Priznam, da sva zadnje dneve v Kalkuti odštevala v veselem pričakovanju. Nazaj v Evropo (beri ‘civilizacijo’), nazaj v Italijo, nazaj v ‘Il Chicco’, kot se imenuje skupnost Barka v Rimu.
Iz enega v drug svet – v enem dnevu!
Prehod je bil hiter. Zelo hiter! Pomislite, zjutraj sva se še pogajala z indijskimi taksisti za ugodno ceno do letališča, zvečer sva bila že na udobnem italijanskem vlaku za Ciampino.
Če sva zjutraj še teptala prah po umazanih ulicah Kalkute in trepetala za življenje v divjem indijskem prometu, sva se zvečer kot gospoda sprehajala po urejenih italijanskih pločnikih.
Svetniki na cestah
Se spominjate, ko sem se pritoževal čez promet v Rimu, Napoliju in Perugi? Vse vzamem nazaj! Če primerjam prometno kulturo Italijanov s tisto v Indiji ali Bangladešu, so Italijani na dobri poti do ‘prometne’ svetosti!
Domače in toplo
Barka je odličen prehod iz enega sveta v drugega; tako drugačna in posebna, za naju vedno tako domača in topla.
Odkar potujeva, sva se na Barko ‘vkrcala’ že petkrat. Če nama sledite od začetka, potem se verjetno spominjate teh obiskov.
Kot bumerang
Po kratkem potovanju v mestu Asissi, sva v skupnosti živela več kot tri mesece. Od tam sva za štirinajst dni odšla v bolnico Cottolengo v Torinu, potem pa se še za štirinajst dni vrnila nazaj v Rim, vse do potovanja v Pariz in Španijo.
Iz Španije sva se na Barko vrnila že tretjič in tam ostala več kot mesec dni, preden sva odpotovala v Kijev in Odesso v Ukrajini ter Vilnus v Litvi.
Iz Litve sva se še četrtič vrnila v Il Chicco, od koder sva potem za kratek čas prišla domov v Slovenijo. In verjetno bi tudi v Azijo poletela iz Rima, če naju ne bi dr. Zvone Štrubelj povabil v Bruselj, kjer sva pričevala o najinem evropskem potovanju.
Zdaj razumete, zakaj sva iz Kalkute priletela v Rim, kajne?
Nazaj v ‘Casa Madre’
Barka, kjer si življenje v istem gospodinjstvu delijo osebe z motnjo v duševnem razvoju in njihovi asistenti, je postala najina ‘Casa Madre’ (materna hiša), točka, kamor se vrneva vedno, ko prideva iz daljšega misijonskega potovanja.
Najina prva ljubezen
O Barki sem že veliko pisal. Bila je prva skupnost, ki nama je odprla svoja vrata, pred dvema letoma, ko sva začela s potovanjem.
Je skupnost, ki se nama je v srce še posebej vsidrala zato, ker je Bog prav v njej potrdil najino odločitev za pot in nama vlil prepotrebnega zaupanja.
Spomini
Ja, tisto osebno srečanje s papežem Frančiškom v hiši – L’Ulivo (Oliva, ena od hiš v skupnosti) je živo pred nama, kot da bi se zgodilo včeraj – čeprav sva od takrat prepotovala že več kot 33.000 kilometrov.
Frančiškov zgled
Papež Frančišek nam s svojim zgledom pravzaprav vedno znova potrjuje ‘Operando’ in tiste tri osnovne principe, v katere verjamemo v društvu. Pot, pričevanje in darovanje – načela, h katerim smo poklicani kristjani, čeprav vsak na svoj način.
Poti se križajo
V bistvu se je najina pot s svetim očetom prekrižala že trikrat odkar potujeva po svetu.
Prvič, kot rečeno, na Barki v Italiji, drugič v Mjanmaru, saj je papež državo obiskal v času, ko sva bila tam tudi midva. In tretjič, na zgodovinskem obisku v Dhaki (Bangladeš), prav takrat, ko sva s Silvo služila v skupnosti patra Riccarda blizu Dhake.
Več kot le skupnost
Barka torej za naju ostaja več kot le vsakokratna priložnost za življenje z osebami z motnjo v duševnem razvoju.
