Hisilicon Balong

Zgodba Patricije – tragedija s srečnim zaključkom

Svojega očeta ni nikoli poznala. Ko je bila stara šest let, jo je zapustila mama; spakirala je kovček, jo odpeljala k svoji prijateljici in jo pustila tam. Nikoli več je ni videla.

To je zgodba Patricije, sedemindvajsetletne ženske, ki sva jo spoznala pri sestrah na misijonu v Boliviji. Je zgodba o ženski, ki se je z občutki strahu, osamljenosti in zapuščenosti srečala že zelo zgodaj, takrat ko mnogi drugi otroci uživajo v topli varnosti svojih staršev.

Patricija

Privolila je, da bi z vami podelila svojo težko, a navdihujočo zgodbo. Ne zato, da bi zmajevali z glavo in se zgražali nad njenimi odločitvami in nad svetom, v katerem živimo, pač pa zato, da bi v njem lahko videli Boga, navzočega in delujočega. Da bi verjeli v njegov Operando.

Tepena in zlorabljena

Deset let je živela pri mamini prijateljici. Namesto brezskrbnega otroštva, šole in igre je bila Patricija pogosto tepena in zapostavljena. Skrbničin brat jo je spolno zlorabljal. Končala je le obveznih šest let osnovne šole, kasneje je ostala doma.

Ko je dopolnila šestnajst let je spoznala moškega, s katerim se je kasneje tudi poročila in osem let živela z njim. Spet, to niso bila leta nežnosti in ljubečega odnosa, pač pa čas zlorab, nasilja in psihičnega trpljenja. V tem zakonu je rodila tri otroke – Joseja, Carlo in Juan Pabla.

Dovolj!

‘Bil je narkoman in preprodajalec droge,’ nama je o možu povedala Patricija. ‘Skupaj sva živela osem let. Pogosto me je pretepal, brez razloga, in ni prevzemal odgovornosti za vzgojo otrok.’

Patricijini otroci. Carla (na levi), najmlajša Maria Luz, Jose in Juan Pablo.

S solzami in cmokom v grlu nama je povedala, da ji je nekega dne, medtem ko je dojila Juan Pabla, na glavi razbil steklenico in pri tem ranil tudi dojenčka.

‘Takrat mi je bilo dovolj in sem z vsemi otroci odšla proč. V tistem času sem delala v lokalu z alkoholnimi pijačami. Z lastnico lokala sem se dogovorila, da v zameno za plačilo lahko živim v enem od njenih stanovanj. Moj edini zaslužek za hrano so bile napitnine gostov v lokalu.’

Ostala je sama

Po nekaj letih je v lokalu spoznala moškega, s katerim je imela kratkotrajno razmerje. Zanosila je, a ostala sama takoj, ko je partner izvedel za nosečnost. Bila je razočarana in v negotovosti. Vedela je, da ne bo mogla več dolgo časa delati, to pa je seveda postavljalo pod velik vprašaj tudi nastanitev zase in za svoje otroke.

“Delo v lokalu je bilo naporno in ni mi bilo všeč. Težko mi je bilo, ker me je lastnica silila, naj prepričujem ljudi k pitju alkohola: ‘Več alkohola, več denarja za nas – in tudi napitnin zate,’ je bila njena filozofija.”

V pomanjkanju

A denarja ni bilo vedno veliko. Pravzaprav so bili otroci večkrat lačni kot ne, tudi za zvezke in druge šolske potrebščine ni imela dovolj.

Ena od misijonark nama je povedala, kako je Carla, takrat šestletna hčer, ves denar za sladoled ali igrače, ki ga je občasno dobila od svoje babice (Patricijine tašče), vedno podarila naprej mami, da je ta lahko kupila hrano zase in za otroke.

Patricija in Maria Luz – ime so jo nadele misijonarke, ko je prišla iz porodnišnice.

Neka znanka, ki je bila takrat v podobni situaciji (sama z otroci in brez denarja) je poznala sestre Fraternidad El Camino. Spodbudila jo je, naj jih obišče in jih prosi za hrano in šolske zvezke.

‘Sledila sem njenemu nasvetu. Ko so mi odprle vrata, sem bila presenečena, saj nisem vedela, da so katoličanke, tako kot jaz. Nikoli prej jih še nisem videla. Takratna predstojnica s. Mirabeles me je najprej povabila v kapelo.’

Srečanje z Bogom

Ko nama je to pripovedovala so ji zažarele oči. Jasno je bilo, da je bil to za Patricijo prelomni trenutek.

