˝Kako so pa vajino zvezo sprejeli tvoji starši? Pa Anupovi? In vajini prijatelji?˝ so vprašanja, ki jih najpogosteje slišim, ko pripovedujem najino zgodbo. 

In moja prva reakcija ali odgovor pravzaprav ni beseda, ampak občutek, kako res sama sva bila v tistih najinih začetkih. 

Nihče ni verjel, da nama lahko uspe, in s svojimi skrbmi in nasveti, ki so bili seveda vsi dobronamerni, nama tudi nihče ni bil prav v pomoč. 

Seveda sva imela tudi sama dvome. Nisva bila več tako mlada, da bi na ljubezen ali celo zgolj zaljubljenost gledala naivno. 

Anupova skrb za mojo varnost

Anupa je zelo skrbelo za mojo varnost. Takrat mi njegov strah ni bil razumljiv, sedaj po trinajstih letih življenja in dela na indijskem podeželju, pa sem hvaležna, da takrat vsega nisem razumela. 

Indijsko podeželje je namreč zelo konzervativno in ne dovoljuje prijateljevanja med dekleti in fanti. Midva z Anupom sva veliko časa preživela skupaj in to so vaščani začeli opažati. 

Anupa je bilo strah, da bi nekdo vdrl v mojo sobo, kjer sem živela sama, on pa ni smel ostajati z mano, saj je bilo to nesprejemljivo. Tako se je poroka zdela edini izhod. In to po slabih dveh mesecih poznanstva!

Popolna norost, vem! Zelo naju je bilo strah. To so občutki, ki jih res s težavo ubesedim in so tudi zelo osebni. 

Odločitev za poroko, ki je nihče ni odobraval

Sprejeti sva morala odločitve, in sicer v kontekstu dvomov in tudi zelo ostrih zavračanj. Organizacija, ki mi je omogočila prostovoljno delo na šoli, ni več dovolila, da prihajam, ko so izvedeli za najino zvezo. 

V krščanski skupnosti, kjer je Anup toliko let služil in pomagal, niso podprli najinega odnosa, in so nama celo prepovedali, da obiskujeva bogoslužja. Anupovi domači so bili še naprej prijazni, vendar zelo distancirani opazovalci. 

Moji starši doma so se zavili v molk. Še največ stika sem imela s svojo sestro, ki je tudi težko razumela, zakaj se morava tako hitro poročiti. Ob vsem tem sva spoznala še, da sem zanosila. 

Preteklo je veliko solza. Vedela sem, da moram sprejeti odločitev, vendar sem se počutila, da bredem pregloboko, in sem se bala, da se bom utopila. To so globine, ko še Boga težko slišiš, čeprav hkrati razumeš, da je le On tisti, ki lahko nekaj stori. 

Priprave na nov korak

Anup je začel iskati najemniško stanovanje v predmestju, kjer so ljudje manj konzervativni. Tako sva se čez nekaj tednov preselila skupaj v malo stanovanje, ki je bilo brez pohištva. 

Na tleh sva si uredila posteljo, vse ostalo sva imela pospravljeno v kovčku. Anup je od doma prinesel nekaj jedilnega pribora in posode. 

Kupila sva le barvno televizijo, saj si je Anup želel svetovno nogometno prvenstvo končno videti v barvah, in pa hladilnik, ker je postajalo izredno vroče, in se mi je zdelo vse, od hrane do navadne vode, postano. 

˝Cyber café˝ je bil moj edini stik s svetom

Večino dneva sem bila sama, Anup je hodil v službo in prihajal domov pozno popoldne. Ni želel, da bi sama hodila ven, zelo se je bal. 

Tako sem si čas krajšala s kuhanjem, pranjem na roke in branjem vsega, kar mi je prišlo pod roke – predvsem so bile to knjige za otroke, ki mi jih je Anup prinesel iz šolske knjižnice. 

To je bil še čas pred pametnimi telefoni, tako da sem imela stika z domačimi in prijatelji zelo malo. Ob večerih sva šla v t .i. ˝cyber café˝, kjer sem lahko uporabljala računalnik z dostopom do interneta. Največkrat internet sploh ni deloval ali pa je prišlo celo do izpada elektrike. 

