Kot uročeni – ustavijo se in strmijo v tebe

V Bangladešu sva lahko ostala le trideset dni. Toliko, kot dopušča turistična viza.

V nekaterih azijskih državah niti z besedo nisva smela omeniti kakršnokoli prostovoljstvo, dobrodelno organizacijo ali karkoli, kar bi dalo slutiti, da nisva običajna turista.

Misijon Bangladeš
Lekcije angleščine za najmlajše

Od vseh je bil Bangladeš glede tega najbolj strog. Ko sva vstopala v državo, sva na meji dobila toliko vprašanj in toliko sumničavih pogledov, da sva se počutila kot dva terorista, ki imata za bregom vsaj en bombni napad.

In pod nobenim pogojem nisva smela povedati, da bova bivala kje drugje kot v hotelu ali hostlu. Vse drugo bi pomenilo zavrnitev vize in s tem težave, ki si jih nisva želela nakopati.

Indijska viza

Ko se nama je viza začela iztekati sva morala poskrbeti za novo. Indijsko.

Indija je glede tujcev bistveno bolj odprta. Tudi pogoji za začasno bivanje v državi so ugodnejši. Viza traja dva meseca z možnostjo večkratnih vstopov v državo. Zelo velikodušno.

Druga zgodba je seveda pridobivanje te vize. Na voljo sta dve možnosti. E-viza, za katero zaprosiš preko spleta, je pol cenejša, proces odobritve hitrejši in enostavnejši. A pogoj je, da potuješ z letalom.

Obupala nad birokracijo

Midva sva želela potovati po kopnem, z vlakom, zato sva se najprej odločila za klasično vizo. Kasneje sva si premislila.

Dvakrat sva odšla na indijsko ambasado v Dhako. Res je, da je mesto oddaljeno le osemdeset kilometrov, ampak vožnja z avtobusom traja več kot tri ure v eno smer in je vse prej kot udobna.

Ko utrujen izstopiš iz avtobusa in se počasi prebijaš po prometnih ulicah, v prahu in umazaniji, imaš komaj še dovolj energije za izpolnjevanje obrazcev.

In birokracija! O tem sploh ne bom začel, ker bi lahko pisal na dolgo in široko. Na koncu sva obupala, se odločila za spletno e-vizo in za neposredni let v Kalkuto. Cena je bila približno enaka, kot če bi vzela klasično in potovala po kopnem.

Če je kaj zanimivo omeniti pri najinih ekspedicijah v Dhako (glavno mesto), so to vožnje z avtobusom. Ampak o tem malo kasneje.

Sočutje slovenskih družin

V času ko sva živela v Bangladešu, sva od vas prejemala veliko sporočil in spodbud. Z nama ste delili svoje misli in občutke o tem, kar ste brali na blogu. Hvala vam za to!

Bazar bangladeš
Bazar – ob cesti, ki vodi v Dhako

Naj izpostavim le eno od teh prisrčnih pisem, ki sva ga prejela od naše redne bralke:

Vajina izkušnja iz Bangladeša me je presunila in ganila (dobesedno do solz). Pomislim na moje otroke, kako bi bilo, če bi se znašli v takem svetu… Doma smo se o tem pogovarjali in hitro je dozorela odločitev za donacijo. Tudi naš Tadej je (prav tako dobesedno) odprl svojega »prašička«; del zneska, ki smo ga danes nakazali na bančni račun društva je njegov (150 eur). Vemo, da je naš prispevek kapljica v morje, vendar iz hvaležnosti, da nam je v materialnem smislu podarjeno več kot ljudem, o katerih pišeta, želimo prispevati našo malo kapljico.

(Mateja z Mitjem, Tadejem in Janom)

Ne, gospa Mateja, vaš prispevek ni kapljica v morje, vsaj za misijonarja Riccarda in njegove otroke ne.

Poleg tega pa je podarjena donacija več kot zgolj denar. Je dejanje. Je gesta, ki presega materialno. Z njo je podarjeno tudi vse tisto, kar nosite v srcu in kar dobro pozna tudi Gospod, ki v svoji roki nosi vse in vsakogar!

Razburljive vožnje z avtobusi

Avtobusi Bangladeš
Avtobusi v smeri glavnega mesta

Nazaj k vožnjam z avtobusi. O tem, da znajo biti srhljive, sem že pisal. Najbolje je vse skupaj izročiti Bogu v roke, ponavljati ‘Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka’ in potem zaspati. Včasih uspe, včasih ne.