‘Vstopila sem v kapelo in pokleknila. V tistem trenutku sem imela močan občutek, da me Bog čaka prav tukaj. Pred tem sem imela polno skrbi in v sebi veliko bolečine. A pred tabernakljem je breme odpadalo. Jokala sem tako močno, da so me sestre začudeno gledale, a tiste solze so bile solze veselja, sreče in svobode!’

Od takrat dalje je večkrat prišla k sestram in vedno so ji pomagale ter ji stale ob strani.

K tašči

V tretjem mesecu nosečnosti se je Patricija znašla v težavah. Izgubila je službo in ostala brez stanovanja, s tremi otroci ob sebi in enim, ki je prihajal na svet.

Carla je pozorna in skrbna. Ko je bila največja kriza, je svoj denar dajala mami za hrano.

S svojo mamo ni imela stikov, tudi s sorodniki ne. Bivši mož je bil v zaporu, oče četrtega otroka je pobegnil.

Odločila se je, da se z otroci odpravi živet k svoji tašči, torej k mami njenega prvega moža. Razen misijonark je bila ona edini človek, s katerim je bila še v stiku, a bolj zaradi otrok kot zaradi nje same.

Nezaželjena in prezrta

Tašča Patricije ni marala. Ko je živela pod njeno streho, je z njo komajda spregovorila kakšno besedo.

‘Imela me je za slabega človeka, za žensko, ki se potika naokoli, ki je neodgovorna, spi z drugimi moškimi in vara njenega sina. Bilo je krivično. Edina dobra stvar pri tem je bila, da je imela tašča rada svoje vnuke.’

Tako je Patricija do konca svoje nosečnosti živela s človekom, ki jo je preziral. Močno je potrebovala bližino in sprejemanje, nekoga, ki bi ji bil ob strani, jo bodril, miril, tolažil in predvsem podpiral v nosečnosti. Telesno, psihično in čustveno je bila na dnu, izpraznjena.

O nosečnosti tašča ni spregovorila z njo niti besede. Otrok v trebuhu je bil tabu – bitje, ki ne spada v taščino družino, spomin na to, da je Patricija nevreden človek, ki si ne zasluži ljubezni.

Kam z otrokom?

‘Ko je prišel čas za porod sem bila v velikem strahu in dvomih. Tašči sem se bala povedati, da moram v bolnico, bila sem preveč šibka, da bi odprla to zgodbo, tega enostavno nisem zmogla. Rekla sem ji, da grem v trgovino, a v resnici sem odšla v porodnišnico. Otroke sem pustila pri njej. Hudo mi je bilo.’

Maria Luz in Silva sta dobri prijateljici

Po štirih dneh je Patricija rodila deklico, svojega četrtega otroka. Namesto veselja so jo preplavljale skrbi. Kam naj gre s tem otrokom? K tašči nazaj ni upala, ker se je bala, da deklice ne bo sprejela. Ostale so ji torej le še sestre misijonarke.

Luč in novo upanje

Po odpustu iz porodnišnice se je tako Patricija spet znašla pred vrati samostana, s povitim novorojenčkom v roki. Prosila je za nastanitev in dobila sobico – tisto, v kateri sva danes nastanjena midva s Silvo.

‘Kako pa ji je ime?’ so jo vprašale sestre, ko se je utrujena ulegla na posteljo.

‘Nisem še izbrala imena,’ jim je odgovorila. ‘Ga lahko ve izberete zanjo?’

Sestre so jo poimenovale Maria Luz (luč) in res, v Patricijino življenje je prinesla svetlobo, tolažbo in novo upanje.

Ena težava je bila torej rešena. Patricija je imela dobre pogoje za poporodno okrevanje, zdravo in redno prehrano in dovolj časa za Mario Luz. Bila je olajšana, ker so tudi ostali trije otroci imeli streho nad glavo. Okoliščine so bile daleč od idealnih, a vseeno mnogo boljše kot bi lahko bile.

Tašča in naščuvani otroci

Jose, Carla in Juan Pablo so pri babici ostali en mesec. O tem, kako so otroci živeli, jo je po telefonu redno obveščala njena svakinja (sestra njenega prvega moža).

Od nje je izvedela, da tašča ne želi govoriti z njo, niti otroci, saj jih babica nenehno ščuva proti njej, češ da jih je mama zapustila, ker je odšla z drugim moškim – čeprav je preko svoje hčere seveda tudi tašča vedela resnico o Patriciji.

