“Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu.”
Lk 6,43-44
O tem odlomku pogosto premišljujem. Kakšna ženska si želim biti? Kakšen značaj želim prinašati v ta svet, da bi navdihovala druge? Katere darove (ali sadove) mi je dal Bog in kako lahko sama poskrbim, da bodo v meni zacveteli in nahranili skupnost okoli mene? Kako lahko drugim ponudim vodstvo, navdih, lepoto in posredujem Božje sporočilo?
V zadnjem letu sem dobila nekajkrat majhna opozorila, kako sem se želela pokazati pred svetom v času pandemije in ob nekaterih osebnih spremembah. Kot vsi drugi sem seveda tudi jaz na svoji koži doživljala to spremembo, negotovost in prelomne trenutke, ko se je svet povsem ustavil.
Zame je bil največji izziv moj poročni dan. Pri 35. letih sem končno našla moškega, na katerega sem dolga leta čakala in za katerega je Bog želel, da bi z njim delila svoje življenje. Ko sem našla njega, mi je bilo jasno, da je bilo vredno čakati.
Odlaganje poroke
Najina poroka je bila načrtovana za 26. april 2020, naša država pa se je zaprla 16. marca. Štiri tedne sva se trudila, da bi pripravila načrt za poroko, kljub temu da je bila prihodnost negotova. Bila sem skrušena, zmedena, utrujena in jezna.
Zakaj se je po vseh teh letih, ko je končno prišla vrsta name, moralo zgoditi ravno to?
Priča sem bila toliko porokam, kako so potekale brez zapletov, morda tu in tam s kakšnimi težavicami, vendar ne tako drastično – z zaustavitvijo vsega sveta. Zakaj, Gospod, zakaj si dopustil, da je bil ta moj dan, na katerega sem čakala tako dolgo, uničen?
Ob nenehnem postavljanju vprašanja, zakaj se to dogaja, sem se čutila še krivo in sebično. Samo poroka je, bova že kaj pogruntala, veliko ljudi je preživljalo veliko hujše čase. To sem doživljala kot svojo lastno bitko. Zakaj ravno jaz? A hkrati sem se tolažila, da bo vse v redu, da bomo že rešili.
Zaupanje v proces
Ko sem ponovno začela priprave in načrtovanje, me je nekdo, ki mi je bil blizu, opomnil na to, da imam VERO in da verjamem v Boga, naj že vendar zaupam procesu.
Ob tem se je moje gledanje začelo počasi spreminjati. Če sem utišala svoje misli in na vse pogledala z jasnimi očmi, odprtim srcem in razsodnostjo, sem lahko videla, da mi Bog NE jemlje ničesar.
Bog me želi nečesa naučiti.
Ko o tem razmišljam, se spomnim na odlomek o drevesu iz Lukovega evangelija. Jaz sem Stephanie, sem drevo, o katerem govori ta odlomek.
Kakšne sadove dajem? Kakšne sadove delim z drugimi? Kako se želim pokazati v tem času, v tem svetu? Kakšen odnos naj zavzamem do najinega zakona, v tem položaju, v katerem sva se znašla z zaročencem?
Tako se je počasi moj pogled spremenil. Moje spoznanje je bilo takšno:
Na večer, ko me je zaročenec zaprosil za roko, sem mu izrekla svoj DA z zavestjo, da bova začela skupno življenje z obljubo in si bova stala ob strani ne glede na vse – V DOBREM in V SLABEM.
Ko sva se prebijala skozi spremembe, ki so zaznamovale najine poročne načrte, in z vsemi čustvi, ki so jih spremljali, sva doživela svoje “slabše” trenutke, in v teh trenutkih sva bila drug drugemu “boljše”.
Ti boljši trenutki so pogosto trenutki, ko je življenje dobro in polno sreče. Toda ta sprememba, ki nas je vse zaznamovala, je tudi to postavila pod vprašaj. V tem letu sva bila z zaročencem drug drugemu BOLJŠE. Dokler ostajamo drug drugemu BOLJŠI, nas slabi trenutki ne morejo zlomiti.
Ko skupaj krmarimo po tem nenehno spreminjajočem se življenju, zaupajoč v svojo vero in drug v drugega, ne more biti drugače, kot da izidemo boljši in močnejši.
Sadovi, ki jih dajem
Zdaj moje drevo rodi sadove novih možnosti, zaupanja, vodstva, poguma in moči:
1. Perspektiva. Zame in tudi za pomoč drugim. Kadar se zalotimo pri misli, da je Bog zaprl vrata ali preklical ali celo uničil naše načrte, je čas, da se ustavimo, odpremo oči, um in srce ter povabimo BOGA k pogovoru, da bomo lahko razumeli nov načrt, ki ga ima za nas. Ta pristop lahko delimo tudi z bližnjimi, da bi tudi drugim pomagali pri iskanju vidikov in novih možnosti, ki prinašajo upanje.
2. Zaupanje. To je ena najtežjih nalog, še posebej takrat, ko čutimo, da nimamo nobenega nadzora. Če pogledamo malo z distance na življenje, ugotovimo, da imamo le malo nadzora nad vsem, zato je najbolje, da zaupanje postane naša krepost.
Zaupajmo procesu, darovom, ki smo jih dobili, in ljudem, s katerimi si delimo življenje. Zaupajmo, da bomo premagali življenjske izzive. V naslednjem zmagovitem trenutku bo vrh le še veličastnejši, ko se bomo povzpeli nanj.
3. Vodenje. Poglejmo, kako lahko s svojimi besedami, dejanji in odločitvami vodimo in navdihujemo druge. Jezus je naš voditelj. Njegov zgled nam daje svoj ton; zdaj dajmo ta zven tudi drugim. Ljudje nas vedno opazujejo; uporabimo svoje sadove, da jih navdihnemo.
4. Pogum in moč. Imejmo pogum in moč, da resnično vodimo, zaupamo in spremenimo svoj pogled, da se izkopljemo iz občutij, kadar se počutimo šibke, poražene, jezne ali žalostne. S pomočjo Boga in zakonca, družine ali prijateljev se dvignimo in uživajmo v življenjskih trenutkih, tako dobrih kot slabih.
Sadovi, ki jih ponujajo nove možnosti, zaupanje, vodenje, pogum in moč, so mi pomagali postati ženska, kakršna sem danes. Pomagali so mi, da sem skupaj z možem preživela leto, polno izzivov. Pogovarjala sva se o teh prelomnih časih in pogledala, kaj nama je bilo po teh okoliščinah odvzeto in kaj podarjeno.
Kakšno drevo smo?
Upam, da bomo spremenili svoj pogled na stvari in odkrili svoje sadove, zlasti sredi pretresov in kaosa. Kako kljub vsemu odsevati podobnost z Jezusom? Kako lahko danes in jutri nekomu postanemo tisto boljše? Lahko naredimo korak nazaj, da bi videli širšo sliko?
Ko se srečamo s krizo, večjo ali manjšo, se vprašajmo: Kakšno drevo sem? Kakšne sadove prinašam? Poiščimo le darove in moči, ki nam jih je dal Bog, in to nas bo dvignilo.
Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
