Ko smo se s strahom in skrbjo zazirali skozi okna, kjer ni bilo videti skoraj nič drugega kot pošastne sence in slišati grozeče zvoke silovitega vetra, smo v oddaljenosti lahko videli svetlobo, kot rahlo svetli beli oblak.

Vaščani so se spraševali, kaj ta svetloba pomeni, od kod izvira, saj smo elektriko izgubili že pred nekaj urami…

Bo ciklon Amphan udaril tudi pri nas?

Ne vem, zakaj nas je veliki tropski ciklon Amphan našel skorajda nepripravljene. Morda zato, ker so ga napovedovali že toliko časa, da se je skoraj zdelo, kot da ga ne bomo nikoli dočakali. 

Morda zato, ker ti tropski cikloni, ki v tem delu sveta niso nič nenavadnega, ves čas spreminjajo smer, in se nikoli ne ve čisto točno, kje na kopnem bodo pristali. 

Tako je bilo lansko leto, ko smo se zaradi napovedanega orkana predčasno vrnili domov, saj so zaprli ves promet, tudi vse trgovine, bilo je gotovo, da bo orkan prizadel Kalkuto. 

Pa je potem nekje v zadnjih dveh urah spremenil smer in škoda v našem delu Indije ni bila tako velika. Morda smo bili nepripravljeni zato, ker smo se soočali z izzivi karantene zaradi Covid-19 in smo potihoma zaupali, da nam bo ob vseh težavah, s katerimi se že soočamo, vendarle prizaneseno.

Na CNN-u sem zasledila novice o preteči nevarnosti

Mene je zares postalo strah, ko sem morda dva dni pred prihodom Amphana slučajno na televizijskem kanalu CNN zasledila, da so poročali prav o njem. Ko so prikazali zemljevid, kje ga pričakujejo in kako veliko območje bo katastrofalno prizadeto, sem z grozo ugotovila, da je naš Piali tudi nekje na rdečem območju. 

Navadno ko v medijih poročajo o naravnih katastrofah, z nekim notranjim mirom kaj hitro spoznamo, da to ni nikjer blizu nas ali naših dragih. 

Seveda sočustvujemo, morda tudi rečemo: ‘Kako grozno!’ ali celo prispevamo kak euro za pomoč prizadetim, vendar če smo iskreni, nas kaj kmalu posrkajo skrbi našega lastnega življenja in čez kak dan ali dva na vse skupaj pozabimo. Kar je seveda Božja milost, saj nikakor ne more nihče nositi teže prav vsega, kar se dogaja po svetu.

Orkan se nam nezadržno približuje

Dan pred orkanom so po vasi z velikimi zvočniki oznanjali o prihajajoči nevarnosti: naj vaščani ostanejo doma, tisti, ki živijo v domovih narejenih iz blata, bambusa in azbesta, naj se zatečejo v zidane hiše, svojih sosedov ali sorodnikov.  

Ampak veste, obvestila preko zvočnikov so tukaj na vasi kot neko kontinuirano zvočno ozadje. 

Ti ogromni zvočniki so namreč zelo pogosto v uporabi: včasih ali morda še največkrat za politično propagando, v času korone pa osveščajo tudi o pomembnosti higiene, nošenja mask, obveščanju o datumih odprtja trgovin in podobno, včasih celo samo predvajajo glasbo. 

Skratka ker ves čas “nekaj vrešči in hrešči”, ljudje nismo niti več tako pozorni, za kaj pravzaprav gre.

In vedno je tukaj tisti dvom: ali je to res?

V napetem pričakovanju

Ampak mene je bilo strah, priznam. Nekako se nisem mogla otresti tistega izraza “devastating” (ang. uničujoč), ki so ga uporabili v CNN novici. 

Ves čas sem spraševala Anupa: “Ali smo pripravljeni? Je vodni tank, ki ga imamo na strehi, napolnjen z vodo? Bi morali naše odprte balkone v prvem nadstropju zavarovati s plastiko?” 

No, tole slednje je zazvenelo nekoliko hecno še meni, saj mi je bilo hitro jasno, da nobena plastika ne bo “preživela” tajfuna. Anup je zelo brezbrižno zamahoval z roko. 

Vem, da je tudi njega skrbelo, vendar tega ni želel pokazati. To ni bil njegov prvi tajfun in vedel je, da tudi ne bo zadnji.

Sosede smo povabili v šolo na varno

Sosede, katerih hiše niso v najboljšem stanju, sva povabila, da prevedrijo dan in noč pri nas, tudi družinam naših otrok. Vendar nekako se ni nihče odločil, da bi prišel. 

Ljudje neradi zapuščajo svoje domove, ne zaradi neke pretirane čustvene navezanosti, ampak zato, ker je vedno nevarnost, da jim bo nekdo zapuščeni dom popolnoma izropal. 

Na žalost so take njihove izkušnje, zato ostanejo doma, tudi ko je življenjsko nevarno.

