Priznam, da nisem bila ravno navdušena nad potovanjem s čolnom po reki, še posebej v času monsuna, ko so močni deževni nalivi in nevihte res pogosti. 

Tudi močan veter po Amphanu se še kar ni umiril, kot da narava ne bi želela, da bi prehitro pozabili. 

Kakorkoli, ko naju je prijazna družina, ki živi v vasi blizu reke, zaprosila, da pomagava, saj je njihovo območje superciklon močno prizadel, sem rekla Anupu, da gre lahko sam, jaz bom pa z otrokoma ostala doma, torej na šoli. 

Vendar je Nilotpal, sin te družine, zelo vztrajal, da pridem tudi jaz. In ker sem toliko dobrega izvedela prav o njem, o njegovi predanosti in služenju svoji domači skupnosti, sem se opogumila, in z Anupom sva se odpravila na pot. 

Pot smo pričeli z avtomobilom…

Avto je bil napolnjen z vrečami riža, leče, plastenkami olja, dodala sva tudi mleko v prahu za male otroke, in nekaj oblačil. 

Ni bilo veliko, saj je avto kaj hitro zapolnjen, ampak za prvo silo je bilo. Za pot sva potrebovala posebno policijsko dovoljenje, saj se je karantena nadaljevala.

… in nadaljevali s čolnom

Do reke smo potrebovali dobri dve uri vožnje z avtom. Potem sva čakala na čoln, ki ga je z druge strani pripeljal Nilotpal z nekaterimi svojimi sorodniki in ti so pomagali prenesti dobrine iz avta v čoln. 

Vreme je bilo sicer oblačno, ampak ni izgledalo, da bi se pripravljalo k dežju. Kratka zahvala in prošnja k Bogu. Pa smo šli.

Oh, bilo je prav romantično. Veter v laseh, lepa pokrajina, skupaj z ljubeznijo svojega življenja (in nekaj opazovalci), kako je bilo lepo! Pravzaprav bi bila lahko tudi v Benetkah, brez nepotrebnih golobov!

V čoln napolnjen s hrano so vdirali ljudje

Dokler seveda nismo prispeli do obale in videli vse razdejanje, ki ga je zapustil Amphan. Vse poti so bile polne blata in vode, veliko hiš popolnoma podrtih ali vsaj močno poškodovanih. Bilo je res težko hoditi po poti, kjer se je do gležnjev vdiralo v blato. 

Najprej smo se osvežili s čajem in piškoti, potem pa smo začeli z razdeljevanjem hrane. Nilotpal je res vse dobro organiziral. To je zelo pomembno, kajti ko se deli pomoč, pride vedno ogromno ljudi.

Videla sva čoln napolnjen s hrano, ki se je moral odmakniti od obale, ker so ljudje enostavno začeli vdirati vanj, in je bilo nevarno, da se vse skupaj prevrne. 

To je res velika težava. Ko smo ljudje v stiski, pozabimo na vse drugo. Nekateri so sicer povedali, da po pomoč prihajajo tudi tisti, ki je ne potrebujejo, ampak v času karantene je že res, da si vsaka družina želi narediti tudi nekaj zaloge.

Za Amphanom je ostalo v vasi pravo razdejanje

Ko smo se sprehodili po vasi, sem res s težkim srcem opazovala razdejane domove. Neka gospa nas je že od daleč vabila, da pridemo v njen dom. Bila je zelo vztrajna in tako smo res stopili proti njeni hiši. Vsa steza in dvorišče sta bila neprepoznavna, kot njiva pravzaprav. 

Za silo so postavili nekaj zidakov, ampak ker sem enega zgrešila, sem se z nogo vdrla v blato. In koliko so potem imeli dela z mano! Najprej, da so od nekod prinesli steklenico z vodo. In potem mi je ta dragi fant, Nilotpal, umil noge, čeprav sem se seveda z vsemi silami tega branila. 

Prinesli so tudi čaj in v skromni kolibici smo posedli. Ozrla sem se naokoli po teh obrazih, ki so pretrpeli že toliko hudega. Kaj človek pravzaprav lahko naredi v taki situaciji?! Seveda bomo pomagali, ampak kaj, ko je pri sosedovih prav taka stiska. 

