Vsa naša dekleta so mi blizu. Razveselijo me na svoje posebne načine in občudujem njihovo veselje, radoživost, živahnost, iskrivost. 

Nekatere se zelo rade učijo, so vedoželjne in imajo dobre delovne navade. Skrbno zapišejo učno snov in jo skušajo razumeti. Druge so izjemno ustvarjalne, navdušujejo me s svojimi spretnimi prsti, ko rišejo, barvajo, oblikujejo ali šivajo. 

Ene so dobre v športu, tečejo kot srne, imajo tudi močno vzdržljivost in lahko skačejo s kolebnico res zelo dolgo časa. Marsikatere znajo narediti krasno pričesko: z nekaj preprostimi elastikami in lasnimi sponkami oblikujejo pričesko kot iz modne revije. 

Spet druge so dobre organizatorke in načrtovalke. Brez težav naredijo urnik čiščenja, razdelijo delovne naloge in skrbijo za disciplino. 

In še bi lahko pisala: o njihovi muzikalnosti, in kako odlične plesalke so, kuharice, nekatere kot veverica splezajo na drevo, starejša dekleta so sposobna povsem samostojno pripraviti kulturno proslavo.  

Najbolj se me dotakne njihova radost

Kljub vsem talentom, ki jih imajo, se me morda še najbolj dotakne njihova radost. Vedno nasmeh, vedno prijazen, glasen pozdrav. Zelo redko uporabim izraz ˝vedno˝, saj v življenju je redko kaj tako absolutno. 

In seveda pridejo tudi trenutki kislih obrazov in trpkih nasmehov, ampak teh je tako malo in so tako neizraziti, da nimajo niti dovolj časa, da bi se usedli v spomin. Ta dekleta imajo neverjeten dar veselja, ki se nikoli ne zdi prisiljen ali umeten, ampak resnično prihaja iz dna njihovih duš. 

Dekleta, ki živijo v družinah, zaznamovanih z revščino, materialno, pa tudi ali predvsem čustvena in duhovna; kjer so prepogosto doma tudi alkohol in nasilje, imajo zate v žepu vedno pripravljen odkrit nasmeh in prijazen pozdrav, ki ti odzvanja še dolgo v dan.

Veselje na kvadrat

Če bi spoznali Susmito in Poulomi, bi mi zagotovo pritrdili, da sta ˝veselje na kvadrat˝. Naj bo sivi ponedeljek ali petkovo popoldne vedno bosta radostni in veseli. Tudi ko ˝pojamrata˝, to naredita na tako svojevrsten način, kot da njune skrbi in stiske res ne bi bile nič posebnega. Kar je lahko pravzaprav zelo zavajajoče. 

Nedolgo nazaj mi je Poulomi zaupala, da se oče in mama veliko prepirata in da bo mama zato odšla živeti drugam. Še preden sem imela dovolj časa za dodatna vprašanja, se je Poulomi že obrnila stran, se začela pogovarjati s Susmito, in skupaj sta se nasmejali neki skupni šali. Tako zelo “nonšalantno˝! 

Ali pa Susmita, ki se po dveh urah živahnega učenja in branja spomni, da je lačna, saj ji zjutraj mama ni dala ničesar za pod zob, ker sta se skregali. 

V Indiji sinovi še vedno veljajo več kot hčerke

Obe deklici sta nekaj let obiskovali našo vaško šolo. Zaradi dobrega znanja angleščine, smo jih v petem razredu vpisali v angleško šolo, kjer sedaj obiskujeta sedmi razred. 

Susmita ima še tri sestrice, saj so starši želeli imeti sina. V mnogih indijskih družinah, zlasti na podeželju, še vedno samo sin nekaj velja. 

Medtem ko se hčere kmalu poročijo in odidejo od doma, so sinovi tisti, ki ostanejo doma, si ustvarijo družino in hkrati skrbijo za svoje starše. Zato je zelo pomembno, da je v družini vsaj en sin. Tako se nemalokrat zgodi, da ima družina več otrok samo zato, ker so si starši z vsakim rojstvom močno želeli sina. 

Prav v ta namen mame obiskujejo vaške vrače, ki jim dajo  posebne zdravilne napitke ali pa so podvržene posebnim ritualom. Če se ne rodi deček, so mame pogosto podvržene zaničevanju in tudi nasilju s strani moža in njegove družine, lahko pa tudi s strani lastnih staršev. 

