Prijazno vas povabim v svoja razmišljanja in vas vprašam: Če bi ujeli čudežno ribico, ki bi vam lahko izpolnila tri vaše želje, katere bi to bile? 

Morda bi si zaželeli nov avto, večje stanovanje, sušilni stroj…, ali pa zanimivo knjigo, počitnice na obali in masažo hrbta.

Morda bi se radi naučili nekaj novega, in bi si zaželeli vključiti v tečaj tujega jezika, kvačkanja in prepoznavanja zelišč.

Morda bi si zaželeli, da bi vam kdo pospravil po hiši, skuhal kosilo in odpeljal na sprehod vašega psa. 

Sem kaj uganila? Ne? Hmm, se bom bolj potrudila!

Morda si želite zamenjati službo, ali pa se želite preseliti, študirati v tujini.

Morda si želite partnerja, ki bi bil bolj ljubeč, otroke, ki bi se med seboj razumeli, ali aktivne starše, ki bi vam pomagali, ko to potrebujete. 

Sem že bližje? Mogoče malo…

Aha, želite spremembe pri sebi: da bi bili bolj vitki, potrpežljivi in ustvarjalni. Ali pa, da bi bili bolj mirni, vztrajni in da bi bilo vaše zaupanje večje? 

Ali zlata ribica zmore tudi bolj “resne želje”?

Kaj pa tole: da bi živeli v skupnosti, kjer ne bi nikomur ničesar manjkalo, kjer bi si med seboj nesebično pomagali, kjer bi namesto godrnjanja in jamranja, prevladovala vzpodbuda, optimizem in hvaležnost? 

Kjer bi si napake in šibkosti odpuščali? Kjer ne bi bilo prepirov, izgredov in vojn? Kjer bi mediji poročali samo dobre novice, ker slabih ne bi bilo!!! 

“Opala, Mojca, tole pa niso samo tri želje, še več, katera ribica, pa še tako čudežna, bi bila sploh zmožna izpolniti takšne želje?! Raje se odločim za počitnice na obali.”

Mogoče pa naša hrepenenja le niso zgolj naivnost

Pa vendar, ali niso to naša najbolj globoka hrepenenja? Da bi bil svet poln ljubezni in sloge, hvaležnosti, dobrote, poln prijaznosti in nasmehov, otrok, ki živijo v svobodi, starostnikov, ki niso nikoli sami, sosedov, ki ne pozabijo speči peciva tudi za nas in sodelavce, ki nam stojijo ob strani. 

Ali ni to hrepenenje zasidrano globoko v naših dušah: da ne bi nikoli več slišali nobene pikre besede, da bi bilo naše dobro delo opaženo, da bi dobili pomoč, ko to potrebujemo, da ne bi bili sami in pozabljeni?

So taka razmišljanja samo za idealiste? So to nerealna pričakovanja, zaradi katerih bi nam moralo biti skorajda nerodno? 

Od kod pravzaprav izvirajo ta hrepenenja, če “popolnega” nismo nikoli resnično izkusili, saj se že od rojstva soočamo z nepopolnim svetom.

Božji odmevi v naših srcih

K tem razmišljanjem me je vzpodbudil eden od zadnjih blogov moje vzornice Sally Clarkson. Zapisala je namreč, da so naša hrepenenja po lepšem, mirnejšem, spokojnejšem svetu Božji odmevi v našem srcu. 

Bog je za nas ustvaril popolni svet in odmevi tega sveta še vedno odzvanjajo v globinah naših duš.

Ali ni to lepo? Moja hrepenenja niso nekaj, nad čimer zamahnem z roko, češ, kako so nerealna. Moja hrepenenja niso nekaj, kar bi morala v sebi utišati, da ne bom razočarana.

Moja hrepenenja niso nek ne-bodi-ga-treba, ki me po nepotrebnem nadleguje. Moja hrepenenja so Božji odmevi! 

Zato bom ne glede na to, kar mi govori svet, ne glede na to, kaj mi govorijo okoliščine, celo ne glede na to, kar mi govorijo izkušnje…, svoje ideale negovala in se vedno znova k njim vračala.

