Mojca iz Kalkute: “Po superciklonu so ljudje postali bolj solidarni”

Ko sem odložila torbe in se ozrla po naši sobi, kjer smo preživeli že lansko karanteno, so se mi po obrazu ulile solze. 

Bila sem utrujena, strašno utrujena, od vseh sprememb zadnjega leta, od vseh selitev, od stanovanja do šole, od šole do Slovenije, od mame do sestre, iz Slovenije ponovno nazaj v Indijo, ko se je že zdelo, da bomo končno našli nekaj miru in stabilnosti … 

Znova v karanteni in v naši šoli

Vendar smo se že po nekaj tednih znova znašli v karanteni. Tudi tokrat sva se odločila, da se preselimo na samo šolo, tako da sem se zopet znašla v naši šolski sobici za goste s težo v prsih in tisoč vprašanji, ki so mi rojila po glavi.

ZAČNITE VAŠ DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli obljubo iz Svetega pisma – BREZPLAČNO!

.

Komajda sem lahko verjela, da se ponavlja zgodba lanskega leta. Kričala bi kot mali otrok, ki so mu vzeli igračko. Rogovilila bi z rokami, napenjala vse moči, da bi se me le slišalo, čim dlje v nebo … 

Zakaj?! In kdaj bo tega konec?! Pomislila sem na vse ljudi po svetu, ki si zastavljajo podobna vprašanja. Bo Bog odgovoril, ali pa bo počakal, da odgovor najdemo sami?

Ko sem se naslednje jutro zbudila v nov dan, obsijan s soncem in vaško svežino, sem se nasmehnila ob spominu na svoje malodušje prejšnjega dne. Nov dan prinaša nove milosti. Zmogla bom, zmogli bomo, vsak dan posebej, če bo treba, tudi vsak trenutek posebej. 

Naša družinica se je povečala

Z Anupom sva se odločila, da bova pod svoje okrilje prevzela tudi nekaj naših deklet, ki doma živijo v zelo slabih razmerah, ponovna karantenska situacija pa jih je še poslabšala. 

Želela sva pomagati tudi našim najstarejšim, ki jih prihodnje leto čaka mala matura, da bi ostale učno čim bolj aktivne. Tako se nam je pridružilo enajst deklet, radoživih in radovednih najstnic. 

Poleg učnih ur skupaj tudi kuhamo, plešemo in pojemo. Fotografija: Mojca Gayen

Naša mala družinica, ki močno pogreša Izaka, ki je ostal v Sloveniji, se je tako kar čez noč močno razširila. 

Čeprav naju je tudi nekoliko skrbelo, kako bova zmogla poskrbeti za vse tako, kot je prav, sva bila zelo vesela, da ne bomo sami, da bo imela najina Sara nekaj družbe in da lahko tudi v teh izrednih razmerah pomagava. 

Pri nas je doma navdušenje in veselje

Po dobrem mesecu našega skupnega karantenskega bivanja v meni kar brbota od veselja, hvaležnosti, navdušenja. Ustvarili smo si namreč svoj mali čudoviti svet. 

Sprva smo tipali drug okoli drugega, sestavljali urnik in zadolžitve. Bilo nam je tudi malce narodno drug pred drugim v naših domačih oblačilih, z jutranjo skuštrano frizuro, z zobno krtačko in brisačo na poti do kopalnice. 

ŽELITE BITI NA TEKOČEM?

Ko bomo objavili kaj novega, boste prvi izvedeli za to.​

.

Ampak po prvih začetnih korakih smo se sprostili in si pustili, da smo to, kar smo: ljudje! Poleg dopoldanskih in popoldanskih učnih ur skupaj tudi kuhamo, plešemo in pojemo, gledamo filme in se ogromno pogovarjamo. Smeha nam ne manjka. 

Čudovita sprememba, ki se je zgodila v starših

Tudi nekatere starše je sprva skrbelo, kako se bodo dekleta znašla. Dve dekleti sta se po nekaj dneh vrnili domov. 

Ena od njiju zato, ker mora skrbeti za svoja mlajša brata; druga zato, ker je mamica polna nezaupanja. Obema dekletoma je bilo zelo hudo, tudi nama, vendar so seveda starši tisti, ki sprejmejo odločitve za svoje otroke. 

Včasih se res počutiva brezmočna, saj za otroke res želiva tisto najboljše …

Hkrati se zelo veseliva, ko spremljava spremembe v starših deklet, ki so ostala z nami.  Nekateri so sprva prinesli kakšen priboljšek le za svojo hčerko, sedaj pa že vidiva, da prinesejo prav za vse. 

Še naprej delimo hrano, pitno vodo, zdravila, oblačila, kjer se pokaže potreba.  Fotografija: Mojca Gayen

Nekdo sladko dobroto, nekdo sadje, mango, lubenico. Tudi dekleta so povedala, kako so se starši spremenili: z njimi bolj prijazno govorijo, jim večkrat povedo, da jih imajo radi in da jih pogrešajo, manj je prostora za prepire in konflikte. 

Seveda imava trenutke, ko naju močno zaskrbi, kako bo. Bomo ostali zdravi, bomo imeli vsega, kar potrebujemo, dovolj, bo soseščina ostala prijazna in mirna? Koliko časa bo karantena trajala? Bodo družine imele dovolj za preživetje? 

Superciklon je prinesel tudi več solidarnosti

Prejšnji teden nas je ponovno obiskal superciklon Yaas, naši vasi je sicer prizanesel, vendar so bila nekatera okrožja spet močno prizadeta. 

Še naprej delimo hrano, pitno vodo, zdravila, oblačila, kjer se pokaže potreba. To je res čas, ko moramo stopiti skupaj. 

V veliko spodbudo nama je, ko vidiva, kako veliko ljudi prav v tej letošnji karanteni, ob drugem valu korone prihaja v ospredje z željo, da aktivno pomagajo vsem, ki potrebujejo pomoč: z dostavo toplih obrokov obolelim v domači karanteni, z iskanjem kisika in krvi za bolnike v kritičnem stanju, z deljenjem riža, leče, jajc, olja, sladkorja tistim družinam, ki so izgubile dnevni zaslužek. 

Res je lep občutek, kadar delamo skupaj, drug ob drugem, z roko v roki in delimo breme izzivov, ki tako postanejo lažji.

Vam je všeč, kar delamo? Podprite nas.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe. Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Kliknite spodnji gumb in si preberite več.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 100,00€ One Time

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja