Z letalom sva pristala v Bangladešu, v glavnem mestu Daka. Zavedala sva se, da bo izkušnja te države verjetno precej drugačna kot tista na Filipinih, Vietnamu, Laosu, Tajski in Mjanmarju.
Prihajala sva v eno najrevnejših držav na svetu, v bistveno bolj strogo, muslimansko kulturo. V resnici nisva vedela, kaj lahko pričakujeva.
Že na letalu sva imela izrazit občutek, da sva drugačna. Skoraj vsi potniki so bili moški. Strmeli so v naju, ko sva se pomikala po letalu, očitno je bilo, da belcev na takšnem letu niso vajeni.
Stevardese so bile prav tako v središču pozornosti. Iz sedeža si lahko videl kako se temni moški vratovi iztegujejo na vse strani, da bi bolje videli, ko je kakšna od njih prišla mimo.
Po pristanku sva se z gručo ostalih potnikov pomikala proti carini. Letališče je bilo umazano, stranišča še bolj.
Česar pa nisva bila ravno navajena, so bili grdi pogledi, ki so nama jih namenjali ljudje.
‘Pa kaj jim je?’ me je vprašala Silva. Šele kasneje nama je kapnilo, da sva oblečena veliko bolj ‘odprto’, kot drugi okrog naju. Jaz v kratkih hlačah in kratki majici, Silva v sicer dolgih oblačilih, ampak ni bila dodatno zakrita s prekrivalom.
To je bilo narobe, seveda. Ženske imajo poleg dolgih oblačil običajno še tuniko, ki sega čez kolena, pa šal okrog vratu in čez prsi. Silva je iz torbe takoj privlekla anorak, jaz pa dodatnih oblačil pri sebi nisem imel.
Tista vrsta pred carino je bila obupno dolga. Z misijonarjem p. Ricardom sva bila predhodno že vse dogovorjena. Ob osmih zvečer naju bo pobral pred letališčem in naju odpeljal na svoj eno uro stran oddaljen misijon.
Ura je bila že krepko čez osem, ko sva prišla na vrsto. Pokazala sva potna lista, kot sta zahtevala policista. Bila sva zadnja v vrsti, ura je bila pozna, policista sta bila popolnoma zdolgočasena, resna in osorna.
Tudi tega nisva bila vajena na poti.
Prelistavala sta najine dokumente in naju sumničavo pogledovala. Malu naju je stisnilo. Najmanj, kar sva si želela, so bile komplikacije v takšni državi.
‘Razlog prihoda v državo?’ je vprašal eden.
‘Turizem,’ sva rekla. No, tako so nama svetovali, naj rečeva na mejah v muslimanskih (ali komunističnih) državah, ker nikoli ne veš, kako se bodo odzvali na besedo ‘krščanski misijonar.’
‘Turizem?’ je vprašal drugi. ‘Zakaj?’
Ko je to vprašal na tak način, se je tudi meni zazdelo malo smešno. Bangladeš res ni ravno med najbolj priljubljenimi turističnimi destinacijami.
‘Koliko časa bosta ostala?’
‘En mesec.’
‘Dobro,’ je rekel in zaprl potna lista. ‘Tamle morata plačati za vizo,’ in pokazal na pisarno za njima.
Oddahnila sva si, prav zares. Vseeno je šlo lažje, kot sva pričakovala. Stopila sva v pisarno, plačala vizo za en mesec, ki naju je stala okrog 100€, in se vrnila nazaj k policistoma.
Zdaj sva bila edina v prostoru, vsi ostali potniki so že odšli naprej po svoje kovčke. Samo upala sva lahko, da sta najina ruzaka še vedno tam. Zdaj morata biti pri trakovih edina, sem pomislil.
Policaj je spet zahteval potna lista (kot da bo zdaj videl kaj drugega) in naju znova resno pogledoval.
‘Pokažita še karto za odhod iz države.’
Uf, zdaj pa sva bila v težavah.
Nikoli do sedaj se še ni zgodilo, da bi v Aziji zahtevali karto za odhod. Če so že prosili za dokazilo, je bilo dovolj pojasnilo, da potujeva iz države v državo in da pogosto šele kasneje načrtujeva pot naprej, odvisno od okoliščin in možnosti prevoza.
No, tukaj takšno pojasnilo ni obrodilo sadov.
‘Kako si lahko dovolita priti v državo, brez da bi imela karte za naprej?’ je vprašal uradnik še bolj strogo kot prej.