Ena od naših deklet mi je povedala, da so se stari starši obrnili stran in odšli domov, ko so izvedeli, da se je ponovno rodila deklica. In take reakcije niso izjema. 

Susmitina družina

Kljub temu pa moram reči, da se Susmitina starša res prizadevata, da za svoje hčere lepo skrbita. Imata zelo strogo vzgojo in Susmita, ki je najstarejša, je kar velikokrat okregana, včasih tudi tepena, zato je zelo disciplinirana.  

Vstaja zgodaj, da potelovadi, pomaga mami in se uči. V šoli je zelo uspešna, čeprav so njihovi angleški učbeniki predvsem za naravoslovne predmete izjemno zahtevni. 

Najbolj pa me veseli to, da je strastna bralka, saj se ji z branjem odpirajo svetovi in oblikujejo ambicije, ki jih v domačem okolju nikoli ne bi pridobila. Tako ta naša deklica, katere mamica se komajda zna podpisati, njen oče pa je končal le nekaj razredov, bere Shakespeara!

Poulomina zgodba

Poulomi je vedno tako živahna in radoživa. Nikoli ne bi pomislila, da je pravzaprav zelo osamljen otrok. Doma je namreč največkrat sama. Njena mama dela pri družini v mestu, je varuška, kar pomeni, da se vrača domov le ob vikendih. 

Oče opravlja različna dela pri gradnji hiš in je odsoten večino dneva. Tako Poulomi skrbi sama zase, si skuha, pospravi dom in prihaja v šolo. 

Ta samostojnost se ji res pozna, saj se zelo hitro znajde v vsaki situaciji in ne potrebuje dodatnih navodil. Priznam, da mi to zelo paše, ko jo prosim, da mi prinese nekaj iz pisarne, ali da morda uredi knjižnico ali zamoti mojo hčerko Saro, ko nimam časa. Izredna je v svoji iznajdljivosti in ustvarjalnosti. Je tudi čudovita plesalka in rada nastopa.

Otroci velikokrat živijo pri sorodnikih

Njena osemnajstletna sestra je do nedavnega živela pri sorodnikih, s katerimi je živela od malega. Tudi to je zelo pogost pojav, namreč da otroci ne živijo s svojimi starši, ampak pri svojih sorodnikih; pri tetah, stricih ali starih starših.

Razlogi so različni, bodisi starši za dodatnega otroka ne morejo finančno poskrbeti bodisi so se otroci sprva le varovali pri sorodnikih, na koncu pa tudi z njimi ostali. Velikokrat je razlog tudi to, da starši enostavno ne zmorejo vzgoje še enega od otrok, ne zmorejo te notranje energije in potrpežljivosti, ki jo vzgoja zahteva. Največkrat se potem začne zapletati, ko ti otroci odrastejo, postanejo najstniki in zato bolj zahtevni. 

Zaplete se tudi, ko stari starši ostarijo ali ko se tete ali strici poročijo in si ustvarijo svoje družine. Zato Anup močno ˝okara˝ stare starše, ki prevzemajo preveč odgovornosti za svoje vnuke. Velikokrat so prav stari starši tisti, ki pridejo otroka vpisati v šolo, vendar vztrajava, da je prisoten vsaj eden od staršev. 

Poulomina sestra se je torej po dvanajstem razredu vrnila domov k staršem in bo nadaljevala šolanje od tu. Joj, kako je bila naša Poulomi vesela! Pripravila ji je pravo dobrodošlico z baloni in sladkarijami! 

Ti deklici me učita o radosti

Poulomi in Susmita sta res moje ˝veselje na kvadrat˝. Tudi skozi čas karantene smo se redno videvale, saj sem jima pomagala z učenjem na daljavo. 

Morda pa bo bolj držalo to, da sta onidve meni pomagali ohranjati optimizem in upanje. Po njima me Jezus uči: 

“Če ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!” 

Matej 18:3

 In radost je sigurno nekaj kar se lahko naučim prav od teh dveh deklic. Skupaj smo čebljale, se igrale ter se lovile, in tako sem lažje pozabila za nekaj časa na svoje izzive in stiske. 

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>