Na stopnišču misijonske hiše sester El Camino (Jose, Juan Pablo in Carla)

Tako svakinja, kot tudi sestre, so Patricijo spodbujale, naj preseže svoj strah in se vendarle sooči s svojo taščo.

‘Bilo me je strah, nisem imela samozavesti, počutila sem se zafrustrirano in nemočno. A vedela sem, da bom morala narediti ta korak. Dolgo časa sem potrebovala, a svoje otroke sem želela imeti pri sebi, ne glede na vse. Hvala Bogu, tudi sestre so se strinjale, da pri njih lahko bivamo vsi skupaj.’

Nepremostljive ovire

Po enem mesecu se je torej Patricija, v spremstvu ene od sester, odpravila osebno na dom svoje tašče, kjer so živeli tudi ostali trije njeni otroci. A nastopile so težave. Ne le, da so bili otroci hladni do nje, tašča otrok ni želela dati od sebe.

Pred njo je mahala s papirjem, ki naj bi dokazoval njeno skrbništvo nad otroki, kot posledico Patricijinega neodgovornega materinstva.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Kar nekaj časa je svoje otroke lahko le obiskovala na taščinem domu, a počasi je spet ogrevala njihova srca in jim vlivala zaupanje.

Patricija je že veliko prestala, a to so bili najtežji trenutki njenega življenja. Otroke je želela dobiti nazaj, a jih ni mogla. Pred njo so bile ovire; tašča, dokument, tudi lastni občutki nevrednosti, strahovi in krivda, da je otroke zapustila na takšen način, čeprav takrat ni bila zmožna najti boljše možnosti.

Pomoč odvetnika

Ko je bila dovolj sposobna in močna za delo, so ji sestre pomagale najti zaposlitev. Kot hišna gospodinja se je zaposlila v hiši brazilskega konzula v Santa Cruzu, ki je velik prijatelj skupnosti El Camino. Še danes je v tej službi.

V tistem času ji je na pomoč priskočil tudi odvetnik, ki sestram pogosto pomaga kot prostovoljec. Patricija, neizobražena in nevešča, je še kako potrebovala njegovo pomoč.

Čas, da so lahko le otroci.

Peljala ga je k tašči, kjer je ugotovil, da je dokument o skrbništvu lažen in da je tašča z njim želela le prestrašiti Patricijo in jo odvrniti od namere, da otroke spet vzame k sebi.

Nazaj k sestram misijonarkam se je vrnila s Josejem, Carlo in Juan Pablom, presrečna, da ima končno vse svoje otroke spet pri sebi.

‘Bog mi je naredil veliko dobrega. Po sestrah je moje življenje obrnil nazaj na pravo pot. Našla sem dobro službo, otroci hodijo v šolo, Maria Luz je lahko z menoj, tudi ko delam v konzulovi hiši. Še več, danes živimo v svojem stanovanju, sicer skromnem, a to ni pomembno. Učim se živeti in delovati samozavestno in učim se še bolj zaupati Bogu.’

Hvaležna Bogu

Patricija hodi v službi vsak dan, od jutra do poznega popoldneva. Ko se Jose (11 let), Carla (10 let) in Juan Pablo (6 let) ob dvanajsti uri vrnejo iz šole, najprej pridejo k sestram na kosilo in pri njih počakajo, dokler se iz službe ne vrne mama in najmlajša Maria Luz.

Skupaj z misijonarko s. Cristino v knjižnjici misijona

S Silvo veliko časa preživiva z njimi. Močno potrebujejo igro in pozornost odraslih, zlasti moških. Manjko očeta v njihovem življenju se jim močno pozna.

Hvaležna sva Bogu, da se je njihovo življenje umirilo in imajo dovolj varnosti za nedolžno otroško življenje.

Upanje in pričevanje

Hvala ti, Patricija, da si z nama podelila svojo zgodbo, čeprav ti je bilo težko! S pričevanjem vlivaš upanjem tolikim drugim, ki trpijo podobno, kot si trpela ti.

Res, še vedno je veliko žensk, samih, zlorabljenih, brez doma, z otroci na ulicah. Nedorasli in pogosto od drog odvisni moški zbežijo iz odnosov in svoje žene prepuščajo samim sebi.

Na ulici z brezdomci in revnimi otroci. Prostovoljki jim strižeta nohte na nogi.

Sestre skupnosti El Camino letos želijo za brezdomce in druge revne posameznike in družine, organizirati božično zabavo. V ta namen v Operandu zbiramo denar.

Zahvala gre vsem vam, ki ste se že odzvali in darovali donacijo, še posebej podjetju Albatros Pro, ki nas je z veliko donacijo tudi tokrat presenetilo.

