Rada bi te spoznala dragi bralec, draga bralka.

S komolci bi se naslonila na mizo, odložila svojo misel in prisluhnila tvoji zgodbi. Morda s svojimi zapisi dajem drugačen vtis, ampak resnica je, da veliko raje poslušam kot pripovedujem. 

Zanima me, kako živiš, kakšna je tvoja življenjska knjiga, katero poglavje je bilo najbolj radostno in katero tisto najtežje. Zanima me, kako razmišljaš, kaj te razveseli in kaj te opogumi, ko te je strah. 

Zanima me, kaj je tvoj recept in morda bom nekoliko eksperimentirala in ga uporabila tudi v svojem življenju.

Težko je odpreti dušo

Ampak včasih je zelo težko spregovoriti iskreno, srčno, res iz duše. Bojimo se, da nihče ne bi razumel. In prav imamo. ˝Čudovito smo ustvarjeni,˝ pravi sveta beseda v Psalmih, in da smo ˝božja mojstrovina˝ je zapisano v Pismu Efežanom. 

In kot taki ne moremo pričakovati, da bomo drug drugega povsem razumeli, saj smo kot božji otroci nedvomno edinstveni; unikati, ki nikoli in nikjer ne najdejo svojega dvojnika. Ali je to prekletstvo ali blagoslov?

Novoletni okraski

V pričakovanju vaših odgovorov pa naj vam zastavim preprostejše vprašanje, primernejše temu času.

Kakšen božični okrasek je za vas najlepši? Je to rdeča bunkica, ali pa morda zlata, srebrna, temno modra? 

Ali prisegate na angelčke s svetlim sijem, narejene iz krhkega stekla? Morda okraski, ki jih naredijo otroške roke iz papirja, slanega testa in gline? 

Kaj pa tisti, ki imajo za vas poseben pomen: morda zato, ker ste jih izdelali sami ali jih dobili v dar od ljubljene osebe? Lahko pa vam za božične okraske ni prav veliko mar: naj se s tem ukvarjajo tisti nepoboljšljivi romantiki in idealisti.

Smrečice mojega otroštva

V mojem otroštvu je bilo okraševanje smrečice največkrat spremljano s stisko in strahom. Drevesce je bilo vedno majhno in trhlo, kot da bi se zavedalo, da ni povsem dobrodošlo. 

Kot malo dekletce sem z občudovanjem gledala sosedovo božično drevo, ki je bilo tako veliko in bogato okrašeno. ˝Ko bom velika, bom imela pa takega,˝ sem si obljubila. 

Kot najstnica in mladenka mi okraševanje ni več toliko pomenilo ali pa sem se v to prepričala: “božični prazniki niso nič posebnega”.

Tako je bilo vse do Indije

Dokler nisem pristala na svojem koščku Indije, kjer božični prazniki res niso nikomur nič pomenili. Nobenih okraskov, nobenih lučk, nobene smrečice. Dobesedno me je bilo groza.

˝Saj to je pa ja najlepši čas leta! Kje ste vsi, kaj je z vami?!˝ 

Vedela sem, da živim v okolju, kjer verujejo drugače,  razsežnost tega pa sem spoznala šele, ko prihajajoči Božič ni bil pospremljen s pričakovanim pompom. 

Nisem nekdo, ki bi bil močno predan tradiciji ali ritualom, saj sem bila dolga leta popotnica in prostovoljka. Spoznala sem različne kulture in se zavedala, da ljudje živimo v različnih svetovih in resnicah. 

Zato je presenetilo tudi mene samo, da sem močno pogrešala božično okrasitev in lučke. In ne samo to: postala sem tesnobna. V naročju sem pestovala malega Izaka in nikakor nisem mogla sprejeti tega, da njegovega prvega Božiča ne bi praznovali tako, kot se spodobi. 

Tako smo šli na lov za največjim božičnim drevescem, kar ga bomo v Kalkuti lahko našli. No, če sem res iskrena, sem na lov poslala Anupa. S seznamom stvari, ki jih mora, preprosto mora najti: okraske vseh mogočih oblik in barv, lučke za smrečico in za okna in veliko zvezdo, ki bo svetila zunaj. 

Vsega tega takrat ni bilo lahko najti, odstotek kristjanov v Kalkuti je zelo majhen, ampak Anup je otrok ulice, ki najde tudi tisto, česar ni. 

Predvsem pa me je razumel in si želel isto: Božič z okraski, darilci pod smrečico, Božič z lučkami, božičnim pecivom in piškoti. 

Naš prvi indijski božič

Kar solze so mi stopile v oči ob spominu na tisti naš prvi Božič, saj nam je takrat uspelo, da smo svetili v temni soseski, in verjamem, da se je marsikdo vprašal, čemu svetijo lučke v naših oknih in čemu visi zvezda nad zunanjimi vrati.

Sosedje so spoznali, da smo kristjani in to sem vzela za velik poklon. V čast mi je bilo, da smo bili lahko vsaj za trenutek Jezusova luč tam, kjer je prej niso poznali. Zato so zame najlepši okraski prav tisti ‘taprvi’, ki smo jih obesili na naše prvo indijsko božično drevo! 

Mogoče pa Jezus zazveni v srcu še koga

V prihajajočih letih je v naš dom v božičnem času prišlo vedno veliko ljudi, naših sorodnikov, sosedov, Izakovih in Sarinih prijateljev, ki so občudovali novoletno jelko in se najedli božičnega peciva. 

Pod smrečico smo postavili majhne jaslice in tistim, ki jih je zanimalo, povedali božično zgodbo. Kako magičen trenutek je to, ko zagledaš, kako Jezus zazveni v srcu drugega. In ne boste verjeli: po dobrih desetih letih je božična smrečica zasvetila še v dveh domovih naših sosedov! 

Zato dragi moji bralci, v teh dneh pričakovanja in okraševanja, ne naredite iste napake, kot sem jo delala jaz, češ saj ni vredno ali pa je vseeno. Ker ni, res ni! 

Okrasite svoje domove s skrbjo in ljubeznijo, ker je to velik privilegij, ki ga imamo. Naj bodo tokrat okraski še posebej lepo izbrani, jaslice postavljene z veliko natančnostjo in piškoti najbolj slastni. Kdo ve, morda z našo ljubeznijo do teh malih stvari prižgemo lučko v srcu še koga, ki nas opazuje le od daleč. 

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>