Mamica, ki joka ob izgubi službe. Sosedov fant, ki se je obesil zaradi nesrečne ljubezni. Glasna muzika in rajanje ob novonastalem svetišču enega od indijskih bogov. Dedek, ki z dvema punčkama pride po hrano.

Kako vse te prizore, ki se zvrstijo drug za drugim, sestaviti v neko smiselno celoto?!

“Kako naj odidem na delo, če ni vlaka?”

Po dobrem mesecu karantene smo se začeli zavedati, da nas čakajo težki tedni. Kako bo s hrano? Bomo imeli dovolj? Vlak, ki je osrednje prevozno sredstvo, je obstal: kako bodo starši odhajali na delo? 

Vaščani se tu preživljajo z različnimi deli. Moški opravljajo priložnostna fizična dela, predvsem gradbena, čistijo in popravljajo čevlje, prodajajo prigrizke, pisarniški material, otroške igrače in različne ostale malenkosti po vlakih, lovijo in prodajajo ribe, vozije rikše. 

Na žalost pa veliko moških vidim postopati, igrati karte in piti alkohol sredi belega dne tudi izven karantenskih časov. 

Velikokrat žensko delo rešuje celo družino

Vse bolj se zdi, da so žene, mamice tiste, ki hkrati skrbijo za dom, za otroke, in odhajajo na delo. 

Ženske so predvsem gospodinjske pomočnice: to pomeni, da čistijo, pospravljajo, kuhajo in varujejo otroke pri družinah, ki si tako pomoč lahko privoščijo. 

Nekatere delajo tudi v bolnišnicah, kot t.i. aye, kar pomeni, da bolnike umivajo, jih hranijo in so z njimi skozi noč. 

Vsa ta delovna mesta so v predmestjih ali mestih, kamor iz vasi vozi vlak. Zaprtje železniškega prometa je torej takoj pomenilo velik problem. 

Družine nimajo večjih prihrankov, veliko očetov na delo ne hodi redno, tako da je vsa družina pogosto odvisna od enega prihodka.

Pomagamo s hrano, da naši otroci niso lačni

Najprej sva se z Anupom odločila, da bomo razdeljevali hrano. To je bila tista naša prva skrb: da bodo imeli otroci dovolj hrane. Tako razdeljujemo riž, krompir, lečo in čebulo, ki sestavljajo naš vsakdanji jedilnik. 

Preprosti obrok na vasi je riž, preprosto skuhan na vodi, potem omaka z lečo (dal) in pire krompir s čebulo. Tudi moja otroka imata to zelo rada in se večkrat znajde na našem družinskem jedilniku, ker je res hitro pripravljeno. (Da jem riž skupaj s krompirjem je ena od mnogih stvari, ki sem se jih naučila v Indiji). 

Hrano so začeli deliti tudi s strani lokalne oblasti in sicer vaščanom, ki imajo v lasti poseben dokument, ki dokazuje, da pripadajo revnejšemu sloju prebivalstva (t.i. ration card). Veliko vaščanov pa zaradi različnih razlogov te kartice nimajo, zato je bilo za njih toliko težje.

Tudi oni so prišli trkat na naša vrata in čeprav nekateri njihovi otroci ne hodijo na našo šolo, seveda nisva mogla nobenega praznih rok zavrniti. Zaupala sva v Božjo pomoč, da bomo imeli dovolj finančnih sredstev za pomoč vsem, ki to potrebujejo. 

“Darežljivost je le za bogate!”

Hkrati pa sva vse naše starše prosila, da če imajo doma še dovolj hrane in jo dobijo tudi od lokalnih oblasti, naj naš paket s hrano podarijo nekomu v skupnosti, ki to bolj potrebuje. 

Zelo zanimivo je, kakšne so reakcije na tako vzpodbudo; pogledajo zelo nejeverno: “O čem vendarle govoriva?! Saj hrana vendarle pripada njim?! In tudi če oddam, ali bom jaz potem imel dovolj za naslednji mesec?!” 

Koncept darežljivosti, torej da nekaj dam, nekaj kar je moje, nekaj, kar pripada meni, pa vendarle podarim, ker opazim, da bi nekdo drug to bolj potreboval – ta koncept je tukaj v naši skupnosti nekaj zelo drugačnega. 

“Darežljivost je za bogate, za tiste, ki imajo.”, “Vi ste beli, zato je prav, skorajda vaša dolžnost, da delite.” To so razmišljanja marsikaterega v naši skupnosti. Zaboli me tako razmišljanje. Zaboli me, da se nihče od staršev ne zahvali za paket s hrano. Zaboli me… močno.

Tudi ko tole zapisujem imam solzne oči, ker prav ta “revščina duha” prizadene nekaj zelo globokega v meni.