V Indijo sem prispela s čudovitimi pričakovanji in sanjami

Ko sem prišla v Indijo, sem prišla s pričakovanji. Nisem bila neizkušena, saj sem delala kot prostovoljka že v Afriki, pa vendarle so moji ideali ostali precej neokrnjeni. 

Grele so me zgodbe misijonarjev, ki so me že od nekdaj pritegnile: zgodbe o preprostem življenju med preprostimi ljudmi, zgodbe o nasmejanih otrocih in o njihovi ljubezni, zgodbe o služenju tistim, ki živijo v manj priviligiranem svetu kot mi. 

Vstopila sem v svet svojih sanj, v najgloblja hrepenenja, da bom tudi jaz nekoč delala za uboge.

Pričakovala sem, da bo to svet iz najlepše razglednice, svet dobrote, hvaležnosti, pristne radosti. Svet, v katerem ne vladata materializem in tekmovanje. 

Ko sedaj pogledam nazaj, se lahko samo nasmehnem. Pravzaprav sem vstopala v svet, ki je bil pravo nasprotje mojim hrepenenjem. Vendar sem to spoznavala sčasoma. 

Bog je vedel, koliko lahko prenesem, vedel je, da bi se vrnila v Slovenijo, če bi mi prekmalu odkril izzive, s katerimi se bom soočala. 

Prva razočaranja, ki so čistila moj pogled

Spomnim se, kako sem se zjokala, ko se je po končanem sedmem razredu poročila ena izmed prvih deklic, ena najbolj  bistrih, nadarjenih, motiviranih, vedno najboljša v razredu.

Spomnim se, kako me je skoraj dušilo, ko so se mamice naših otrok pred šolskimi vrati pritoževale, da otroci ne dobijo dovolj velikega kosila.

Spomnim se, kako mi je bilo težko, ko je moja tašča nad mano povzdigovala glas, ker ni mogla razumeti, da nisem gluha, ampak da bengalščine res ne razumem.

Spomnim se, kako sem bila prestrašena, ko so transvestiti nasilno vdrli v naš dom, ko se je rodila Sara in zahtevali denar, ki ga pričakujejo, ko se v soseski rodi otrok.  

Sem pa tja me kdo povpraša, če sem se zdaj v Indiji že vsega navadila, če je to postal moj pravi dom. Običajno le na hitro odgovorim s “seveda, skorajda”, ampak resnica je, da dlje časa kot sem tu, globlje so rane, pa tudi globlja spoznanja.  

Ideali so Božji klic k Svetosti

Ampak moja hrepenenja še vedno živijo, moji ideali so še vedno del mene in največ kar lahko naredim je, da jih uresničujem sama: 

Ko prijazno odgovorim na nestrpnost, ko nesebično delim kljub nehvaležnosti, ko odpustim, tudi ko je to nezasluženo, ko vztrajam pri resnici, čeprav je težka, ko molčim, ko me obtožujejo… 

Seveda mi ne uspe vedno. Priznam, da pridejo dnevi, ko tudi nimam več volje, da bi se trudila. 

Vendar, kakor pravi Sally, ideali so Božji odmev v naših srcih. Zame so Božji klic k svetosti, ki v meni nikoli ne ugasne. 

Le kako naj odklonim Njega, ki me brezpogojno ljubi?

Jezus je tisti, ki me vztrajno vodi, kliče in uči. In kako lahko odklonim Njega, ki mi vedno odgovarja prijazno, ko sem nestrpna, ki mi daje kljub moji nehvaležnosti, ki mi odpušča neodpustljivo, ki vztraja pri resnici, tudi ko je težka, ki molči, ko ga obtožujem… 

Kako lahko odklonim Nekoga, ki me brezpogojno ljubi kljub moji nepopolnosti?

Kakšna čast je pravzaprav, da izkušam drobec tistega, kar je izkušal On: svetle utrinke spoznanj, ljubezni in vere v svojih učencih, pa tudi kamenjanje, zanikanje in zasmehovanje s strani tistih, ki jih je ljubil in jim služil.

“Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad…”

Janez 15:16

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>.