Sem pa tja se še vedno srečamo, saj z možem živita v najemu zelo blizu doma njenih staršev, kar pa je blizu naše šole. Vedno se nasmeje, povpraša, kako smo, vendar so njene oči odsotne, kakor da bi plavale nekje med tem in onim svetom. 

Slišiva, da se srečuje s fanti pod drevesi ob potoku pozno zvečer, da se ˝prodaja˝, ali kakor se izražajo vaščani, da je ˝pokvarjeno dekle˝. A midva verjameva drugače: da je super punca, ki smo jo vsi, prav vsi, pustili na cedilu. Naj ji bo ime Nevellin.

Prvo srečanje z nenavadno deklico

Moj prvi spomin nanjo je, kako stoji sama sredi ceste, ali bolje sredi blatne poti, ki je vodila do naše šole, v močnem nalivu, oblečena v strgano majčko.

 Spraševali smo se kdo je ta deklica, dokler ni eden od naših učencev povedal, da je njegova sestrica. 

Ker doma ni imela nikogar, je do šole hodila za svojim bratom. Po glavi je imela polno velikih odprtih turov, ki smo jih kar nekaj tednov čistili, dokler se niso končno odprli in posušili. 

Govorila ni. Na naši verandi se je nekaj časa igrala, potem pa zaspala na tleh na rogoznici. Od staršev se ni nihče oglasil. Njen brat nam je povedal, da mama ves čas dela, očeta, ki je delno paraliziran in berači v mestu, pa že nekaj časa ni domov. Tako smo jo vzeli za svojo. 

Nevellin se prične učiti

Sprva se je igrala, po dobrem letu pa je že rada sedela v razredu in se učila prvih črk in številk. 

Začela je tudi govoriti in se izkazala za bistro deklico, ki se nam je zelo priljubila. Bila je dobra v risanju in v angleščini, rada se je pogovarjala z našimi prostovoljci. 

Ko je bila starejša, je prišla v šolo že zgodaj, saj je pred svojim poukom rada pomagala našim prvošolcem, ki so potrebovali več individualne pomoči in vodenja. 

Sčasoma se je tudi njena mama začela bolj zanimati, kako gre njunima otrokoma v šoli, in je bila zelo ponosna nanju. Oče se je občasno vrnil domov, v šolo pa ni prihajal, in sem ga komaj poznala.

Najstništvo v Indiji je težavno

V zgodnjem najstništvu začnejo naša dekleta kazati zanimanje za nasprotni spol, kar je seveda povsem običajno, vsekakor nič zaskrbljujočega. 

Če pa živiš na indijskem podeželju, prijateljevanje z nasprotnim spolom ni sprejemljivo, razen če le ta ni tudi tvoj sorodnik. 

Tako se mladi najstniki, ki kipijo od radovednosti in hrepenijo po tem, da bi lahko več časa preživeli tudi v mešanih prijateljstvih, znajdejo v veliki čustveni stiski. Kljub prepovedim se seveda simpatije razvijajo, vendar ta intenzivna čustva nimajo priložnosti, da bi se izrazila v nekem varnem, razumevajočem prostoru. Tako ostanejo neizražena in potlačena, kar je lahko izjemno nevarno. 

V tem obdobju je dekleta zelo težko voditi, čeprav se veliko pogovarjamo prav o teh odnosih, simpatijah in čustvih. Zdi se skoraj paradoksno, ko se pogovarjamo o tem, da so vsi ti občutki povsem normalni, hkrati pa morajo biti zelo previdne, da ne gredo ˝predaleč˝. 

In ta ˝predaleč˝ v Indiji pomeni nekaj drugega, kot si morda mi v modernem zahodnem svetu predstavljamo. Pomeni lahko samo dotik dveh dlani, pogovor ob cesti sredi popoldneva, iskren smeh ob povedani šali, ki ga slišijo oz. vidijo sokolje oči dekličinih staršev, sorodnikov ali sosedov. 

Če se to zgodi prepogosto, lahko starši zahtevajo, da se mladi par odloči med šolo in poroko, ne glede na to, da je hčerka stara zgolj trinajst let, fant pa morda okoli dvajset. 

Kratkoročna rešitev, a dolgoročno porazna odločitev

Povsem jasno je, kaj si bo izbralo mlado dekle, ko je postavljeno pred takšno odločitev. Predstavljajte si, na eni strani je doma morda nasilje in alkohol, je prezrta in zanemarjena, nanjo se kriči in od nje se pričakuje le delo. Na drugi stran pa jo čaka fant, ki pravi, da jo ljubi, ji morda kupi kaj lepega z denarjem, ki si ga je prislužil s priložnostnim delom, in jo vabi k sebi domov, kjer je vedno veliko lepše in boljše.

Seveda je punca v težki situaciji. Ranljiva je in sprejema odločitve, ki se ji zdijo kratkoročno skoraj kot odrešitev, dolgoročno pa so največkrat katastrofalne.

Pogovori o pomembnih življenjskih odločitvah

Tudi naša Nevellin je imela simpatijo kot večina ostalih njenih sošolk. Sem pa tja smo se o tem pohecali, vendar vedno tudi zelo resno in z opozorili, da naj bodo previdne. 

Pogovarjali smo se o naših vrednotah, ambicijah in prioritetah. Pogovarjali smo se o življenjih njihovih lastnih staršev in o tem, zaradi katerih odločitev bi bilo lahko njihovo življenje drugačno.  

Pogovarjali smo se o naših učenkah iz prejšnjih generacij, ki so se zelo hitro poročile, in kakšna so njihova življenja danes. 

Pogovarjali smo se, kaj prava ljubezen res pomeni in kaj jo loči od zaljubljenosti. 

Besede, besede…, ki imajo nedvomno veliko moč, hkrati pa so lahko samo odmev, ki ga vsak razume po svoje. 

Kot najstniki smo seveda vsi prepričani, da bo naše življenje povsem drugačno, ne nujno zato, ker smo mi bolj ˝modri˝ in ˝pametni˝, ampak preprosto zato, ker tako mora biti.

Nesporazum med mamo in Nevellin

Bil je povsem običajen šolski delovni dan. Ravno sem se spuščala po stopnicah, ko me je v pritličju pri glavnem vhodu skoraj podrla Nevellinina mama, me komajda pogledala in mimo mene odhrumela proti hčerinem razredu. 

Tam je začela nanjo kričati, le na pol sem razumela, za kaj gre, nato je Nevellin razburjena pritekla iz razreda in glasno ugovarjala mami, ki je tekla za njo. 

Ko jo je mama dohitela, jo je prijela za roko, z drugo pa ji je primazala klofuto. Do takrat smo se tudi ostali nekoliko prebudili, naše učiteljice so zadržale mamo in strasti so se začele umirjati. Potem smo se pogovorili. 

Ne spomnim se točno, zakaj je bila mama tako jezna, ampak šlo je za nek nesporazum, še za enega od neštetih, ki se zgodijo med najstniki in njihovimi starši, nič strašnega, nič nerešljivega. Vendarle smo našli rešitev, odpuščanje in mir. 

Vsaj zdelo se je tako. A naslednji dan Nevellin ni bilo v šolo, njene sošolke pa so povedale, da se zvečer niti ni vrnila domov.

Več o njeni zgodbi bom z vami podelila prihodnji teden.

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>.