hdr

Pristanek v vroči Manili

Veliko noč sva preživela dobesedno v zraku, na štirih različnih letalih. Iz Bruslja v Milano. Iz Milana v Istanbul. Iz Istanbula v Kuvajt. In iz Kuvajta v Manilo na Filipine.

Ko so naju tukaj vprašali, kako sva preživela te velike praznike sva odgovorila takole:

Gospod Boy naju je sprejel na letališču v Manili

‘Zelo doživeto in simbolično. Tako kot je Jezus iz smrti vstal v življenje, tako sva tudi midva vzletela iz duhovno omrtvele Evrope in pristala v vročem utripu življenja in veselja.’

Filipini veljajo za najbolj katoliško državo v Aziji (več kot 90%). Njihova vera je močna, trdna, globoka, ponosni so, da so kristjani. Cerkve so polne.

Popolnoma drugačna slika kot denimo v Franciji, Italiji, Belgiji ali Španiji, koder sva potovala prejšnje leto. Evropske cerkve so velike in lepe, vendar večinoma prazne.

Vlaga in vročina

Če ste že kdaj potovali v tropske kraje, potem veste, kakšen je občutek, ko stopiš iz letala. Vlaga in vročina (35 stopinj Celzija) sta nama skoraj vzeli sapo.

Taksi v Manili
V Manili je taksistov vse polno. Najbolj varni, pravijo, so beli in rumeni 🙂

Prepotena sva bila že po prvih nekaj korakih. A občutki so prijetni, vročina je drugačna kot pri nas, upočasni te in popolnoma prežame.

Vožnja do pisarne

Na glavnem letališču Ninoy Aquino naju je pričakal gospod Boy, prijazen starejši možakar, ki že več kot dvajset let prostovoljno dela v fundaciji Pag-aalay ng Puso (Darilo srca), kamor sva bila namenjena.

Do pisarne fundacije smo se s taksijem vozili še eno uro. Cene taksistov so seveda bistveno nižje kot v Evropi.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Za eno uro udobne vožnje smo odšteli 200 pesov (filipinska valuta), oziroma štiri evre, če preračunamo v naš denar. Z Belgijo, kjer sva po sili razmer morala za štiri kilometre taksija plačati 15 evrov, se jasno ne da primerjati.

Čeprav so, zanimivo, cene drugih storitev, predvsem pa živil, zelo primerljive z evropskimi, kljub očitni revščini, v kateri živi večina Filipincev. Država je v gospodarskem razcvetu, velike korporacije in trgovske verige so razpletle svoje mreže po vsej državi.

Ekonomska rast, tako kot v vsakem divje-kapitalističnem sistemu, marsikomu omogoči bolj kvalitetno življenje, mnoge pa pusti v še večji revščini in bedi.

Theresa Dalumpines

V pisarni naju je prisrčno sprejela predsednica fundacije, Theresa Dalumpines ali ‘sestra Tere’, kot jo kličejo tukaj. Po prisrčni dobrodošlici sva ji izročila dve polni vreči igrač, ki so jih za revne otroke v barakarskih naseljih namenili slovenski otroci v Belgiji.

V Manilo sva prišla v začetku poletne sezone, ravno v času počitnic. Tako so tudi šolske dejavnosti fundacije v mirovanju. Kljub temu so nekatere aktivnosti, recimo molitvene skupine za ljudi v slumih, še vedno v teku.

Deliti revščino z ubogimi

Najino poslanstvo bo lepo in zanimivo. Nekaj časa sva že preživela pri družini v barakarskem naselju na otočku Navotas, prav v ‘pokopališčnem slumu’, o katerem sem pisal v prejšnjem prispevku.

Navotas slum
Slum, kjer sva preživela nekaj dni

Z ljudmi v slumu sva delila revščino, spoznala njihov način življenja in poskušala vsaj malo razumeti, kaj pomeni živeti in preživeti v okoliščinah, ki so nam tuje, morda celo odbijajoče.

Tudi v prihodnjih tednih se bova redno vračala v slum, srečevala ljudi, se pogovarjala z njimi, z odprtimi očmi in ušesi, da se bova lahko kar največ naučila od njih.

Bog v akciji

Operando torej. Tisti, ki nas že poznate, veste, da je naša osnovna naloga opazovati Boga na delu.

Boga, ki je aktivno navzoč v slehernem trenutku življenja vsakega človeka. Tudi tistega, ki je potisnjen na skrajni rob in se zdi, da je zapuščen, prezrt in pozabljen.

Denar za ljudi v barakah

V času, ki ga bova preživela z ljudmi v slumih, bomo v Operandu zbirali denar za fundacijo Darilo srca. Nepogrešljiva iniciativa, ki omogoča številnim otrokom v slumih kakovostno šolanje, odraslim pa izobraževanje in duhovno podporo.