Če želite izvedeti več o naši dobrodelni akciji, kliknite modri gumb ‘Darujte zdaj’. Odprlo se vam bo novo okno in celoten opis dobrodelnega namena. Hvala vam!

Pomagajte nam, da bomo storili še več

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti.

6.233€ od 10.000€ zbranih
Donacija za društvo Operando

Donacija društvu Operando

6.233€ od 10.000€ zbranih

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Po svojeh močeh želimo k temu prispevati.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe.

Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Spletna stran in vse kar vam nudimo brezplačno, v resnici stane.

Tudi pot, ki jo Silva in Nace Volčič potujeta po svetu, kjer prostovoljno pomagata v skupnostih in misijonih, ni najcenejša. Stroški njunega prevoza na misijone plačujemo iz računa društva Operando, ki pa je odvisen od donatorjev, sponzorjev, podpornikov in vseh drugih, ki želijo prispevati svoj del pri našem poslanstvu.

Vaš dar za Operando torej ni dar za koristi članov in prostovoljcev, pač pa se v celoti nameni za razvijanje novih projektov, za poplačilo rednih stroškov: vzdrževanje spletne strani, računovodstvo in stroškov poti naših prostovoljcev.

Vemo, da tudi vam ni vseeno. Zato vas spodbujamo, da podprete naše delo in nam omogočite, da se še naprej prizadevamo za socialno najšibkejše v naši družbi.

Pozor! Ko z vašimi donacijami presežete znesek 200 € (za ta namen ali katerega drugega), vam bomo podarili knjigo Bog dela zdaj! Po Aziji, ki sta jo napisala Silva in Nace Volčič iz njune misijonske poti čez Filipine, Vietnam, Laos, Tajsko, Mjanmar, Bangladeš in Indijo)

Spodaj lahko izberete med tremi vrstami plačila: preko položnice, preko kreditne kartice ali preko Paypala. Po uspešni transakciji preko Paypala ne pozabite klikniti povezave 'Back to website' (nazaj na stran), sicer se transakcija ne bo zaključila, donacija pa ne bo poslana.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PREBERITE SI TUDI

KDO SMO

Zakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Več >>

ZADNJI PRISPEVKI

Ko zate moli več kot 1600 ljudi, se dogajajo čudeži!

Ljudje, ki verjamejo v Stvarnika, in svojo vero tudi živijo, se na Boga obračajo povsem spontano, brez pomišljanja. Ko pride …

Preberi →

Pečat iz džungle in prihod v Slovenijo

Misijonarji v Atalayi pravijo, da ne doživiš prave džungle, če tam vsaj malo tudi ne trpiš. ‘Selva ti vedno pusti …

Preberi →
Misijon v Peruju

Človek ni lastnik narave ampak le njen gost

‘Džungla je polna skrivnosti,’ nama je dejal misijonar p. Rosendo, ko smo zvečer sedeli na lesenem podu njegove barake v …

Preberi →
Potovanje v džunglo

Z misijonarjem Rosendom še enkrat v džunglo k Indijancem

Toliko časa se nisva javila na blogu, da sva dobila že nekaj zaskrbljenih emailov, če je z nama vse v …

Preberi →

V požgani notredamski katedrali se skriva velikonočno sporočilo

Vrnila sva se v Atalayo. Se še spominjate najine izkušnje, ko sva prvič prihajala v to mestece ob amazonskem deževnem …

Preberi →
Pachacutec

Iz Pachacuteca: Nekateri živijo v puščavi vse svoje življenje

Na glavnem letališču v Limi se je trlo ljudi, ki so čakali prišleke iz Kolumbije. Silvino letalo je imelo zamudo, …

Preberi →
Perugia

Utripava s Perugio

Prihod v Perugio je bil dramatičen, milo rečeno. Iz železniške postaje sva se čez cesto napotila na avtobusno postajališče, ker …

Preberi →

Silva iz Kolumbije: 30 dni brez Naceta

Internetna povezava nikoli ne bo mogla nadomestiti tiste povezave, ko si z drugim v živo, na štiri oči. Kmalu potem, …

Preberi →

Nace iz Peruja: 30 dni brez Silve

V zadnjih treh letih, kar s Silvo potujeva po svetu, sem napisal natanko 125 člankov. A nobeden od njih, naj …

Preberi →

Po treh letih skupnega potovanja sva se razšla

Tisto, kar sva po Riosuciu najbolj potrebovala, sta bila mir in počitek. Lagal bi, če bi rekel, da nisva čutila …

Preberi →