Mojca nam je v prejšnjem prispevku pripovedovala o svojem hrepenenju po spremembi, ki jo je zajelo v času karantene in rutini, ki jo je ta prinesla s seboj. Vseeno pa ni pričakovala, da jo bo Bog presenetil na povsem drugačen način, preko njenega sina Izaka. Več o tem si lahko preberete tukaj.
Obdobje karantene smo preživeli na naši šoli v Pialiju. Tako smo imeli več prostora, lahko smo skrbeli za šolsko poslopje, vrt in ostali v stiku z našimi šolarji. Tudi moja otroka, Sara in Izak, sta imela več možnosti, da sta zunaj in se igrata.
Izak si je želel v Slovenijo
Po nekaj mesecih pa je postal predvsem sin zelo nemiren. Ko je začenjal omenjati odhod v Slovenijo, se mi je najprej zdelo to nemogoče. V teh “koronskih časih” potovati tako daleč?!
Hkrati mi je tudi dalo misliti. To bi bila morda odlična priložnost, da Izak res odide, saj bi lahko sama vsaj nekaj časa preživela z njim – naša šola je bila tačas zaprta.
Moja ljubeča družina
Poklicala sem svojo sestro in jo vprašala, če bi ga bili pripravljeni sprejeti. Vsa družina: moja sestra, njen mož, dve nečakinji in nečak so rekli, da ga z veseljem sprejmejo za svojega.
Res je: imam izredno družino!
Povezala sem se s slovensko ambasado v Indiji in vprašala, kakšne so naše možnosti za odhod v Slovenijo, saj so bili običajni mednarodni leti zaprti. Dejali so mi, da možnost odhoda je, a s posebnimi enosmernimi leti, ki pa so dragi.
Je to le hipna muha ali želja, ki bo trajala?
Vprašala sem Izaka, kaj si zares želi. Veliko smo se pogovarjali kot družina, kaj so prednosti, kje so slabosti. Sin je dejal, da rabi še nekaj časa za razmislek.
Molili smo.
Čez nekaj tednov je dejal, da je pripravljen, vendar sem z odhodom odlašala, saj so se razmere zaradi COVID-19 močno poslabšale in zdravniki so mi potovanje z dvema mladoletnima otrokoma močno odsvetovali. Tako smo spet čakali.
Vendar sem globoko v sebi čutila, da moram pogumno naprej, da moram to pot enostavno opraviti … za svojega sina.
Spomnila sem se na vse svoje druge zelo težke odločitve in poti, ki so mi jih dobromisleči ljudje tudi odsvetovali: poroka z Indijcem, potovanje z novorojenčkom, gradnja šole …
Koraki v neznano in negotovost
Vendar mi ni bilo lahko, zelo me je bilo strah. Z besedami nikakor ne morem zaobjeti občutkov tesnobe in stiske, ki sem jih doživljala.
Veliko sem molila, prosila Boga za znamenje, čeprav sem v sebi vedela, da mi je odgovor že dan. Samo zbrati moram pogum, da mu tudi sledim.
S tresočimi prsti sem rezervirala let in začela z zbiranjem vse potrebne dokumentacije, ki je res ni bilo malo.
En teden pred odhodom pa …
Približno teden dni pred našim odhodom je Anup močno zbolel: visoka vročina, hud glavobol, kašelj in oslabelost.
Kar nisem mogla verjeti! Zamišljala sem si najslabše možne scenarije. Skrbelo me je, vendar na glas ni nihče hotel niti omeniti, da ima morda korono.
Skrbela sem zanj in molila. Bala sem se, da zbolim še sama ali otroka. Vedela sem, da najprej, že pred vstopom v letališko stavbo, vsem potnikom izmerijo vročino.
Kljub temu, da je bil Anup zelo slab, sem z otrokoma ostala zdrava. Vem, da je bila to Božja milost in Njegova zaščita.
Bomo lahko sploh odpotovali kljub enodnevnim karantenam?
Druga stvar, ki je bila tudi zelo nepredvidljiva, je bilo dejstvo, da je lokalna uprava razglašala stroge enodnevne karantene, kar je pomenilo zaprtje prav vsega, tudi letališč, približno štirikrat na mesec.
Te razglasitve so prišle iznenada tako rekoč čez noč.
Poskušala sem zaupati Božjem načrtu, seveda pa ni bilo lahko. V takih situacijah se res močno zaveš, kako si kot človek nemočen.
Na dan odhoda
Končno smo dočakali dan odhoda. Anup je bil preveč slab, da bi nas pospremil do letališča, tako smo odšli sami.
Na poti do letališča nas ni nihče ustavil, čeprav so bile povsod kontrolne točke. Pred vhodom v letališko stavbo so nam izmerili temperaturo in preverili dokumente. Skratka, vse je šlo kot po maslu.
Na poti iz Kalkute v Slovenijo
Najprej smo iz Kalkute leteli na jug Indije, v Bengalore. Želela sem si namreč izogniti prestopanju v prestolnici New Delhi.
Letalo je bilo nabito polno. Poleg mask smo morali nositi tudi zaščitno plastiko in beli plašč. Notranjost letala je bila zaradi uporabe dezinfekcijskih sredstev povsem zamegljena.
Vsi potniki smo molčali ali le šepetali, kar za temperamentne Indijce res ni značilno. Čutilo se je, da potujemo v izrednih razmerah. Moja otroka sta bila tako zrela in pogumna!
Iz Bengalorja smo leteli direktno v Nemčijo, kjer smo prestopili še za let v Slovenijo.
Končno na domačih tleh!
Ko sem na Brniku zagledala svojo sestro, sem se želela spustiti na kolena in poljubiti zemljo v zahvalo Bogu. Vem, da nam brez božje pomoči ne bi uspelo.
To je bila ena od mojih najtežjih poti doslej, ki bo za vedno globoko zapisana v mojem srcu in duši.
Pri mami so nas čakale meni na najljubši način pripravljene testenine in slastna zelena solata. ☺ “Dobrodošli doma!”
Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>