Slum Navotas
Pokopališče v slumu. Najino bivališče je oddaljeno le dvajset metrov proč.

Kako sva živela v slumu

V naslednjem prispevku boste prebrali o tem, kako sva bivala v barakarskem naselju in o zanimivih ljudeh, ki sva jih tam spoznala.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Najino vsakdanje življenje lahko spremljate tudi na Facebook strani društva Operando. Tako boste še lažje začutili utrip najinega življenja tukaj na Filipinih.

Strokovni svet društva

Še nekaj novega v našem društvu. V času, ko sva bila v Sloveniji, smo oblikovali strokovni svet društva.

Sestavljajo ga štirje ugledni posamezniki, strokovnjaki na različnih socialnih področjih, in sicer: dr. Zvone Štrubelj, dr. Silvo Šinkovec, dr. Jože Ramovš in mag. Marko Zupanc.

Ekipa se širi! Več o tem kdo smo, si lahko preberete tukaj.

Operando – Bog dela!

Aktualna donacija

Na področju Chocója, kjer delujejo kolumbijski misijonarji klaretinci, divja vojna. Najhujše žrtve vojne niso vojaki, ampak tam živeče skupnosti Indijancev in Afro-kolumbijcev. Kliknite gumb ‘Darujte zdaj’ in si preberite več.

1.435€ od 2.000€ zbranih
Podprimo misijonarje v Kolumbiji

Podprimo misijonarje v Kolumbiji

1.435€ od 2.000€ zbranih

Na področju Chocója, kjer delujejo kolumbijski misijonarji klaretinci, divja vojna.

Na eni strani ilegalni gverilci, na drugi strani vlada s svojo vojsko in policijo.

Najhujše žrtve vojne niso vojaki ampak tam živeče skupnosti Indijancev in Afro-kolumbijcev.

Vsak dan se poroča o novih žrtvah na teh ozemljih. V gozdovih, kjer živijo domorodci, jih ilegalna vojska preganja iz njihovega ozemlja; požiga jim domove, mori moške, posiljuje ženske, bombardira hiše, da se le umaknejo iz tega teritorija in se preselijo drugam - kajpak tja, kjer je zemlja revna in kjer so pogoji za bivanje osiromašeni.

Ljudje bežijo iz svojih domov v naselje Riosucio, kjer živijo v skrajni bedi, revščini, obupani, ker se ne morejo vrniti domov. Tem ljudem želijo misijonarji pomagati, a žal pogosto tudi njim manjka sredstev za učinkovito delo in pomoč.

Zanje želijo obnoviti knjižnjico v misijonu, jim urediti prostor za glasbene in gledališke dejavnosti, kjer bodo mladi spet prišli v stik s svojimi koreninami in kulturo.

Predvsem pa zbirajo denar za avto, s katerim bi se lahko prebijali do težko dostopnih skupnosti v okolici Riosucia.

Več o razmerah v tem delu kolumbije si lahko preberete tukaj.

Obračamo se k vam, v upanju, da jim bomo skupaj lahko pomagali, kolikor je v naši moči.

Hvala za vsak evro namenjen misijonarjem v Chocóju ter ljudem, s katerimi živijo in delajo.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

  • Bobi pravi:

    Pozdravljena, bravo za vajin pogum. Škoda da se tudi katoliki ne znamo tako organizirati, kot protestantske ločine, ko se kar cela družina odloči, da gre na misjon v neko državo in tam služi cerkvi, kar se tega tiče smo kar malo strahopetni, no razen Silve in Naceta.

    Nekaj primerov:
    https://www.send.org/give/missionaries-and-projects?query=&filter%5B0%5D%5B%5D=29&Submit=Search

    • Silva Volčič pravi:

      Živjo Bobi,

      hvala za tvoj komentar in spodbudo. Strinjam se s tem, da smo katoličali postali zelo mlačni. Si res želimo to? Biti mrtva in opustošena Evropa? Filipini so res živi in mladi. Ljudje odkrito govorijo o svoji veri. Verjetno jih k temu silijo tudi njihove razmere. Čudovito je videti njihovo gorečnost.
      Več o tem bo Nace pisal v enem od prihodnjih člankov.

      To, da gredo cele družine v misijon, se mi zdi res dobra stvar. Verjamem, da se vsem utrdi vera in Bog pomnoži milosti.

      Obilje božjega blagoslova želim!

      Silva

  • Bobi pravi:

    Takole se gredo misjon protestantske družine in posamezniki na balkanu, res zanimivo in dodelano, katoliki smo čisto zaspali, zlasti v EU, počutim se kot mlačen in nekoristen kristjan, ko gledam takele zgodbe:
    http://www.gemission.org/Default.aspx?CCID=17330&FID=188740&ExcludeBoolFalse=True&PageID=11754232

  • PREBERITE SI TUDI