Anup je predlagal, da molimo. Sklonili smo glave in molili, da nam naš Nebeški Oče pomaga. Poslovili smo se s solzami v očeh.

Na kosilu pri Nilotpalovi družini

Ko se je dan nagibal k popoldnevu, smo se zbrali na kosilu pri Nilotpalovi družini. Kako krasna družina je to! Živijo v skromni hiši narejeni iz blata in pokriti s slamo. 

Oba starša sta zelo pridna, kmetujeta in opravljata priložnostna fizična dela. In to je omogočilo tako Nilotpalu kot Miri, njegovi sestri, da sta oba študenta. 

K srcu pa so mi prirasli predvsem zato, ker se trudijo pomagati svoji skupnosti. Trkajo na vrata številnih organizacij in posameznikov ter z zbranimi prispevki delijo hrano, šolske potrebščine, tudi drevesne sadike in piščančke. 

Razmere v vaški državni šoli

Nilotpal in Mira si želita odpreti šolo, saj je situacija v vaški državni šoli res slaba. Učitelji so pogosto odsotni ali pouk prespijo. Tako ni redkost, da se otroci drugega razreda ne znajo niti podpisati. Podobno je tudi v Pialiju. 

Učenci šestega razreda državne šole imajo hude težave pri osnovnem branju in računanju. Tisti, ki maturirajo, ne znajo pogovorne angleščine in praktične uporabe računalnika. 

Medtem ko se na eni strani vpis v šolo povečuje, pa so razmere preslabe za kvalitetni pouk: prenatrpani razredi, premajhna predanost učiteljev, pomanjkanje inšpekcije in kontrole, veliko učenja na pamet. 

Tako imajo otroci res slabe pogoje za razvoj svojih potencialov, še posebej, če jim tudi starši doma ne morejo pomagati.

Brat in sestra želita odpreti svojo šolo

Odpreti svojo šolo ni enostavno. Vsaka nova iniciativa prinaša spremembe, ki niso vsem povšeči. Tako se tudi Nilotpal in Mira soočata s številnimi nasprotovanji. Kot družina ne pripadajo “pravi” politični stranki. 

Nova šola bi lahko vrgla slabo luč na že obstoječo. Vaški veljaki bi izgubili na ugledu, če nepremožna ‘kdo-ste-pa-vi’ družina odpre šolo, ki bi lahko postala priljubljena. 

Seveda so to izzivi, ki jih z Anupom še predobro poznava. Hvaležna sva bila, da sva lahko nekaj svojih izkušenj podelila s tem mladim bratsko-sestrskim parom. Pomembno je, da se ne predamo in da ostanemo potrpežljivi. 

Za konec smo še molili. Njihova vera je hindujska in pravzaprav je to nekaj, kar me skrbi. Globoko v sebi namreč vem, da brez globoke vere v Boga, težko vzdržiš pot humanitarstva. 

Drugače je, če si del neke velike humanitarne organizacije, kjer je skupaj veliko ljudi, od katerih je vsak za nekaj zadolžen. Ko pa spremembe prinašaš z malo skupino ljudi, se boriš z mlini na veter pravzaprav povsod, kamor se obrneš, in to skoraj povsem sam. 

Pri Bogu so mogoči vsi načrti

Z Anupom sva še vedno tu zaradi Nebeškega Očeta, ki naju je poklical; Jezusa, ki uči s svojim zgledom; in zaradi Svetega Duha, ki je Božja moč v naju. 

Brez te Svete Trojice bi bila po vsej verjetnosti že zdavnaj v Sloveniji, hodila vsak v svojo službo, skrbela za svoja dva otroka, šla na morje med poletnimi počitnicami in morda tudi pozimi za kak dan na smučanje.

Vendar sta nama Nilotpal in Mira tako prirastla k srcu, da ju je težko izpustiti. Priznam tudi, da je težko prezreti in izpustiti nekoga, ki se zgleduje prav po tebi (in ti pri tem umije noge). Če ostanemo skupaj, povezani, in si iskreno pomagamo, potem je z nami tudi Jezus, in kjer je Jezus, ni nič nemogoče.

»Kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu.«

Luka 18:27

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>.