Semena hvaležnosti mogoče že klijejo

“Thank you Sir! Thank you Ma’am!” zažvrgoli ena od deklet, ki je prišla po paket skupaj z mamico. In moje srce znova zaživi! 

Majhno seme hvaležnosti, sedaj morda še samo naučeno, ampak sčasoma bo prišlo iz iskrenosti srca. “Thank you Sir! Thank you Ma’am,” se zahvali tudi drugo dekle, ki je prišlo po hrano. 

Spet najdem mir v svoji duši: nekaj vendarle delamo prav. Naša dekleta se znajo zahvaliti! 

In to dragoceno znanje, vrednoto hvaležnosti za prav vsak dar, bodo odnesla nazaj v svoje družine in prižgale v svojih domovih dodatno lučko.

Le kako organizirati pouk na daljavo?

Zelo velik izziv, s katerim se soočamo, je tudi organizacija pouka na daljavo. Odsotnost pouka pomeni, da učenci določene učne snovi, ki je zapisana v učnih načrtih, ne bodo osvojili. 

Pa bi na to morda porekla: nič zato, vse se da nadoknaditi, učni načrti niso nekaj, kar ne bi zmogli ali smeli spremeniti, ko je to potrebno. 

Je šola le varstvo za dekleta?

Ampak pri nas gre se za mnogo več. Živimo in delamo v okolju, kjer še vedno prevladuje prepričanje, da izobraževanje deklic ni pomembno. 

Res je, da se je vpis deklet v šolo v zadnjih letih močno povečal, vendar je to šele prvi korak do resnične spremembe. 

Namreč mnogi starši vpišejo dekleta v šolo zato, da so otroci na varnem, medtem ko gredo starši na delo. 

Dekleta so še vedno zgolj priročna domača pomoč

Vendar takoj ko se doma pokaže potreba, tudi otroci ostanejo doma. V primeru, da zboli mama, pričakuje, da njena hči ostane doma in skrbi za gospodinjstvo. 

Če v družini nekdo umre, se pričakuje, da so otroci prisotni pri vseh obredih. Ko se vrnejo po nekaj dneh, nihče od staršev ne vpraša, kaj se je pri pouku v tem času predelalo.

Izostajanje od pouka je nekaj, s čimer se vsakodnevno soočamo. Kar nekaj  deklet je našo šolo zapustilo zato, ker smo tako strogi glede rednega prihajanja. 

Vpisala so se v državno šolo, kjer so glede pravil manj strogi, predvsem zato, ker je ob takem številu učencev v razredu (po sto in več) skoraj nemogoče vzpostaviti reden nadzor. 

Dekleta v karanteni prepuščena sama sebi

V času počitnic ali podaljšanih vikendov le redki starši spodbujajo svoje hčerke k učenju, branju, pisanju domače naloge. Zato je res toliko odvisno od njihove notranje motivacije. 

Če pogledam v svoje otroštvo, vidim, kako veliko ljudi mi je stalo ob strani, da sem končala svojo izobrazbo: moji starši, prijatelji, sošolci, celotna skupnost pravzaprav. 

Ne vem, koliko bi mi pravzaprav uspelo doseči, če bi bila odvisna samo od svoje notranje motivacije. Tako si lahko predstavljate, kakšen pereč problem predstavlja karantena.

Dekleta so popolnoma prepuščena samim sebi. Mlajša se igrajo, starejša pa po opravljenih gospodinjskih opravilih počivajo, gledajo televizijo ali se sprehajajo po soseščini. 

Drobna zmaga – online pouk obiskuje 100 otrok

Z učiteljskim timom smo zato resnično začeli razmišljati, kaj lahko naredimo. Začelo se je intenzivno zbiranje pametnih telefonov: nekateri starši, sorodniki, prijatelji, sosedje, mi sami.

Dekleta smo razdelili v manjše skupine, tako da jih je po nekaj skupaj uporabljalo en telefon. Nekatera prihajajo na online pouk na našo šolo, kjer imamo manj izpadov elektrike in kjer je tudi internetna povezava boljša. 

Zelo smo veseli, da smo na ta način lahko vključili v pouk približno 100 učencev. Seveda nikoli ne gre gladko, včasih ni elektrike, včasih ni interneta, včasih mora iti telefon skupaj s sosedom na tržnico. Kljub temu smo vendarle naredili nekaj, kar se je zdelo skoraj nemogoče.

Pomembno je, da ostanejo deklice učno aktivne, saj to krepi njihovo notranjo motivacijo, radovednost in ustvarjalnost. Počutimo se odgovorni, da vzpodbujamo naše učence k branju, raziskovanju in samostojnem učenju. 

Če tega ne bomo storili mi, ni nikogar drugega, ki bo to storil namesto nas. Če tega ne bomo storili mi, se nekatera dekleta v šolo ne bodo več vrnila.

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>.