Že zgodaj je začelo pihati

Na sam dan Amphana je že od zgodnjega dopoldneva močno pihal veter. Pri moji jutranji molitvi me je navdihnilo, da naredim okoli sončnih panelov molitveni krog. 

Jasno je bilo, da bo ob nevihti najprej zmanjkalo elektrike, skrbelo me je tudi, da bo panele preprosto odneslo, saj so zelo izpostavljeni. 

Ko smo se po kosilu začeli z otrokoma igrati karte, je začelo že tako močno pihati, da je začelo prevračati stole na naši spodnji varandi. 

Nič posebnega, pravzaprav, vendarle smo se že z nekoliko težjimi srci ozirali v nebo, ki je postajalo grozeče temno. 

Nihče ni vedel prav točno, kdaj naj pričakujemo tisto glavnino ciklona, prišel naj bi enkrat zgodaj zvečer. Orkan še niti ni pristal na kopnem, ampak je bil še par sto kilometrov oddaljen, pa so razmere izgledale že precej zastrašujoče.

Sosedi so pričeli zbirati pri nas

V poznem popoldnevu so se nam le pridružili sosedje. Zunaj je bilo prav zlovešče, veter je vel že dobrih 100 kilometrov na uro, visoke palme so se prepogibale skoraj do tal, sem pa tja je močno zaropotalo, ko je kakšen od hišnih predmetov padel na tla. 

Sosedje so si takoj naredili postojanko pri oknu, skozi katerega so lahko videli svoj dom. Vsako uro se nam je pridružilo več družin. V našem zgornjem skupnem prostoru smo na tla položili rogoznice in rjuhe. Starejši so se ulegli, otroci so se igrali. Sem pa tja smo se s strahom zazrli drug drugemu v oči. 

Z Anupom in našim učiteljem za violino, ki se je tudi zatekel z družino k nam, smo z balkonov odlivali vodo. Bilo je kot Sizifovo delo, ampak voda bi lahko začela vdirati v prostore, saj je močno deževalo.

Bodo okna sploh zdržala?

Sara me je prestrašeno spraševala, kaj se bo zgodilo, če se bodo stekla na oknih razbila. Tudi mene je to skrbelo, saj je steklo v okvirjih močno šklepetalo. Skušala sem jo pomiriti, da se bomo pač preselili v drug prostor, morda pod stopnice, če bo to potrebno. 

Medtem je moj sin Izak doživljal vse skupaj kot neko adrenalinsko izkušnjo: tekal je sem in tja, gledal skozi okno, občudoval silo vetra, se pogovarjal z vaščani in delil piškote. Res sem ga občudovala. 

Zahvaljevala sem se Bogu, da varuje naše sončne panele, saj smo imeli elektriko ves čas, in smo bili edina luč daleč naokoli. Niti si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi morali orkan preživeti v popolni temi.

Znašli smo se v vrtincu nevihte

Nenadoma je močno počilo. Vsi smo zdrveli proti oknom: velik pano z imenom naše šole nad vhodnimi zunanjimi vrati je bil presekan na pol. 

En del je padel na tla, drugi del pa je žalostno obvisel na železnem drogu. Skoraj v istem trenutku smo zaslišali glasne zvoke tudi na drugi strani, saj so naši nadstreški, ki ščitijo notranje dvorišče in verando pred dežjem, začeli pokati in padati na tla. 

Pri sosedovih je odneslo streho. Drevje se je začelo lomiti. Veter je pihal skoraj 200 kilometrov na uro. Medtem ko je vse v meni hrumelo, velo in vreščalo, ko sem k sebi stiskala Saro, je Anup opazil, da veter spreminja smer, enkrat v eno, drugič v drugo smer. 

Zdelo se je, da smo res v vrtincu. Mlad fant je zaklical, da je nekdo z našega vrta pobral papajo. Nekdo je pripomnil: “Naj mu tekne.” 

Vsi smo se nasmehnili, hvaležni, da imamo drug drugega, da nismo sami.

Končno je veter začel pojenjati

Ne vem, kdaj se je veter začel umirjati. Je bilo to pred ali po polnoči. Spomnim se samo, da smo bili vsi že zelo izčrpani. 

Vsaka družina si je našla nek svoj “kot”, le redko je še kdo govoril, polegli smo. Mali otroci so hitro zaspali. Starejši so se nekaj časa še nemirno preobračali. Verjamem, da je marsikdo razmišljal, kaj bo prineslo jutro.

Jaz nisem mogla zatisniti očesa. Srce mi je še vedno trepetalo. Potihoma sem se zahvaljevala Bogu, da nas je zaščitil, stisnila sem se k Anupu. Brez besed me je objel, vedel je, da sem doživela spet nekaj, česar še nisem nikoli in na kar nisem mogla biti pripravljena. 

Razumel je, da sem ponovno prišla do konca same sebe in da je moja duša izčrpana. Skoraj že v polsnu sem se spomnila tistega svetlega oblaka v daljavi in srce je šepetalo:

»Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.« 

Luka 21:25-28

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>.