»Če otrok svoje nerešeno žalovanje prenese v odraslo dobo, je zelo možno, da bo v prihodnjih odnosih težko ljubil in zaupal. Kasnejše izgube bodo postale sestavni del njegovega žalovanja. Mnogi odrasli, ki so v času otroštva ali najstništva izkusili smrt v družini, v svojem srcu še vedno nosijo breme nedokončanega žalovanja.«
Christine Longaker
Za pisanje tega članka sem se odločila, ker sem bila pred kratkim v trenutku soočena z minljivostjo. Kaj pomeni biti in oditi v trenutku? Gledaš ljudi, ki so ob tebi, vidiš in čutiš solze, se sprašuješ zakaj.
V vsem tem svojem čustvenem svetu in svetu žalujočih ljudi se spomnim, da se tu nahajajo tudi moji otroci. Kaj je z njimi, kaj jim izreči, kako jih potolažiti? Spremljajo dogajanje v tem kaosu, zmedi. Čutim njihovo jezo, sami so v vsem tem.
Ni časa za njih, ker se ukvarjam s sabo, žalujočimi in si takrat v tistem trenutku močno želim, da bi bil nekdo z njimi. Odrasla oseba, ki bi jim bila v oporo.
Žalovanje je preplet globokih občutkov in čutenj
Žalovanje je globoko čustveno dogajanje, v katerem se prepletajo različni občutki, čutenja in sicer: žalost, občutek nepovratnosti in dokončnosti, oživljanje spomina na umrlega, občutki krivde, jeza, bolečina pogrešanja.
Vsi ti občutki se spreminjajo, trajajo različno dolgo, saj vsak žaluje na svoj način. Vse je sprejemljivo in vse je v redu.
Smrt je del življenja, ne moremo je napovedati, ne moremo ji uiti, je edino kar je stvarno in obstaja. Ko se rodimo, si ne moremo izbirati kdo bomo, kaj bomo počeli, kakšen poklic bomo opravljali, … in smrti nikakor ne moremo uiti.
Kako žalujejo otroci?
Otrok lahko izgubi svojo najljubšo igračo, hišnega ljubljenčka ali pa njemu ljubljeno osebo. Vse to mu predstavlja izgubo varnosti, znanega življenjskega okvirja, strukture. Kot pravi dr. Katja Valenček, otroci žalujejo v trenutnem svetu, tukaj in zdaj.
Ne žalujejo za tem, kar so izgubili niti za tem, kaj v prihodnosti ne bodo doživeli. Njihovo žalovanje se pojavlja v obrokih, še posebej v trenutku soočenja z določenim dogodkom (pridejo rojstni dnevi, prazniki, dogodki v vrtcu, …).
Starost otroka vpliva na način žalovanja
Kako otroci žalujejo, je v veliki meri odvisno tudi od njihove starosti.
Mlajši otroci ne bodo točno razumeli, kaj se je zgodilo, vendar bodo močno čutili dogajanje okoli sebe (npr. nemirnost, napetost staršev,…). Otroci do 5. leta starosti dojemajo izgubo ljubljene osebe omejeno. Bolj kot občutek praznine, jih moti izguba življenjske strukture.
V starosti od 5. do 11. leta otroci razumejo smrt kot nekaj, čemur ne moremo uiti. Ob tem občutijo pogrešanje ljubezni, toplino in izgubo ljubljene osebe.
Od 11. leta dalje dojemajo smrt tako kot odrasli.
Otroci skozi vse faze žalovanja
Ne glede na starost doživljajo faze šoka, zanikanja, jeze, žalosti. V njihovem telesu se dogaja čustveni vrtiljak.
Pri otrocih se pojavi še faza pogajanja, kjer se sprašujejo, kaj bi lahko storili, da se to ne bi zgodilo ali so storili kaj narobe, da je tisti, ki ga je imel rad, umrl.
V njih samih se lahko pojavijo občutki krivde in če jim nihče ne pomaga predelati teh občutkov, bodo v obdobju odraslosti razvili potrebo po tem, da ugajajo drugim.
Takrat potrebujejo podporo odrasle osebe, ki jim zaupajo in pa stavek: »Ti nisi nič kriv.« Kako bo to otrok doživljal, je odvisno tudi od tega, kako blizu si je bil s to osebo.
Pomagati otroku pri soočanju z izgubo in ga razumeti v njegovem načinu žalovanja, je ena najpomembnejših nalog, kar jih lahko odigra odrasla oseba.
Preberite si tudi članek, kako biti ob otroku v času žalovanja.
