama žal vsakega kovanca, ki sva ga zapravila za stvari, brez katerih bi sicer brez težav lahko živela.

Nace Volčič

Insert Symbol or Content Template

DELITE ČLANEK S PRIJATELJI NA FACEBOOKU 0

AKTUALNA DONACIJA

Zakonca Laura in Juan Coronel, oba visoko izobražena človeka, sta se dotaknila dna materialne revščine, potem ko je Laura izgubila svojo redno službo. Kliknite modri gumb ‘Darujte zdaj’ za podrobnejšo zgodbo.

1.030€ od 2.000€ zbranih
Misijon v Paragvaju: Pomagajmo revni družini do dostojnejšega življenja

Misijon v Paraguaju: Pomagajmo revni družini do dostojnejšega življenja

1.030€ od 2.000€ zbranih
Laura in Juan, na desni brazilski misijonar p. Jurandir

Zakonca Laura in Juan Coronel, oba visoko izobražena človeka, sta se dotaknila dna materialne revščine, potem ko je Laura izgubila svojo redno službo.

Razlog za odpust je bilo rojstvo hčere Aylen (danes stare 3 leta), saj Laura zaradi nje ni več mogla opravljati službe v nočnem delovnem času.

Odpustili so jo brez odpravnine ali kakršnekoli druge obveznosti. V Paraguaju, eni najrevnejših držav Južne Amerike, je to pač mogoče.

Zakonca sta bila primorana hitro najti rešitev za preživetje, saj si stanovanja nista več mogla privoščiti, poleg Aylen pa sta morala preskrbeti tudi 9 letnega sina Tiaga.

Ena od dveh skromnih sobic, kjer živi družina Coronel.

V osnovni šoli blizu Assunciona (glavnega mesta Paragvaja) je bila na voljo majhna propadajoča sobica, kamor se je Laura ‘za silo’ preselila s sinom in novorojeno hčerko, medtem ko je Juan še vedno živel v nekaj ur oddaljenem mestu, kjer je bil tudi zaposlen.

Kasneje se je tudi on pridružil družini, da bi bil ženi v oporo, in si za silo našel zaposlitev v podjetju za prodajo in distribucijo oglja, kot fizični delavec, z minimalno plačo (285€), kar je tudi za Paraguay izjemno malo. Medtem Laura pomaga v šoli, brez plače, v zameno za stanovanje in stroške povezane z njim.

Šola, ki so jo nedavno prevzeli misijonarji Avguštinci, se sooča z veliki finančnimi izzivi. Posledično to pomeni, da si misijonarji ne morejo privoščiti prenovitve njihovega stanovanja, čeprav je to več kot nujno.

Laura ostaja optimistična in kljub težkim pogojem hvaležna za možnost bivanja v šoli.

Stanovanje je majhno, omet odpada, vsi se stiskajo v isti postelji, stranišče in kopalnica nista v isti stavbi…

Misijonarji so nas prosili in mi smo se odzvali. Sredstva zbiramo za namen te sicer prisrčne in hvaležne družine.

Z vašimi donacijami bodo razširili stanovanje, uredili jim bodo sanitarije in prenovili sobe, da bodo lahko bivali dostojno in kvalitetneje.

Vsak euro bo prišel prav in že vnaprej hvala za vašo občutljivost, solidarnost in radodarnost!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 10,00€

PREBERITE SI TUDI