Za naju predstavlja tudi vsakokratno obnovo najine misijonske odločitve. Predstavlja pomemben čas vrednotenja potovanja in še posebej čas za intimen pogovor z Bogom – zvestim Očetom, ki nama odpira svojo dlan in daje milost, da po njej hodiva kot otroka; svobodno, samozavestno in pogumno.
Privajanje
Po enem letu sva tako ponovno srečala najine ‘barkaške’ znance, kolege in prijatelje. Potrebovala sva kar nekaj časa, da sva ujela nov ritem in se znova privadila na življenje, ki je toliko časa utripalo zgolj v najinem spominu.
Pretresljiva novica iz Kalkute
Ampak Kalkuta je prišla za nama. In to na način, ki sva ga najmanj pričakovala. Pretreslo naju je.
Samo štirinajst dni potem, ko sva zapustila skupnost First Love Ministries, sva po elektronski pošti prejela sporočilo Ashe in Anila.
Nepričakovano in nenadno je umrl pastor rev. Paul Conger. Na misijonski poti v Peru ga je zadela srčna kap.
Pastor Paul Conger
Paul je ustanovitelj in glavni (ključni) sponzor skupnosti First Love Ministries. S Paulom sva bila v stiku le nekaj dni pred njegovo smrtjo, ko sem mu odgovoril na vprašanje o najini izkušnji v Kalkuti in se mu zahvalil za posredovanje pri stiku z Anilom in Asho.
Kako naprej?
Sploh si ne morem predstavljati, v kakšni stiski so se čez noč znašli Asha, Anil in njune posvojene, zapuščene deklice. Sto in eno vprašanje v glavi: Kako bodo preživeli? Jim bo uspelo najti novega sponzorja? Kako so novico sprejele deklice v skupnosti? Kako naprej?
Bog vrti svet, pa vendar…
Verjameva, da se bo vse izteklo kot se mora in da jih Bog ne bo pustil same – tako kot jih ni še nikoli doslej. Pa vendar človek ne more ostati popolnoma ravnodušen.
Seme mora umreti
Pastor Paul je sejal semena v najrevnejših deželah tretjega sveta. Ustanavljal je skupnosti, misijone in pomagal mnogim ljudem – bil je orodje v Božjih rokah. Na koncu je postal tudi sam seme, ki je padlo v zemljo in moralo umreti, da bi iz njega lahko zrastla nova, lepa rastlina.
Življenjski prehodi
Naše življenje sestavljajo prehodi: manjši in skromnejši, kot je denimo najin prehod iz enega kontinenta na drugega, pa tisti veličastni, duhovni prehodi kot je Paulov: iz zemeljskega življenja v večnost. Ampak gledano iz vrha, smo vsi skupaj na enem samem velikem prehodu, ni res?
Paulov prispevek
Januarja letos je pastor Paul, kot popotnico za novo leto, napisal lep prispevek namenjen skupnosti First Love Ministries. Nanj sem naletel pred nekaj dnevi, ko sem brskal po spletni strani skupnosti.
Beseda, ki ne gre iz glave
Besedilo je polno spodbudnih in življenjskih sporočil, ampak tisto, kar me je presunilo, je pastor Paul povedal že v uvodu. Preprosto moral sem prevesti in to podeliti z vami! Napisal je tole svojo osebno izkušnjo:
“Avgusta lansko leto sva s soprogo Cindy opravljala 21-dnevni Danielov post. Razloga za post sta bila dva: 1. končanje knjige ‘Božja narava biva v vas’ in 2. premišljevanje ob besedi ‘prehod’ (transition), ki se je v tistem času kar naprej pojavljala v mojem življenju. Potreboval sem modrost, da bi ugotovil, na kakšen način se ta beseda nanaša tudi na skupnost First Love Ministries.
Bogu hvala, knjiga je dokončana in že natisnjena. Ko sem novembra lansko leto opravljal bogoslužje v Oklahomi, je po končanem dogodku do mene pristopila neka gospa. Položila je roke na mene, molila zame in mi povedala, da ji Bog kar naprej šepeta besedo ‘prehod’. Verjamem, da je po tej gospe Bog želel potrditi tisto, kar mi je prej že celo leto sporočal.”
Imel je prav
Mesec in pol po objavi članka je Paul torej izkusil prehod, na katerega ga je Bog pripravljal. Takrat morda še ni slutil, da bo tako velik in odločilen.
In kot je Paul predvideval, se je na pomembnem prehodu znašla tudi sirotišnica Anila in Ashe Satralkar.
