Veliko lepe tradicije in pobožnosti je, s katerimi družina lahko povabi Boga v svojo sredo in mu s tem izkazuje prvo mesto. Zelo pomembno je, da sprejme tiste pobožnosti, ki privlačijo njene člane.
Naša družina je katoliška, zato sledimo katoliški tradiciji in običajem. Vendar pa lahko vsaka družina naredi korake, s katerimi poskrbi, da je Bog vedno navzoč v njihovem domu ne glede na veroizpoved.
1. Postavimo molilni kotiček
Kadar ustvarjava nov dom, z možem vedno nameniva poseben prostor za molitev. To je lahko nekaj zelo preprostega: velik udoben stol s svetilko in košarico molitvenikov ob njem.
Le malo stvari napolni moje materinsko srce tako močno kot dejstvo, da zjutraj vstopim v dnevno sobo in najdem svojo devetletno deklico, ki je zatopljena v svoje Sveto pismo s slikami.
2. Prebirajmo o krščanskih vzornikih
Preden začnemo pouk, nekatere otroke namreč šolam doma, zberem svoje otroke v dnevni sobi in jim preberem kratek življenjepis svetnika v tistem dnevu. Včasih so me otroci vprašali kar sami: “Ali lahko beremo o ljudeh, ki niso umrli?”
Otroci odraščajo, pa vendar cenijo te zgodbe o krepostnih junakih iz vseh držav, družbenih razredov in časovnih obdobij.
3. Molimo vselej, kadar utegnemo
Po skupni jutranji molitvi se lotimo dnevnih nalog. Ko je moj starejši sin začel obiskovati šolo zunaj doma, sva v avtu na poti tja preprosto molila. Včasih je bil zaspan, vendar se mi je kljub temu običajno pridružil v kratki molitvi:
“Dragi Gospod, danes Ti darujemo vse svoje delo in vse svoje igre. Vse, kar delamo in govorimo, ti danes ponujamo.”
4. Ne pozabimo, da nas naši bližnji opazujejo
V vsaki sobi v našem domu imamo na steni križ in različne slike zavetnikov naših otrok ali svetnikov, ki so našim otrokom ljubi. Razpostavljene imamo tudi fotografije pokojnih sorodnikov, ki bdijo nad nami.
Takšni opomniki nas spominjajo na tiste, ki nas spodbujajo ob dobrem boju. Ti predmeti nas tudi opominjajo, naj ostanemo krepostni, kadar se pogovarjamo s prijatelji, beremo knjigo, gledamo televizijo ali brskamo po internetu.
Najstniki občutijo bolj neposreden občutek krivde zaradi napačnih dejanj, če se spomnijo, da babica bdi nad njimi.
To sem ugotovila, ko sem nekoč vstopila v sobo svojega najstniškega sina in opazila, da je obrnil babičino sliko in hkrati pod posteljo skril pokvarjen prenosni računalnik.
5. Priznajmo svoje grehe
Da želimo imeti Boga na prvem mestu, pomeni tudi, da svojim otrokom poudarjamo, da želimo ohraniti dober odnos med nami in z Gospodom.
To zahteva, da tako starši kot otroci, če je potrebno, priznamo “Žal mi je” in “Se bom poboljšal”. Starši moramo biti zgled, da priznavamo svoje napake pred Bogom.
6. Večkrat blagoslovimo naše prostore
Uporabljamo tudi številne male protistrupe, da bi preprečili duhovne “mikrobe”. Moj mož pogosto blagoslovi s sveto vodo vse prostore v hiši, zlasti takrat, ko ima kdo izmed nas nočno moro.
In ko sva z možem napovedala, da bomo na naših potovanjih z avtom molili družinski rožni venec, sem z veseljem opazila, da ima več naših otrok običajno s seboj svoj rožni venec.
7. Molimo skupaj kot družina
Vsakodnevna skupna družinska molitev rožnega venca je velik blagoslov. Vendar se kljub najsvetejšim otroškim prizadevanjem še vedno pojavijo bratski in sestrski prepiri.
Starejši bratje in sestre imajo lahko strogo mnenje o molitveni drži, kot na primer, ko nam je najstarejši sin (takrat 16 let) predlagal, da bi pri lihih skrivnostih klečali, pri sodih pa stali.
To nam je ustrezalo, dokler nismo dobili še enega otroka. Kadar nam najmlajša nagaja med molitvijo, se kdo prostovoljno javi in jo umiri v drugi sobi.
V naši družini smo se zavezali, da bomo vsak večer premišljevali ob molitvi. Pred tem smo se ji dolga leta upirali, saj se nam je zdel čas pred spanjem pogosto preveč kaotičen in nepredvidljiv. Poleg tega nismo vsak večer vsi doma.
Če se družina enkrat odloči, da bo začela uvajati večerno molitev, po navadi najde tudi način, kako jo umestiti v svoj urnik. Mi smo ugotovili, da je molitev najbolje vključiti v večerno rutino, torej po pospravljanju večerje in pred pripravami na spanje. Začnemo jo s kratko duhovno pesmijo, ki nam vsem pomaga, da se zberemo.
Malčica je sicer še premajhna, da bi z nami izgovarjala molitve, zna pa tiho sedeti in gledati svoje krščanske knjige.
Čeprav se zdi, da molitvi ne posveča veliko pozornosti, smo nekoč opazili, da je naša dvoletnica na kavč postavila svojo punčko in jo poučila: “Tukaj poješ …” Očitno se hitro uči in svoje najljubše spremljevalce že uči sladke prakse, s katero postavi Boga na prvo mesto.
Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