Vsak avtobus ima že pri vhodu paket črnih plastičnih vrečk. Najprej nisva vedela čemu služijo, dokler je ni uporabil sosed pred nama in gospa na levi. Pa potem še nekaj potnikov v sprednjem in zadnjem delu avtobusa.

Želodci se obračajo

Ko avtobus poskakuje po luknjasti cesti, nenadno zavira in potem divje pospešuje se, jasno, obračajo tudi želodci. Bruhanje na avtobusu je povsem običajna stvar. In če zahodnjaku ne postane slabo ob sami vožnji, se mu obrne želodec, ko gleda druge.

Okna avtobusa so bodisi razbita, ali pa vsaj na pol odprta. Ko ljudje končajo z bruhanjem, vrečko enostavno vržejo skozi okno na cesto. Ne upam si predstavljati kakšnega voznika kolesne rikše ob avtobusu, ki se znajde ob nepravem času na nepravem mestu.

Kot bonboniera

Avtobus ima običajno veliko postankov in vsak postanek prinese nekaj novega. Forest Gumb bi rekel, da so kot bonboniera; nikoli ne veš, kaj boš našel v naslednjem zavitku.

Avtobusi Bangladeš
Ženske v avtobusu običajno sedijo spredaj

Skoraj na vsaki postaji vstopi kakšen prodajalec. Običajno ponujajo hrano in pijačo, včasih pa so precej bolj eksotični.

Tista vožnja, ko smo se s Toponom vračali nazaj iz Tongija, je bila še posebej pestra.

Moški malo drugače

Na avtobus je med drugim denimo vstopil transvestit. Pomikal se je od sedeža do sedeža, oblegal moške potnike in zahteval denar. Večina njih je imela bankovce že pripravljene, zato so se težavam izognili.

Človek je bil močnejše postave, oblečen v kratko živo rdeče krilo, namazan z vsemi mogočimi pudri in šminkami, le noge je imel črne in skrajno kosmate.

Prekletstvo ali blagoslov

Kasneje nama je Topon razložil, da v Bangadešu ti ljudje spadajo v posebno ‘kasto’ in so zelo dobro organizirani. Ljudje do njih gojijo strahospoštovanje in mnogi verjamejo, da prinašajo bodisi blagoslov ali prekletstvo, odvisno od tega, ali mu podariš denar ali ne.

‘Če mu ne daš denarja, te bo pred drugimi želel osramotiti. Spravil se bo nate, se slačil pred teboj, te na silo poljubljal… Ker je ljudem tukaj zelo pomembno, da ohranijo obraz, mu raje nekaj plačajo in imajo mir.’

Ko bi mi Topon to povedal prej, preden se je moški znašel pred menoj…

Stvar se je končala tako, da sem mu tudi sam dal denar, a brez pregovarjanja in celo Toponovega urgentnega posredovanja ni šlo.

Zaleglo je šele potem, ko mu je Topon pokazal na Silvo in mu v bengalščini povedal, da sem poročen in da je tista tam moja žena.

Muslimanski marketing

Misijon Bangladeš
Topon, najin spremljevalec. Postali smo prijatelji.

Na drugi postaji je vstopil neki imam. Postavil se je na sredo avtobusa, pridigal in nas prepričeval, naj prispevamo denar za muslimansko šolo. Tokrat nisem bil med donatorji.

Na avtobus pogosto vstopajo tudi otroci, ki prodajajo sadje, pokovko ali slano pecivo. Mnogi od njih nimajo svojega doma ali staršev in ne hodijo v šolo, zato si na tak način služijo denar za preživetje.

Samozavestna in samostojna

Najini zadnji dnevi v skupnosti Tokai Songho so bili še bolj intenzivni kot prej. Z otroci sva se močno povezala in vsak posebej se naju je dotaknil na svoj način.

Po skoraj enem mesecu sva se že tudi dovolj navadila na okolje in postala mnogo bolj samozavestna kot na začetku. Prva dva tedna naju praktično nikamor niso pustili sama. Bali so se radovednih Bengalcev, bali so se tudi za naju.

Vsakodnevni bazar

V drugi polovici meseca sva kot rečeno, odhajala že sama v Dhako, pot na bližnji bazar pa je postala skoraj vsakodnevna rutina.

Če ne zaradi opravkov in nujnih nakupov, pa zaradi vzdušja, ki je na bengalskih tržnicah vedno nekaj posebnega – tako drugačno od tega, kar sva bila vajena do sedaj.

