Vsi si želimo čudeže, čakamo nanje, zanje molimo, morda smo kakšnega že doživeli ali vsaj o njem slišali.
Kaj sploh je čudež? Moja prva asociacija bi bila, da čudeži pridejo popolnoma nepričakovano, s posebno, močno energijo, prinesejo rešitev v nemogočo, brezizhodno situacijo.
Verjetno se boste vsi strinjali, da je čudež, ko ozdravi bolnik, ki je bil na smrtni postelji; ali ko reven človek prejme nepričakovano dediščino; čudež bi bil, če bi zadela na loteriji …
Ampak ali so čudeži vedno samo siloviti in glasni, takšni, ki jih že zaradi njihovega blišča ne morem prezreti? Ali pa so čudeži lahko tudi tihi, prijazni, ljubeznivi … skorajda nevidni?
Ali tudi vi prepoznate čudeže v vsakdanu?
Včeraj sta v sobo, medtem ko sem počivala, nenadoma priletela dva ptička. Najprej sta se za trenutek usedla na okensko polico, potem sta odletela do ogledala, pomigala z repkom in začivkala ter spet odletela ven na prosto. Ali ni bil tudi to čudež?
Zvečer sem se sprehajala po terasi. Nenadoma je k meni prišla moja hčerka Sara, me prijela pod roko in se začela z menoj sprehajati in pogovarjati. Tudi to je bil čudež, saj je zvečer vedno zaposlena s svojimi prijateljicami.
Koliko je takšnih čudežev, ki jih zaradi njihove miline in preprostosti tako hitro prezremo.
V molitvi izmenjamo zaklade, ki so nam bili podarjeni
V teh mesecih skupnega življenja z našimi dekleti sem doživela res veliko posebnih čudežnih trenutkov. Ko z nekom bivaš tako blizu, se začnejo odpirati srca in notranji svetovi, o katerih prej nisi vedel prav ničesar.
Zjutraj in zvečer se usedemo skupaj, preberemo odlomek iz Svetega pisma in se o prebranem pogovarjamo, nakar skupaj še molimo. Zvečer vsak izmed nas tudi pove, za kaj je v preteklem dnevu še posebej hvaležen.
In na teh naših skupnih »sestankih« sem doživela največ čudežev. Drznem si verjeti, da prav zaradi Jezusove prisotnosti:
»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«
Matej 18:20
Ko poseže Bog
Ničkolikokrat pridemo k pogovoru nekoliko utrujeni, naveličani, slabe volje. Po molitvi pa smo vsi kot na novo rojeni, osveženi, nasmejani, polni energije.
Dekleta, ki niso znala ali vedela, kako in za kaj moliti, sedaj molijo zase, za svoje prijatelje, družine in vaško skupnost. Ko sva jih prvič spodbudila, da razmislijo o tem, za kaj so hvaležne, so bile zelo zadržane, nekoliko zmedene, razmišljujoče … sedaj pa se hudomušno med sabo prepirajo, katera bo začela.
In se zahvaljujejo za sončen dan, dobro hrano, za prijatelje, prijazen dom … Vsak dan je toliko stvari, za katere smo lahko hvaležni!
Na posebne dni si dajemo komplimente. Vsak izmed nas izbere listič, na katerem je zapisano ime, in naša naloga je, da damo tej osebi posebno pohvalo. Tudi pri tem je bilo še veliko prostora za učenje: kako nekoga pogledati v oči in mu povedati, zakaj ga še posebej cenimo …
Še en velik zaklad: Bogu pojemo kar v treh jezikih
Kako čudežno je tudi, kadar skupaj zapojemo, v angleščini, bengalščini in hindujščini, zapojemo Bogu, v Njegovo slavo.
Pozabimo na naš mali svet in se v duhu zazremo višje, k našemu Očetu.
Ti sveti trenutki nas potem vodijo ves dan, tako da ni več tisti dolgočasni vsakdan, ampak kakor posut s čarobnim prahom.
Kateri pa je vaš najljubši spomin?
Pred dnevi smo se pogovarjali o tem, kdaj nam je bilo v življenju najlepše, na kateri dogodek imamo še posebej lep spomin.
Ena od deklet, naj ji bo ime Riya, naju je popolnoma presenetila, ko je odgovorila, da je njej najlepše prav zdaj, ko smo tako skupaj in »na kupu«, da bo to njen najljubši spomin.
Kar zdrznila sem se. Da je lahko obdobje karantene, ko smo nekako prislijeni živeti drugače, za koga pravo darilo. In ne samo za Riyo, tudi zame sta ta dva meseca v marsičem moja najlepša indijska meseca, kljub temu da v Indiji živim že 15 let in da se je vmes zgodilo veliko lepega.
Vendar sta ta dva meseca posebna prav zato, ker smo skupaj, »na kupu«, kot je rekla Riya, ko lahko spoznavam dekleta v vseh njihovih posebnostih. Kaj jih razveseli, kaj spravi v slabo voljo, kaj razjezi, kateri so njihovi strahovi in skrbi … Kaj so njihove skrite želje in kaj so njihovi notranji potenciali, ki ji lahko spodbujamo.
Sima je včeraj podelila, da si želi, da bi tudi njen brat lahko slišal in doživel vse tisto, kar se je ona sama naučila ob našem skupnem bivanju: biti prijazen do vseh, odpustiti, paziti na besede, ki jih govorimo, si dobro organizirati čas, pomagati drug drugemu …
Seveda so o vsem tem že slišale pri pouku, vendar je nekaj povsem drugega videti koga to živeti in potem tudi sam poskusiti.
Bog daje čudeže na svoj način
Medtem ko sem molila za Božji čudež, ki nas bo rešil koronavirusa in nam povrnil normalno življenje ter nas odrešil te omejenosti in zaprtosti, je Bog naredil še veliko več. Čudeže je vtkal v prav to obdobje in prepihal težo naših karantenskih dni z nepričakovanimi lučkami, ki jih bomo za vedno ohranili v spominu.
