Mojca iz Kalkute: “Ali nama bo uspelo, bova ostala skupaj?”

Predhodni del zgodbe si lahko preberete tukaj.

˝Ne verjamem, da se boš vrnila nazaj,˝ mi je rekla Anupova starejša sestra nekaj dni pred mojim odhodom v Slovenijo. ˝Le kaj je tukaj zate?˝ 

V deželi, kjer tradicionalno še vedno prevladujejo poroke po dogovoru, ki temelji predvsem na kasti, socialnem statusu, in ˝koliko imaš pod palcem˝, se zdi koncept zakonske zveze iz ljubezni nekoliko abstrakten. Sedaj, ko sem že nekoliko starejša, tudi lažje razumem njeno razmišljanje.

Le kaj ima Evropejka iz srednjega ekonomskega razreda skupnega z revnim Indijcem? Le zakaj bi zamenjala evropsko mehko udobje z neudobjem trdega indijskega podeželja?

Le zakaj bi zamenjala tekočo vodo, stranišče s školjko in ognjišče na plin, z vodo iz vodnjaka, zunanjim straniščem in ognjiščem na suho vejevje? Le zakaj bi zamenjala ljubo ji slovenščino s tujo ji bengalščino? Iz ljubezni?

Tudi Anup je dvomil

Slovo ni bilo lahko. Anupa so obhajali podobni dvomi kot njegovo sestro in ostale člane njegove družine.

Čeprav sem poskušala zagotoviti mojo predanost najinemu odnosu, pa tudi sama nisem vedela, kdaj mi bo uspela vrnitev. Datum mojega poroda je bil čez tri mesece, poleg tega sem morala pred vrnitvijo urediti veliko papirjev, tako zase kot za dojenčka.

Hkrati sem si težko zamišljala, kdaj in kako bom lahko potovala z novorojenčkom. To je povsem nekaj drugega kot potovanje, ko si sam in ko je tvoja edina skrb, kako poskrbeti sam zase. 

Ponovno srečanje z mojo družino

V Sloveniji so me moji starši in sestra lepo sprejeli. To me je prijetno presenetilo, saj sem imela zelo tradicionalno vzgojo: moja starša sta bila stroga, živeli smo na podeželju. Da sta zmogla toliko tolerance, toliko odprtosti duha in srca, ne bi nikoli pričakovala. 

Zamislite si, da sta se še pred nekaj meseci poslavljala od svoje samske hčere, popotnice in prostovoljke, nazaj pa sta pozdravila poročeno ženo in pričakujočo mamico! 

Verjamem, da jima ni bilo lahko. In menim, da so morda res moji starši tisti, ki so zaradi mojih odločitev utrpeli največ stisk, skrbi in strahov. Zdaj, ko sem tudi sama mama, jih veliko bolj razumem. 

Pričakovanje otročka, ki se bo rodil

In kaj sem delala v Sloveniji? Želim si, da bi lahko rekla, da sem ˝gnezdila˝, kakor se za novopečene mamice spodobi. Res je, da sem začela z zbiranjem malih otroških cunjic, od znank in prijateljic, nekaj pa sem kupila na sejmih z oblačili, kjer je bilo ceneje. 

Predvsem se spominjam, kakšen strošek se mi je zdel otroški voziček! Zdelo se mi je pomembno, da ga kupim.

Potem pa sem v Indiji ugotovila, da sprehajalnih poti sploh ni, po ulicah ni bilo dovolj varno zaradi prometa in tudi zaradi potepuških psov, ki so sicer čisto miroljubni, ampak jih je voziček spravljal popolnoma iz tira, ker ga niso bili vajeni.  

Komunikacija z možem je bila otežkočena

Kolikor se je le dalo, sva ostala z Anupom v stiku. Vendar je bilo zelo težko. Anup je čakal tudi po tri ure, da je lahko v t.i. ˝cyber cafeju˝ napisal nekaj vrstic. Tako sem ga največkrat poklicala kar po telefonu. 

Kljub temu je bilo sporazumevanje otežkočeno, ker sva se v bistvu šele učila komunikacije. Govorila sva namreč različno angleščino, jaz tisto, ki sem se je naučila v srednji šoli, Anup pa svojo, ki se je je naučil sam, predvsem s prebiranjem angleškega Svetega pisma. 

Potrebovala sva kar nekaj let, da sva ustvarila nek svoj jezik, ki ga razumeva samo midva sama.

Morda bi pa Anup prišel v Slovenijo

Vse bolj se je v meni oblikovala želja, da bi morda poskusila Anupa pripeljati v Slovenijo. Super bi bilo, da bi tudi on videl ˝moj˝ svet, spoznal mojo družino in bil tudi zraven pri porodu. 

Kot pika na i, bi mi bilo še veliko lažje, če mi ne bi bilo treba nazaj v Indijo potovati sama z dojenčkom. Odločitev je tako padla: kupila sem mu vozovnico, ga poslala v Delhi po vizo in mu uredila zdravstveno zavarovanje. 

Vse to sem opravila sama zato, ker je bilo to vse za Anupa povsem tuje. Še vedno se spominjam, kako ga je bilo strah iti v Delhi na našo slovensko ambasado. “Le kaj bom rekel? Kaj si bodo mislili? Ali bom znal odgovoriti na vsa njihova vprašanja?˝ 

Tudi mene je skrbelo, saj je bil seznam vseh potrebnih dokumentov za izdajo vize res dolg. Vendarle nama je uspelo in moj dragi Anup je priletel na Brnik na prav mrzel decembrski večer. 

Anupov prvi letalski polet

To je bila njegova prva pot z letalom. Kasneje mi je povedal, da ga je bilo na letališču v Moskvi, kjer je moral prestopiti, tako strah, da ni šel nič naokoli. Pravzaprav ni vedel, da to sploh sme. 

Enostavno se je usedel na stol in čakal skoraj 12 ur do naslednjega leta. Na Brniku ga je v prostor, kjer smo čakali na potnike z letala, pripeljal policist, saj se je ta skušal prepričati, da ga na letališču res nekdo pričakuje; Anup je bil tako tesnoben, da ni zmogel razložiti, da ga pričakuje prav njegova žena! 

Spet skupaj, tokrat v Sloveniji

V najinem ponovnem snidenju ni bilo nič filmskega, nobenih srčkov, zvezdic in angelskega petja. Seveda sva se objela, ampak bila sva si tuja. 

Enostavno preveč je bilo vsega, stisnjenega v zelo majhni časovni okvir. Razpravljati o življenju, veri in otroštvu v intimni sobici na indijskem podeželju je bilo zelo romantično, ampak ponovno snidenje v mrzli zimi moderne Evrope in to v prisotnosti mojih staršev, je bilo nekaj povsem drugega. 

Je bila med nama res ljubezen ali samo zaljubljenost? Nama bo uspelo, bova ostala skupaj? In kje bo najin nov dom?

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>