Radovednost

Misijon Bangladeš
Selfi preden smo skupaj odši na bazar

Bengalci so znani po svoji radovednosti. Ustavijo se ob tebi in strmijo vate – dobesedno.

Niso vajeni tujcev. Bangladeš ni turistična destinacija. Ljudje, ki potujejo v Indijo, ga običajno obidejo, zato Bengalci zares otrpnejo, ko po ulici vidijo hoditi belca, zlasti v manjših mestih in vaseh, kakršna je najina.

Strmijo in opazujejo

Prav nič nenavadnega ni, da se ljudje obrnejo in ti sledijo, kamorkoli pač greš. Ne le eden ali dva, tudi po deset in več v skupini jih hodi za teboj. Opazujejo vsak tvoj korak, vsako gesto, vsako dejanje.

Prišla sva k stojnici, opravila nakup, se obrnila in pred seboj zagledala vsaj deset temnih Bengalcev, ki so kot vkopani stali pred nama in naju premerjali od glave do pet. Nobeden ni črhnil niti besede, strmeli so z odprtimi usti in opazovali. Še posebej Silvo.

Nisva mogla ne na levo, ne na desno, nikamor. In več kot jih je bilo, več jih je dodatno prihajalo zraven. Na koncu jih je bilo tam vsaj dvajset.

Edini način, da se ‘razbežijo’ je, da jih ogovoriš v angleškem jeziku:

‘Hello, how are you, guys?’ (Živjo, kako ste, fantje?)

Bazar Bangladeš
Motorni taksi. Z njim smo odšli na tržnico.

Če bi jih vprašal v bengalščini, bi se razgovorili in vprašanja bi začela deževati. Tako pa angleščine nihče ne razume in se počasi začno razhajati. Najprej eden, potem dva, kmalu gre spet vsak naprej po svoje in midva lahko nadaljujeva pot.

Buu – v angleškem jeziku

‘Nace, kaj če bi tudi meni kupila burko?’ je nekoč, na pol v šali na pol zares, predlagala Silva. Verjamem, da bi se povsem zakrita počutila varneje. Za žensko ni lahko.

Na začetku nama je bilo zelo neprijetno, kasneje pa je vse skupaj postalo celo zabavno. Ugotovila sva, da so ti ljudje izjemno prijazni in dobrodušni, le radovedni preveč. Ko jih je preveč na kupu, rečeš ‘buuu’ (v angleščini!) in kmalu ni nikogar več blizu.

Uncle, bazar!

Zadnje dni sem na bazar hodil z našimi otroci. Silva je zbolela in obležala v postelji, zato sem skoraj vsak dan hodil na tržnico po sadje zanjo. Enkrat sem povabil nekaj otrok zraven, od takrat dalje nisem šel nikoli več sam.

Bazar Bangladeš
…in obvezni sladoled, vrhunec izleta na bazar.

Za otroke je to postal dogodek dneva, nekaj, kar je bilo daleč od njihove vsakodnevne rutine. Od dne, ko sem na bazar peljal prve tri, sem imel ob sebi skoraj ves čas vseh ostalih petdeset:

‘Uncle, bazare, uncle bazare…’. Stric, bazar, bazar.

Med seboj so začeli urejati celo razpored za naslednje dni. Vsak dan po trije ali štirje.

Z rikšo na sladoled

Popoldan po kosilu smo tako odhajali iz misijona, najprej po ozki potki čez gozdiček, do večje ceste, ki je vodila na tržnico. Nekaj korakov peš, dokler nas ni dohitela rikša, potem pa s kolesom naprej čez vas, vse do stojnic in bazarjevega živ-žava.

Skupaj smo odšli po sadje in vedno obvezno na sladoled, vrhunec odprave, preden smo se z rikšo odpeljali nazaj.

Tako smo običajno sedeli pred trgovinico, belec in bengalski otroci, vsak zatopljen v svoj sladoled. Okrog nas pa, seveda, zbor radovednih Bengalcev z odprtimi usti, velikimi očmi in nepremičnim pogledom.

Operando – Bog dela zdaj!

1 thought on “Kot uročeni – ustavijo se in strmijo v tebe”

  1. Ob tem prispevku sem se pa res nasmejala 🙂
    To, da kot uročeni strmijo vate in hodijo za tabo…
    Veliko lepega in zanimivega še naprej vama želim, Silva in Nace!
    Irena

    Odgovori

Leave a Comment