Iz vegetarijanke nazaj v mesojedko

Skrbelo me je, ker sem kljub nosečnosti izgubljala na teži. Zelo malo sem lahko pojedla, izgubila sem apetit, verjetno tudi zaradi neznosne vročine. Še najbolj mi je prijalo tisto, kar je skuhal Anup, tako da je vstajal že zelo zgodaj, da mi je lahko pred odhodom na delo nekaj pripravil. 

Odločila sem se, da bo bolj varno, če pojem tudi nekaj mesa. Dobrih deset let sem bila namreč vegetarijanka. Izguba teže me je res skrbela, nisem želela tvegati, tako da sem začela jesti ribe in piščančje meso. Na Anupovo veselje, ki je velik ljubitelj rib. 

To je še eden od hecnih pripetljajev moje zgodbe: da sem se prav v Indiji, kjer veliko ljudi pravzaprav prevzame vegetarijanstvo, odločila, da zopet poskusim meso. 

Kljub temu sem v tistih mesecih pred odhodom v Slovenijo izgubila dobrih deset kilogramov. Spominjam se, da je moja sestra zajokala, ko me je videla na letališču, saj sem se ji zdela zelo shujšana, čeprav sem bila že nekaj mesecev noseča.

Najina indijska poroka

V tem času najinega prvega skupnega življenja sva začela urejati tudi formalnosti najinega zakona. Poročila sva se civilno in še to s pomočjo odvetnika. Torej nobenih ceremonij, nobenega matičarja, nobenih zaobljub. Le izpolnitev formularja in podpisi. 

Medlo se tudi spominjam, da so (kdo so bili, ne vem, meni so se zdeli le kot ˝možje v črnem˝) prišli preveriti, če sva resnično skupaj, če sploh obstajava. 

Bilo ni nič filmskega, torej nobenih skrivnostnih vprašanj o najinih hobijih in najljubših barvah. Le nekaj nerodnih in nejevernih pogledov. Pogovora pa pač nisem razumela, saj so se pogovarjali v bengalščini. 

Razmišljala sva, da bi vendarle pripravila malo pogostitev za ožji družinski krog. Ampak iskreno povedano, se nisva mogla odločiti, kaj bi ˝ožji krog˝  pri Anupovi družini sploh pomenil. 

Predvsem pa je Anup vedel, da z neko malo pogostitvijo nihče od njegovih domačih ne bi bil zadovoljen, saj so v Indiji vajeni velikih porok, in ker sem bila jaz tujka, bi bila taka pričakovanja še toliko večja. 

Na poročno potovanje v hribe

Tako sva se odločila, da je bolje, če si privoščiva nekaj dni v hribih, kjer bi bila manj opazna in bi se jaz lahko nadihala malo svežega in hladnejšega zraka. 

Zgodilo pa se je to, da sem se prav močno prehladila. Verjetno že na vlaku, kjer so bila vsa okna in vrata odprta in je vso noč, kolikor je trajala pot, zelo pihalo iz vseh strani. 

Kljub temu sva preživela nekaj čudovitih dni skupaj; najino kratko in tako drugačno poročno potovanje ob toplem čaju z limono in indijskem tradicionalnem hribovskem prigrizku momo.

Končno sem uradno postala gospa Gayen!

Vizo sem imela samo za šest mesecev, tako da sem načrtovala, da odpotujem domov na datum moje povratne vozovnice. Predvsem sem si želela, da bi lahko rodila v Sloveniji, saj si stroška privatne bolnišnice ne bi mogla privoščiti, v državni pa so razmere zelo slabe. 

Bala sem se tudi soočanja s starši, zato sem najprej pisala domov in vprašala, če lahko pridem, in hkrati prosila, da me ne bi ˝zasula˝  s pridigami o tem, v kaj sem se spustila. 

Na odgovor sem čakala kar nekaj dni. Ko je vendarle prišel, sem se oddahnila: odpotovala bom lahko domov! 

Nekaj dni pred odhodom je prišel še težko pričakovani poročni list: Tudi uradno sva postala mož in žena Gayen.

V pol leta se mi je življenje postavilo na glavo. Kako zelo, pa sem lahko le slutila. 

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>