hdr

Pristanek v vroči Manili

Veliko noč sva preživela dobesedno v zraku, na štirih različnih letalih. Iz Bruslja v Milano. Iz Milana v Istanbul. Iz Istanbula v Kuvajt. In iz Kuvajta v Manilo na Filipine.

Ko so naju tukaj vprašali, kako sva preživela te velike praznike sva odgovorila takole:

Gospod Boy naju je sprejel na letališču v Manili

‘Zelo doživeto in simbolično. Tako kot je Jezus iz smrti vstal v življenje, tako sva tudi midva vzletela iz duhovno omrtvele Evrope in pristala v vročem utripu življenja in veselja.’

Filipini veljajo za najbolj katoliško državo v Aziji (več kot 90%). Njihova vera je močna, trdna, globoka, ponosni so, da so kristjani. Cerkve so polne.

Popolnoma drugačna slika kot denimo v Franciji, Italiji, Belgiji ali Španiji, koder sva potovala prejšnje leto. Evropske cerkve so velike in lepe, vendar večinoma prazne.

Vlaga in vročina

Če ste že kdaj potovali v tropske kraje, potem veste, kakšen je občutek, ko stopiš iz letala. Vlaga in vročina (35 stopinj Celzija) sta nama skoraj vzeli sapo.

Taksi v Manili
V Manili je taksistov vse polno. Najbolj varni, pravijo, so beli in rumeni 🙂

Prepotena sva bila že po prvih nekaj korakih. A občutki so prijetni, vročina je drugačna kot pri nas, upočasni te in popolnoma prežame.

Vožnja do pisarne

Na glavnem letališču Ninoy Aquino naju je pričakal gospod Boy, prijazen starejši možakar, ki že več kot dvajset let prostovoljno dela v fundaciji Pag-aalay ng Puso (Darilo srca), kamor sva bila namenjena.

Do pisarne fundacije smo se s taksijem vozili še eno uro. Cene taksistov so seveda bistveno nižje kot v Evropi.

Za eno uro udobne vožnje smo odšteli 200 pesov (filipinska valuta), oziroma štiri evre, če preračunamo v naš denar. Z Belgijo, kjer sva po sili razmer morala za štiri kilometre taksija plačati 15 evrov, se jasno ne da primerjati.

Čeprav so, zanimivo, cene drugih storitev, predvsem pa živil, zelo primerljive z evropskimi, kljub očitni revščini, v kateri živi večina Filipincev. Država je v gospodarskem razcvetu, velike korporacije in trgovske verige so razpletle svoje mreže po vsej državi.

Ekonomska rast, tako kot v vsakem divje-kapitalističnem sistemu, marsikomu omogoči bolj kvalitetno življenje, mnoge pa pusti v še večji revščini in bedi.

Theresa Dalumpines

V pisarni naju je prisrčno sprejela predsednica fundacije, Theresa Dalumpines ali ‘sestra Tere’, kot jo kličejo tukaj. Po prisrčni dobrodošlici sva ji izročila dve polni vreči igrač, ki so jih za revne otroke v barakarskih naseljih namenili slovenski otroci v Belgiji.

V Manilo sva prišla v začetku poletne sezone, ravno v času počitnic. Tako so tudi šolske dejavnosti fundacije v mirovanju. Kljub temu so nekatere aktivnosti, recimo molitvene skupine za ljudi v slumih, še vedno v teku.

Deliti revščino z ubogimi

Najino poslanstvo bo lepo in zanimivo. Nekaj časa sva že preživela pri družini v barakarskem naselju na otočku Navotas, prav v ‘pokopališčnem slumu’, o katerem sem pisal v prejšnjem prispevku.

Navotas slum
Slum, kjer sva preživela nekaj dni

Z ljudmi v slumu sva delila revščino, spoznala njihov način življenja in poskušala vsaj malo razumeti, kaj pomeni živeti in preživeti v okoliščinah, ki so nam tuje, morda celo odbijajoče.

Tudi v prihodnjih tednih se bova redno vračala v slum, srečevala ljudi, se pogovarjala z njimi, z odprtimi očmi in ušesi, da se bova lahko kar največ naučila od njih.

Bog v akciji

Operando torej. Tisti, ki nas že poznate, veste, da je naša osnovna naloga opazovati Boga na delu.

Boga, ki je aktivno navzoč v slehernem trenutku življenja vsakega človeka. Tudi tistega, ki je potisnjen na skrajni rob in se zdi, da je zapuščen, prezrt in pozabljen.

Denar za ljudi v barakah

V času, ki ga bova preživela z ljudmi v slumih, bomo v Operandu zbirali denar za fundacijo Darilo srca. Nepogrešljiva iniciativa, ki omogoča številnim otrokom v slumih kakovostno šolanje, odraslim pa izobraževanje in duhovno podporo.

Slum Navotas
Pokopališče v slumu. Najino bivališče je oddaljeno le dvajset metrov proč.

Kako sva živela v slumu

V naslednjem prispevku boste prebrali o tem, kako sva bivala v barakarskem naselju in o zanimivih ljudeh, ki sva jih tam spoznala.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Najino vsakdanje življenje lahko spremljate tudi na Facebook strani društva Operando. Tako boste še lažje začutili utrip najinega življenja tukaj na Filipinih.

Strokovni svet društva

Še nekaj novega v našem društvu. V času, ko sva bila v Sloveniji, smo oblikovali strokovni svet društva.