Nisva imela pametnega odgovora razen tega, da sva še enkrat pojasnila najin način potovanja.
‘Žal, ne moreta v našo državo brez tega,’ je rekel odločno, zaprl najina potna lista in nama jih vrnil.
‘Ampak,’ sem rekel, ‘zakaj pa sva potem že plačala za vizo?’
‘Ker je takšen pač postopek,’ je rekel, medtem ko se je drugi muzal ob tem. ‘Vesta, v naši državi imamo zakone.’
Joj, ko vsaj tega ne bi rekel. Že tako je bilo vse skupaj tragikomično.
Država zakonov. Država, ki slovi po korupciji, zlasti med najvišjimi sloji politike in gospodarstva. Država, ki je med prvimi na svetu po mučenjih, ugrabitvah in usmrtitvah. Kjer je svoboda govora izjemno omejena, ženske in deklice nimajo nikakršnih pravic, delavci ravno tako ne.
Država, v kateri je samo v glavnem mestu več kot dvesto tisoč zapuščenih otrok na ulicah, in še enkrat toliko zasužnjenih deklic, mnogokrat prisiljenih v prostitucijo ali pač ‘na trgu’ za odkup.
Moral sem se ugrizniti v jezik.
Niso pomagale prošnje in pojasnjevanja. Sva pa opazila, da sta se nehala dolgočasiti. Pravzaprav je postalo očitno, da se zabavata. Najina situacija pa je bila vse prej kot to.
Nekje zunaj naju je čakal pater Ricardo, midva pa ga še obvestiti nisva mogla o zapletu. Telefonirati mu nisva mogla, ker še nisva imela mobilnih podatkov, Ricardo pa ni uporabljal interneta za telefoniranje. Še na elektronsko pošto je komaj kdaj odgovoril.
Bila sva utrujena, poleg tega pa je mene močno začel boleti trebuh. Kakšna protibolečinska tableta bi prišla prav, ampak kaj ko sva imela zdravila v ruzakih na drugi strani. Do njih nisva mogla, dokler ne rešiva težave.
Sedla sva na klop v čakalnici in premlevala o možnostih. Morala bi kupiti letalsko karto in to predložiti policistoma kot dokaz, da ne nameravava ostati v državi za večno. Kot da bi človek sanjal o tem, da se preseli in upokoji v Bangladešu.
Medtem, ko je Silva poizkušala kupiti karte (ob obupno počasnem internetu in povezavi, ki se je stalno prekinjala), je bila moja bolečina v trebuhu že na meji znosnega.
Nisem več mogel sedeti pri miru. Moj obraz je bil kot semafor; iz rdeče naenkrat v zeleno.
Vstajal sem in hodil po prostoru, mimo policistov za mizo in se držal za trebuh. Delala sta se, da me ne vidita. Naenkrat sta bila zatopljena vsak v svoj monitor. Verjetno sta igrala tetris na računalniku.
Stopil sem do njiju in povedal, da nujno potrebujem tableto, ker me boli trebuh. Prosil sem, da bi nekako prišla do ruzakov, ker imam zdravila tam.
Najbrž je bil moj izraz na obrazu tisti, ki ju je nekoliko omehčal. Nekaj časa me je gledal in začutil sem, da se je nekje tam, v globini, odzval na mojo bolečino, čeprav tega ni želel pokazati. Bil je nekoliko zmeden, kot da ne bi vedel, kaj sedaj narediti.
‘Že imata karto?’
Pogledal sem Silvo, ki se je še vedno mučila z internetom.
Pomignil je in spet sva stala pred njima, kot dva šolarčka, ki trepetata za učiteljevo odločitvijo.
‘Potne liste prosim,’ je rekel in že tretjič pregledoval najine dokumente, celo prazne strani (še danes ne vem zakaj), gledal zdaj naju, zdaj dokument.
‘Dobro,’ je rekel, ‘spustil vaju bom notri’. Vzel je štempiljko in požigosal potna lista. Potem naju je strogo pogledal in zabičal:
‘Ampak zapomnita si, to je bilo zadnjič.’
Zagotovo je bilo zadnjič, sem si mislil takrat. A izkušnja, ki sva jo imela na misijonu pri Ricardu je bila tako lepa in ganljiva, da bi danes trikrat kupila letalske karte, če bi bil to pogoj za vstop v Bangladeš.
Ricardo je v tem času sicer odšel v večnost, ampak njegova skupnost živi naprej. Nekoč zapuščeni otroci imajo še vedno svoj dom in pogoje za boljše odraščanje.
