hdr

Pristanek v vroči Manili

Veliko noč sva preživela dobesedno v zraku, na štirih različnih letalih. Iz Bruslja v Milano. Iz Milana v Istanbul. Iz Istanbula v Kuvajt. In iz Kuvajta v Manilo na Filipine.

Ko so naju tukaj vprašali, kako sva preživela te velike praznike sva odgovorila takole:

Gospod Boy naju je sprejel na letališču v Manili

‘Zelo doživeto in simbolično. Tako kot je Jezus iz smrti vstal v življenje, tako sva tudi midva vzletela iz duhovno omrtvele Evrope in pristala v vročem utripu življenja in veselja.’

Filipini veljajo za najbolj katoliško državo v Aziji (več kot 90%). Njihova vera je močna, trdna, globoka, ponosni so, da so kristjani. Cerkve so polne.

Popolnoma drugačna slika kot denimo v Franciji, Italiji, Belgiji ali Španiji, koder sva potovala prejšnje leto. Evropske cerkve so velike in lepe, vendar večinoma prazne.

Vlaga in vročina

Če ste že kdaj potovali v tropske kraje, potem veste, kakšen je občutek, ko stopiš iz letala. Vlaga in vročina (35 stopinj Celzija) sta nama skoraj vzeli sapo.

Taksi v Manili
V Manili je taksistov vse polno. Najbolj varni, pravijo, so beli in rumeni 🙂

Prepotena sva bila že po prvih nekaj korakih. A občutki so prijetni, vročina je drugačna kot pri nas, upočasni te in popolnoma prežame.

Vožnja do pisarne

Na glavnem letališču Ninoy Aquino naju je pričakal gospod Boy, prijazen starejši možakar, ki že več kot dvajset let prostovoljno dela v fundaciji Pag-aalay ng Puso (Darilo srca), kamor sva bila namenjena.

Do pisarne fundacije smo se s taksijem vozili še eno uro. Cene taksistov so seveda bistveno nižje kot v Evropi.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Za eno uro udobne vožnje smo odšteli 200 pesov (filipinska valuta), oziroma štiri evre, če preračunamo v naš denar. Z Belgijo, kjer sva po sili razmer morala za štiri kilometre taksija plačati 15 evrov, se jasno ne da primerjati.

Čeprav so, zanimivo, cene drugih storitev, predvsem pa živil, zelo primerljive z evropskimi, kljub očitni revščini, v kateri živi večina Filipincev. Država je v gospodarskem razcvetu, velike korporacije in trgovske verige so razpletle svoje mreže po vsej državi.

Ekonomska rast, tako kot v vsakem divje-kapitalističnem sistemu, marsikomu omogoči bolj kvalitetno življenje, mnoge pa pusti v še večji revščini in bedi.

Theresa Dalumpines

V pisarni naju je prisrčno sprejela predsednica fundacije, Theresa Dalumpines ali ‘sestra Tere’, kot jo kličejo tukaj. Po prisrčni dobrodošlici sva ji izročila dve polni vreči igrač, ki so jih za revne otroke v barakarskih naseljih namenili slovenski otroci v Belgiji.

V Manilo sva prišla v začetku poletne sezone, ravno v času počitnic. Tako so tudi šolske dejavnosti fundacije v mirovanju. Kljub temu so nekatere aktivnosti, recimo molitvene skupine za ljudi v slumih, še vedno v teku.

Deliti revščino z ubogimi

Najino poslanstvo bo lepo in zanimivo. Nekaj časa sva že preživela pri družini v barakarskem naselju na otočku Navotas, prav v ‘pokopališčnem slumu’, o katerem sem pisal v prejšnjem prispevku.

Navotas slum
Slum, kjer sva preživela nekaj dni

Z ljudmi v slumu sva delila revščino, spoznala njihov način življenja in poskušala vsaj malo razumeti, kaj pomeni živeti in preživeti v okoliščinah, ki so nam tuje, morda celo odbijajoče.

Tudi v prihodnjih tednih se bova redno vračala v slum, srečevala ljudi, se pogovarjala z njimi, z odprtimi očmi in ušesi, da se bova lahko kar največ naučila od njih.

Bog v akciji

Operando torej. Tisti, ki nas že poznate, veste, da je naša osnovna naloga opazovati Boga na delu.

Boga, ki je aktivno navzoč v slehernem trenutku življenja vsakega človeka. Tudi tistega, ki je potisnjen na skrajni rob in se zdi, da je zapuščen, prezrt in pozabljen.

Denar za ljudi v barakah

V času, ki ga bova preživela z ljudmi v slumih, bomo v Operandu zbirali denar za fundacijo Darilo srca. Nepogrešljiva iniciativa, ki omogoča številnim otrokom v slumih kakovostno šolanje, odraslim pa izobraževanje in duhovno podporo.