Sestavljajo ga štirje ugledni posamezniki, strokovnjaki na različnih socialnih področjih, in sicer: dr. Zvone Štrubelj, dr. Silvo Šinkovec, dr. Jože Ramovš in mag. Marko Zupanc.

Ekipa se širi! Več o tem kdo smo, si lahko preberete tukaj.

Operando – Bog dela!

Pomagajte nam, da bomo storili še več

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti.

6.233€ od 10.000€ zbranih
Donacija za društvo Operando

Donacija društvu Operando

6.233€ od 10.000€ zbranih

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Po svojeh močeh želimo k temu prispevati.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe.

Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Spletna stran in vse kar vam nudimo brezplačno, v resnici stane.

Tudi pot, ki jo Silva in Nace Volčič potujeta po svetu, kjer prostovoljno pomagata v skupnostih in misijonih, ni najcenejša. Stroški njunega prevoza na misijone plačujemo iz računa društva Operando, ki pa je odvisen od donatorjev, sponzorjev, podpornikov in vseh drugih, ki želijo prispevati svoj del pri našem poslanstvu.

Vaš dar za Operando torej ni dar za koristi članov in prostovoljcev, pač pa se v celoti nameni za razvijanje novih projektov, za poplačilo rednih stroškov: vzdrževanje spletne strani, računovodstvo in stroškov poti naših prostovoljcev.

Vemo, da tudi vam ni vseeno. Zato vas spodbujamo, da podprete naše delo in nam omogočite, da se še naprej prizadevamo za socialno najšibkejše v naši družbi.

Pozor! Ko z vašimi donacijami presežete znesek 200 € (za ta namen ali katerega drugega), vam bomo podarili knjigo Bog dela zdaj! Po Aziji, ki sta jo napisala Silva in Nace Volčič iz njune misijonske poti čez Filipine, Vietnam, Laos, Tajsko, Mjanmar, Bangladeš in Indijo)

Spodaj lahko izberete med tremi vrstami plačila: preko položnice, preko kreditne kartice ali preko Paypala. Po uspešni transakciji preko Paypala ne pozabite klikniti povezave 'Back to website' (nazaj na stran), sicer se transakcija ne bo zaključila, donacija pa ne bo poslana.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

3 misli na prispevek “Pristanek v vroči Manili”

    1. Živjo Bobi,

      hvala za tvoj komentar in spodbudo. Strinjam se s tem, da smo katoličali postali zelo mlačni. Si res želimo to? Biti mrtva in opustošena Evropa? Filipini so res živi in mladi. Ljudje odkrito govorijo o svoji veri. Verjetno jih k temu silijo tudi njihove razmere. Čudovito je videti njihovo gorečnost.
      Več o tem bo Nace pisal v enem od prihodnjih člankov.

      To, da gredo cele družine v misijon, se mi zdi res dobra stvar. Verjamem, da se vsem utrdi vera in Bog pomnoži milosti.

      Obilje božjega blagoslova želim!

      Silva

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PREBERITE SI TUDI

KDO SMO

Zakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Več >>

ZADNJI PRISPEVKI

Ko zate moli več kot 1600 ljudi, se dogajajo čudeži!

Ljudje, ki verjamejo v Stvarnika, in svojo vero tudi živijo, se na Boga obračajo povsem spontano, brez pomišljanja. Ko pride …

Preberi →

Pečat iz džungle in prihod v Slovenijo

Misijonarji v Atalayi pravijo, da ne doživiš prave džungle, če tam vsaj malo tudi ne trpiš. ‘Selva ti vedno pusti …

Preberi →
Misijon v Peruju

Človek ni lastnik narave ampak le njen gost

‘Džungla je polna skrivnosti,’ nama je dejal misijonar p. Rosendo, ko smo zvečer sedeli na lesenem podu njegove barake v …

Preberi →
Potovanje v džunglo

Z misijonarjem Rosendom še enkrat v džunglo k Indijancem

Toliko časa se nisva javila na blogu, da sva dobila že nekaj zaskrbljenih emailov, če je z nama vse v …

Preberi →

V požgani notredamski katedrali se skriva velikonočno sporočilo

Vrnila sva se v Atalayo. Se še spominjate najine izkušnje, ko sva prvič prihajala v to mestece ob amazonskem deževnem …

Preberi →
Pachacutec

Iz Pachacuteca: Nekateri živijo v puščavi vse svoje življenje

Na glavnem letališču v Limi se je trlo ljudi, ki so čakali prišleke iz Kolumbije. Silvino letalo je imelo zamudo, …

Preberi →
Perugia

Utripava s Perugio

Prihod v Perugio je bil dramatičen, milo rečeno. Iz železniške postaje sva se čez cesto napotila na avtobusno postajališče, ker …

Preberi →

Silva iz Kolumbije: 30 dni brez Naceta

Internetna povezava nikoli ne bo mogla nadomestiti tiste povezave, ko si z drugim v živo, na štiri oči. Kmalu potem, …

Preberi →

Nace iz Peruja: 30 dni brez Silve

V zadnjih treh letih, kar s Silvo potujeva po svetu, sem napisal natanko 125 člankov. A nobeden od njih, naj …

Preberi →

Po treh letih skupnega potovanja sva se razšla

Tisto, kar sva po Riosuciu najbolj potrebovala, sta bila mir in počitek. Lagal bi, če bi rekel, da nisva čutila …

Preberi →