V sodobni družbi obstaja napačno prepričanje, da se vera in razum izključujeta. Nekateri menijo, da sta vera in znanost nezdružljivi, za mnoge pa je znanost le še en način za razumevanje Boga.
Za razmislek navajamo tri slavne znanstvenike, ki so združili znanost in teologijo.
Nikolaj Kopernik (1473–1543)
Tega znanstvenika najbrž poznate, ker je utemeljil heliocentrični model osončja – idejo, da se planeti vrtijo okoli Sonca, kar je nasprotovalo takratnemu prepričanju, da je Zemlja središče osončja. Čeprav je bil to njegov največji dosežek, je bil Kopernik tudi predan in spoštovan sodelavec Cerkve.
Kopernik je bil poleg poklica astrofizika in zdravnika tudi cerkveni upravitelj in doktor kanonskega prava. Cerkveni uradniki so se na Kopernika obrnili s prošnjo za pomoč, ko so želeli na novo določiti svete dneve v cerkvenem koledarju.
Res je, da je Cerkev na začetku zavrnila njegovo idejo o heliocentričnem modelu osončja, vendar je bilo tako tudi z večino drugih znanstvenikov tistega časa. Še Kopernik sam je priznal v svojih knjigah, da so njegovi izračuni sicer pravilni, vendar so se odprla številna druga vprašanja, na katera ni imel odgovorov.
V posvetilu svoje knjige je zapisal:
“Zavedam se, da so zamisli filozofa zunaj presoje množice, saj je njegova ljubeča dolžnost, da v vseh stvareh išče resnico, kolikor jo je Bog podelil človeškemu razumu.”
Nikolaj Kopernik, iz knjige O gibanju nebesnih teles (angl. Nicolaus Copernicus, On the Revolutions of Heavenly Spheres (trans. Charles Glenn Wallis, slov. prev. Operando), Prometheus Books, 1995)
Gregor Mendel (1822–1884)
Gregor Mendel je bil opat avguštinskega samostana, vendar se ga ne spominjamo samo po tem. Tako kot Kopernik je tudi Mendel svojo vero uresničeval z molitvijo in znanstvenimi odkritji. Poleg tega da je bil predan menih, je bil tudi matematik, ki je preučeval biologijo in vreme.
Na samostanskih vrtovih je Mendel izvajal poskuse, ki so pripeljali do njegovih zakonov o dedovanju lastnosti – zamisli, da ima nov organizem genetsko podedovane lastnosti, ki jih je biološko podedoval od svojih staršev.
Ta zamisel je prispevala k Darwinovi teoriji evolucije, vendar je bil njegov največji dosežek sistem, ki ga je Mendel uporabil ob pripravi in predstavitvi svojih poskusov.
Georges Lemaître (1894–1966)
Lemaître je bil doktor, vendar ni bil povezan s Cerkvijo. Imel je doktorat iz fizike. Bil je tudi duhovnik in veteran artilerije. Podobno kot pri Mendlu ga ne poznamo zaradi njegovega verskega uresničevanja, ampak zaradi znanstvenih dosežkov.
Lemaître je predvideval, da se vesolje širi, ker je bilo nekoč ena sama točka, ki je eksplodirala in nikoli več ni prenehala s tem.
Kopernik je nakazal, da obstaja nekaj povsem novega, Mendel pa je dokazal, kar so številni že slutili. Lemaître bi se lahko uvrstil med njiju.
Njegova teorija se danes imenuje teorija velikega poka. Medtem ko mnogi kristjani danes velikega poka ne morejo uskladiti s knjigo Geneze, Lemaître v tem ni videl težave, saj je dejal:
“Po mojem mnenju je takšna teorija povsem zunaj metafizičnega ali religioznega vprašanja. Materialistu pušča proste roke, da zanika kakršno koli transcendentalno bitje … Za vernika pa odpravi vsak poskus spoznavanja Boga … Je v skladu z Izaijem, ki govori o skritem Bogu, skritem že v začetku vesolja.”
Georges Lemaître
V čem je torej težava?
Nekateri uporabljajo vero kot izgovor, s katerim ignorirajo znanost. Nekateri ljudje uporabljajo znanost kot izgovor, da ignorirajo vero.
Večina kristjanov, navsezadnje tudi te tri znamenite zgodovinske osebnosti, ne vidi nikakršne razlike med Bogom, kot ga razodeva Sveto pismo, in Bogom, kot ga razodeva naravoslovje.
Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
