Medtem ko sva se s Silvo že povsem ustalila in aklimatizirala na novo kulturo in navadila na delo in življenje v skupnosti Barka tukaj v Hondurasu, sva iz Tarapota v Peruju, kjer sva bila pred tem, prejela zelo lepo sporočilo.
Mili iz Tarapota se verjetno spomnite. Skupaj z njo smo organizirali božično zabavo za več kot 800 najrevnejših otrok v Spodnjem delu Tarapota in jih obdarili z božičnimi darili.
Pred najinim odhodom iz Peruja smo preostanek zbranih sredstev od te dobrodelne akcije namenili še za sto najrevnejših prvošolčkov in jim kupili šolske torbe in potrebščine, da so lahko odšli v šolo.
Pomoč v pravih rokah!
Ker sva bila takrat že v Hondurasu, nisva mogla biti zraven, ko so organizirali dogodek razdeljevanja darov, a nama je Mili obljubila, da naju bo tem obveščala.
Otroci so zdaj dobili svoje torbe in odšli v šolo! Mili nama je poslala čudovite fotografije veselih otrok, kot dokaz, da je vaš denar zares prišel v prave roke.
Oddaja ‘Zbogom Honduras’
S Silvo pogosto premišljujeva, kako naju Bog vedno pošlje v skupnosti ali okoliščine, kjer je pomoč tako krvavo potrebna.
Revščina, ki sva ji priča, nikoli ne pride na naslovnice časopisov ali se uvrsti med novice dnevnih televizijskih poročil, zato pa imava vedno znova priložnost, da najine izkušnje deliva z vami. V tem vidiva najino poslanstvo.
Vseeno pa so pred kratkim na hrvaški televiziji predvajali pretresljiv in ganljiv dokumentarec o Hondurasu, tej obubožani državi v Centralni Ameriki.
Naslov oddaje je Zbogom Honduras (Adios Honduras) in govori o globoki revščini, korupciji, mafiji, kriminalu in nedolžnih žrtvah, ki pri vsem nimajo nič in je vse, kar si želijo umirjeno in dostojno življenje.
Darovi, ki ne prinašajo denarja
Nekaj malega sem o tem sicer že pisal tukaj, ampak še vedno ne dovolj. Sicer pa je dejanska pomoč, bodisi s prostovoljstvom ali donacijami, bolj pomembna kot zgolj pisanje o tem.
Že v prvih nekaj tednih življenja v skupnosti z osebami z motnjo v duševnem razvoju sva na lastni koži izkusila (in še vedno izkušava), kaj pomeni živeti v stalnem pomanjkanju.
Naloga naše skupnosti je zaščititi življenja tistih, ki so na robu in to zgolj zato, ker so šibkejši. Kdo je lahko bolj šibak kot človek, ki se rodi prizadet, ki ne more govoriti, se učiti, služiti denarja, skrbeti zase?
Otrok odraste in postane samostojen, ti ljudje nikoli. Niso ‘revčki’, imajo darove in veliko nam lahko dajo, a svet teh darov ne ceni, ker niso ‘produktivni’ in ne prinašajo dobička.
Pogosto nimajo nikogar
Če ne bi bilo takšnih skupnosti, kot je Barka, bi (zlasti v teh državah) večina njih umiralo pred očmi drugih in njihove smrti nihče sploh ne bi objokoval. Mnogi nimajo več staršev ali pa so se jim ti, skupaj z ostalimi sorodniki, popolnoma odrekli. Včasih se jih sramujejo. Ne obiskujejo jih, pozabili so nanje.
Tukaj pa imajo svoj dom, streho nad glavo, tri obroke na dan, in zanje skrbijo predani ljudje, ker v resnici mnogo njih nima nikogar drugega. Asistenti in prostovoljci so pogosto njihovi edini pravi prijatelji.
Jim je mar?
Revščina je kakor duh, ki prihaja v hiše skozi zaprta vrata. Ni ji mogoče ubežati. Vsak človek je odvisen od drugega, vsi smo odvisni od upravljalcev, vodij, politikov, gospodarstvenikov.
V ponorelem kapitalizmu, v kakršnem živijo ljudje v teh državah, močnim in vplivnim v resnici ni veliko mar za šibke.
Prav zanima me, kolikokrat ti ljudje pomislijo na človeka, ki se je rodil v revščini, trepetal v revščini in v uboštvu tudi umrl, čeprav je bil morda sposoben, talentiran in pripravljen darovati sebe svetu za nekaj lepšega in boljšega.
Zanima me, kolikokrat pomislijo na človeka, ki se je rodil pohabljen, na vozičku, telesno in umsko prizadet, v družino, ki je že tako komaj shajala iz dneva v dan? Vsa zdravila je potrebno kupiti, socialnega varstva ni, prav vse je na voljo zgolj in samo za plačilo. Brez denarja nimaš možnosti.
Donacijska akcija za Barko v Hondurasu
V Operandu smo začeli z novo dobrodelno akcijo, s katero želimo podpreti to sicer lepo in srčno Barkino skupnost, v kateri sva tudi midva našla svoje mesto in že cel mesec pomagava asistentom pri njihovem delu.
Barka v Hondurasu potrebuje denar. Potrebuje ga, da bi lahko redno zagotavljala vodo, hrano, pripomočke za nego, pa tudi za (sicer skromno) plačilo ljudem, ki so tukaj zaposleni in na voljo skupnosti 24 ur na dan.
Dobrodelna akcija bo tekla vse dokler bova midva živela in delala v Hondurasu, kar je zagotovo še nekaj mesecev. Pisala bova o tem, tako iz Barkine hiše v Tegucigalpi, glavnem mestu Hondurasa, kot iz mesta Choluteka, na zahodnem delu države, kjer živi druga Barkina skupnost.
Nova priložnost za dobrodelnost
Želite pomagati? Tukaj je nova priložnost, da skupaj naredimo nekaj lepega za ljudi, ki pomoč tako zelo potrebujejo.
Kliknite spodaj in pomagajte po svojih močeh. Malo ali veliko, kolikor pač lahko. Pomembno je, da jim izrazimo podporo in jim pokažemo, da nam zanje ni vseeno, čeprav živijo tako daleč od nas.
Izkazali smo se v Peruju, izkažimo se še v Hondurasu.
