»Corona časi« so nas razgalili. Kot so Jezusa pod križem slekli vojaki, smo tudi mi v teh dneh, ko smo več doma in s svojimi bližnjimi, morali sneti maske in se nismo zmogli pretvarjati. Nismo mogli pobegniti in se umakniti.
Zdaj smo skupaj. Nekateri več, drugi ob službenih obveznostih malo manj, a vendar… Družine smo bile več skupaj in čeprav smo pogosto hrepeneli ravno po tem, da bi bili lahko bolj povezani in imeli več časa drug za drugega, je ravno ta skupni čas razgalil našo realnost in ranjenost.
Ste kdaj naporni že sami sebi?
Človek je človek. Človek ni stroj. Človek je nihajoče bitje. Zjutraj se zbudimo omotični in zaspani.
Ko se zaženemo, lahko pridno in učinkovito delamo ves dopoldan, okoli kosila in po njem sledi kratko obdobje umiritve in počitka, popoldan še en nov zagon do večera, ko utrujeni in bolj ali manj zadovoljni lahko ležemo k počitku.
Ravno tako ima družinski ritem svoje zakonitosti. Otroci se zbudijo navihani in živahni, premikali bi gore. Malčke okoli poldneva premaga zaspanost, ki se začne kazati s tečnarjenjem, nestrpnostjo in izbruhi besa in jeze. Po počitku so spet za akcijo!
Popoldan prinese več medsebojnih konfliktov, najstniki hrepenijo po izzivih, za nami je že več občutij krivice in zamer, najraje bi koga postavili ven. Pa ne moremo.
Tudi starši imajo svoj ritem. Zbudijo se z iskrenim namenom, da bodo danes pa res potrpežljivi in bodo strpno in odločno postavljali meje, sočutno prisluhnili in nežno bodrili. Po nekaj izzivalnih situacijah se kar naenkrat zalotijo, da spet kričijo, da ne zmorejo več, da so na koncu z živci. Človeško!
Vendarle smo samo ljudje
Ko sprejmemo, da smo vendarle samo ljudje in da so tudi naši bližnji človeška bitja z nihajočimi čutenji, takrat nam bo lažje.
Sodobni svet nas je okužil z visokimi pričakovanji do sebe in do drugih. Sodobni svet s svojimi profili na družbenih omrežjih daje lažni vtis, da se pri drugih imajo super-krasno-fajn, le pri nas se ne znamo nič zmeniti v miru.
Odpovejmo se lažnim zahtevam do sebe in do svojih bližnjih. Odpovejmo se pričakovanjem, da bomo vsak trenutek zmogli. Dovolimo si, da smo kdaj tudi utrujeni, nepotrpežljivi, obupani, prestrašeni…
Ko vem, da me moji domači lahko sprejmejo z vsem, kar nosim v sebi, se moja notranjost odpočije in lažje zmorem zajadrati v nov dan, ki je pred menoj in njegove zahteve…
Malo razglašeni, pa kaj?
Smo v naši družini bolj tihe narave ali pa smo bolj živahni? Smo bolj impulzivni in se hitro skregamo ali smo bolj potrpežljivi? Kakšni pa so pri sosedovih? Je pomembno? Seveda ni, to vsi vemo.
A vendarle vsi radi pogledamo preko sosedove ograje, kjer se nam zdi, da se imajo bolj fino kot pri nas. Toda varujmo se primerjanja z drugimi, to je strup za mir v našem srcu!
V družini hrepenimo po povezanosti. A včasih se zdi, da nam povezanost steče kot voda med prsti. Ne moremo je zgrabiti, ne moremo je na silo zadržati pri sebi.
Otroške risbice, kjer se družinski člani držijo za roke, okoli pa letijo srčki, se včasih zdijo kot pravljica.
Realnost družin je pogosto takšna, da si vsak želi nekaj svojega. Včasih se res težko uskladimo, drugič se sploh ne slišimo ali pa povozimo drug drugega s svojimi mnenji, željami in hrepenenji.
Prepiramo se s tistimi, za katere nam je mar
Kako se povezati? Razumimo, da je povezanost z otroške slikice res romantična predstava. Ni realno, da se bo družina vsak dan znova sprehajala z roko v roki in si podarjala nasmehe. Sredi sprehoda bo razigrani najstnik potegnil mlajšo sestrico za kitke in bo že ogenj v strehi. Mama bo poočitala očetu, da je pozabil kupiti mleko in se bo prižgal drugi ogenj. In še in še in še.
In mislite, da ta realna družina ni povezana? Pa še kako!
Prepiramo se s tistimi, za katere nam je mar. Prepiramo se s tistimi, do katerih gojimo pričakovanja. Prepiramo se s tistimi, s katerimi si želimo biti povezani!
Ne obremenjujte se, če niste kot nasmejane družine s plakatov. Upajte si vstopiti v konflikt in si povedati, kako se počutite drug ob drugem.
Izpovejte si svojo realnost. Ne obupajte drug nad drugim! Ne pričakujte drug od drugega, da boste vsak trenutek zmogli – družina je najbolj povezana, kadar smo povezani v svoji realnosti!
Tri čarobne besede za več ljubezni
Leta 2015 je papež Frančišek na svoji avdienci izpostavil tri besede, ki so postale vodilo marsikateri sodobni družini. Tri besede, ki so zelo preproste, obenem pa jih je zelo težko udejanjiti: prosim, oprosti in hvala.
Prosim pomeni spoštljiv odnos do bližnjega in nežno vstopanje v svet drugega – ali ti smem sedaj nekaj povedati, ali me boš lažje poslušal pozneje? Ali si lahko razdeliva naloge v gospodinjstvu tako, da bova oba zadovoljna? Ali te znam in zmorem povabiti v odnos brez napadanja, obtoževanja in nespoštljivosti?
Oprosti je najmočnejše orožje za ponovno povezanost po tem, ko smo se ranili v prepirih, konfliktih, zamerah… To orožje le stežka primemo v roke in se pogosto raje borimo z neučinkovito in zamerljivo tišino, glasnimi prepiri ali tihimi zamerami.
Kadar odpustimo, se v naših odnosih začne znova pretakati živa voda in kot bi oživeli pomladni cvetoči travniki, lahko z odpuščanjem oživimo tudi odnose v naših družinah.
Hvala je mnogokrat pozabljena beseda, predvsem zato, ker so nam naši bližnji in njihova dobra dejanja pogosto samoumevni. Skuhano kosilo, odnešene smeti, pomita tla, poln rezervoar goriva, narisana risbica za lepši dan…
Drobna dejanja ljubezni si zaslužijo, da jih prepoznamo in vidimo. Naklonimo našim bližnjim besedo hvala, s tem damo zagon za dobroto tudi vnaprej…
In še modrost za naelektreno ozračje…
V teh dneh smo mnogi izkusili več konfliktov, saj smo bili tudi več skupaj. In to je normalno!
Znamenje dobrih odnosov ni v odsotnosti konfliktov, ampak v tem, da se trudimo vzpostavljati spoštljiv dialog drug z drugim ter si odpuščati in se razumeti.
Ti zahtevni dnevi, ko so tudi šolajoči otroci doma, so poseben izziv za družinsko dinamiko. Zavestno se trudimo za humor in zabavo v družini. Ko je ozračje naelektreno, ga razbremenimo.
Vseh konfliktov in bolečih zapletov ne bomo rešili ravno v tem mesecu, zato lahko tudi ob kakšni malenkosti lahko zamahnemo z roko in gremo sproščeno in povezano naprej.
