Včasih si zaželim spremembe. Da bi nov dan prinesel tudi kakšno novo presenečenje. Da bi svež veter prepihal moj običajen dan.
Lansko leto, ko se je stroga karantena vlekla tako dolgo, sem si še toliko bolj želela spremembe. V molitvi sem prosila Boga, naj ustvari nekaj novega, naj me preseneti. In res me je!
Rada imam spremembe, a hkrati tudi utečenost
Medtem ko navijam za spremembe, se hkrati trdno držim običajnega. V trenutku lahko najdem sto razlogov, zakaj je vse v redu, tako kot je.
Na neki način imam tudi prav: dejansko mi nič ne manjka. Ampak moje misli, moje srce ali morda moj duh mi včasih ne dajo miru. Sprva je to le šibka nagajivost, manjši nemir, ki se s časom stopnjuje in nikakor ne pojema.
Sinovo hrepenenje po Sloveniji
Moj sin Izak si je vedno želel, da bi lahko preživel več časa v Sloveniji. Slovenija mu je bila zelo pri srcu. Kot majhnemu otroku mu je predstavljala neizmerne planjave za igranje in tudi neskončne trgovine, v katerih je na voljo vse mogoče.
V našem najemniškem stanovanju v Kalkuti je bil Izak vedno kot ribica v akvariju. Tudi v okolici ni bilo nikakršnega prostora za prosti tek, skakanje, igranje nogometa.
Včasih sva igrala badminton na naši terasi. Drugič skušala zadeti žogico med obešenim perilom. Če sva se odločila, da je to pretežko, sva se igrala pred hišo, dokler naju niso pregnali roji komarjev.
Spomnim se, kako sem vedno iskala načine, da bi bil Izak kljub vsemu čim več zunaj.
Karate, nogomet in namizni tenis
Vpisali smo ga na karate, ki so ga fantje trenirali na malem igrišču pri železniški progi. Igrišče je bilo polno drobnih kamenčkov, ki so jih vsakič znova otroci skušali odstraniti pred začetkom treningov, da bi obvarovali svoja bosa stopala. A jih je bilo enostavno preveč.
Ko je bilo sonce visoko, je bilo izredno vroče; ko je zašlo, so prišli nadležni komarji. Izak je prihajal domov v blatni obleki, premočen od potu in popikan od komarjev.
Kljub temu je najin sin vztrajal več let, dokler se ni odločil za trening nogometa. Tudi to je bil podvig, saj je moral na treninge v zgodnjih jutranjih urah v prenatrpanem vlaku, kjer je bilo toliko potnikov, da včasih niti ni bilo dovolj prostora, da bi stal na obeh nogah.
Od železniške postaje je bilo potem še dobre pol ure hoje, da je prišel do igrišča. Med potjo se je v strahu oziral na levo in desno, saj se je bal potepuških psov, ki so varovali svoje okrožje.
Obiskoval je tudi treniranje namiznega tenisa. Ker je žogica za namizni tenis zelo lahka, stropni ventilatorji niso bili vključeni. Tako so bili otroci zaradi visoke vlage, ki je običajna za tropsko podnebje, v trenutku premočeni kot da bi ravnokar prišli izpod tuša.
“Ali je to res državna šola?”
V Sloveniji vse te gneče, vročine in komarjev ni bilo. Že samo, če je Izak stopil iz hiše, je imel prostor za brcanje žoge ali vožnjo s kolesom.
Spomnim se, kako se je začudil, ko je videl skupino malih vrtčevskih otrok v središču mesta. “Vrtec pelje otroke v mesto?” me je začudeno spraševal.
Ko smo praznovali 10. obletnico našega delovanja na eni izmed slovenskih šol, kar ni mogel verjeti, da je to običajna državna šola, saj se mu je zdela tako lepo urejena.
Čeprav je svojo šolo v Indiji zelo rad obiskoval, saj je med svojimi sošolci našel najboljše prijatelje, ga je po drugi strani tudi zelo utesnjevala.
Šolarji v Indiji morajo nositi šolske uniforme, ki pa na žalost niso prilagojene tropskemu podnebju. Tako v hudi vročini nosijo dolge hlače, srajce s kravato in nogavice v zaprtih čevljih. Tudi učne vsebine so izredno obširne in zahtevne.
V Indiji je športnih, kulturnih dni in ekskurzij le za vzorec
Posebnih šolskih dni, ki jih poznajo slovenski šolarji, skorajda ni. Športni dan je enkrat na dve leti, prav tako kulturni, naravoslovnih dnevov ni, ekskurzije pa organizirajo samo za peščico starejših učencev po desetem razredu.
Naj še omenim, da na Izakovi šoli tudi niso imeli telovadnice.
Materinska želja po najboljšem za moje otroke
Moje materinsko srce se je vedno žalostno stisnilo, ko sem videla njegovo željo, da bi živeli v Sloveniji.
Seveda sem razumela, da mu bo naše življenje in delo v Indiji dalo določeno izkustvo, ki ga v Sloveniji nikoli ne bi dobil. Kljub temu sem si, tako kot vsaka mamica, za svoja otroka vedno želela le najboljše. Z Anupom sva se vedno trudila, da jima ne bi bilo preveč težko.
Včasih sva se z Izakom pogovarjala o njegovem morebitnem odhodu v Slovenijo, hkrati pa sva se zavedala, da bi taka odločitev prinesla ogromno sprememb, ki si jih nisva mogla niti zamisliti.
Dokler se lansko leto nismo znašli v karanteni …
(se nadaljuje)
Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>