Slum Navotas
Pokopališče v slumu. Najino bivališče je oddaljeno le dvajset metrov proč.

Kako sva živela v slumu

V naslednjem prispevku boste prebrali o tem, kako sva bivala v barakarskem naselju in o zanimivih ljudeh, ki sva jih tam spoznala.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Najino vsakdanje življenje lahko spremljate tudi na Facebook strani društva Operando. Tako boste še lažje začutili utrip najinega življenja tukaj na Filipinih.

Strokovni svet društva

Še nekaj novega v našem društvu. V času, ko sva bila v Sloveniji, smo oblikovali strokovni svet društva.

Sestavljajo ga štirje ugledni posamezniki, strokovnjaki na različnih socialnih področjih, in sicer: dr. Zvone Štrubelj, dr. Silvo Šinkovec, dr. Jože Ramovš in mag. Marko Zupanc.

Ekipa se širi! Več o tem kdo smo, si lahko preberete tukaj.

Operando – Bog dela!

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Ljudje v Pachacutecu živijo v nepopisni revščini in katastrofalnih življensjkh pogojih. Ker je v tem delu Peruja puščava, jim primanjkuje pitne vode, za katero pa zaradi neosveščenosti ne znajo dobro skrbeti. Misijonarji bi jih radi izobrazili in naučili veščin osebne in okoljske higiene. Kliknite gumb DARUJ ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

510€ od 1.000€ zbranih
Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

510€ od 1.000€ zbranih

Pachacutec je eno najrevnejših predelov Lime in gre v resnici za puščavski predel Peruja, saj tako kot na celotnem območju desetmilijonskega glavnega mesta, padavin praktično ni.

Tam je na peščenih, puščavskih tleh postavljenih na tisoče lesenih barak, kjer ni ne dreves ne vrtov in praktično nobenega rastja.

Ne manjka jim le dela, denarja za hrano in dobrih življenjskih pogojev. Tisto, kar je v Pachacutecu najbolj pereče, je pomanjkanje najosnovnejšega: vode.

Ljudje morajo za dostavo vode plačevati skoraj 40€ na mesec, kar zanje pomeni 10% mesečne plače.

Težava je, ker za vodo, ki jo potem hranijo v plastičnih sadovih, ne znajo dobro poskrbeti. V njej plavajo žuželke, komarji na gladini valijo svoja jajčeca, iz nje pijejo potepuški psi. Ljudje niso dovolj dobro poučeni kako skrbeti za lastno zdravje in higieno.

In tukaj bi jim klaretinski misijonarji radi pomagali. Želijo zgraditi večnamenski objekt, kjer bi poleg kapele uredili tudi prostore za izobraževanje in nekaj sob, da bi misijonarji lahko med ljudmi preživeli tudi več dni skupaj. Trenutno je na tem mestu le skromna, lesena kapela.

Pomagajmo jim pri zastavljenem cilju in s tem pomagajmo ljudem v pachacutecu, da bodo živeli dostojnejše in kvalitetneje.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

  • Bobi pravi:

    Pozdravljena, bravo za vajin pogum. Škoda da se tudi katoliki ne znamo tako organizirati, kot protestantske ločine, ko se kar cela družina odloči, da gre na misjon v neko državo in tam služi cerkvi, kar se tega tiče smo kar malo strahopetni, no razen Silve in Naceta.

    Nekaj primerov:
    https://www.send.org/give/missionaries-and-projects?query=&filter%5B0%5D%5B%5D=29&Submit=Search

    • Silva Volčič pravi:

      Živjo Bobi,

      hvala za tvoj komentar in spodbudo. Strinjam se s tem, da smo katoličali postali zelo mlačni. Si res želimo to? Biti mrtva in opustošena Evropa? Filipini so res živi in mladi. Ljudje odkrito govorijo o svoji veri. Verjetno jih k temu silijo tudi njihove razmere. Čudovito je videti njihovo gorečnost.
      Več o tem bo Nace pisal v enem od prihodnjih člankov.

      To, da gredo cele družine v misijon, se mi zdi res dobra stvar. Verjamem, da se vsem utrdi vera in Bog pomnoži milosti.

      Obilje božjega blagoslova želim!

      Silva

  • Bobi pravi:

    Takole se gredo misjon protestantske družine in posamezniki na balkanu, res zanimivo in dodelano, katoliki smo čisto zaspali, zlasti v EU, počutim se kot mlačen in nekoristen kristjan, ko gledam takele zgodbe:
    http://www.gemission.org/Default.aspx?CCID=17330&FID=188740&ExcludeBoolFalse=True&PageID=11754232

  • PREBERITE SI TUDI