Mojca iz Kalkute: Dekleta so prvič v življenju videla morje

Odhod smo imeli približno ob šestih zjutraj. Vstala sem že pred sončnim vzhodom – za osebni čas z Bogom, kakor vsak dan, ko zgodaj zjutraj vstanem za molitev in branje Svetega pisma. To jutro je bilo še posebej pomembno, saj sem želela Bogu predati vse skrbi in strahove, ki so me v tistem trenutku obhajali. 

Ko sem z jutranjo kavo stopala navzdol po stopnicah, sem presenečeno opazila, da je bila že večina naših deklet pokonci, ura pa je bila komaj štiri. Slišalo se je pridušeno vznemirjenje. Bile so srečne, v veselem pričakovanju. Nasmehnila sem se, nekaj v mojem zaskrbljenem srcu se je sprostilo, v sebi sem začutila, da sva se odločila prav.

Lovilci sanj, ki so ujeli čudovite sanje 

Nekaj tednov prej smo z dekleti izdelovali prve lovilce sanj. Pomagala nam je mlada prostovoljka iz Irske, ki nam je tudi poslala ves material, ki smo ga za izdelavo potrebovali. 

ZAČNITE VAŠ DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli obljubo iz Svetega pisma – BREZPLAČNO!

.

Kljub temu da so naša dekleta ročno zelo spretna, so jim ti lovilci delali kar nekaj preglavic. Skoraj so obupale, ampak smo jih spodbujali, naj se vendarle potrudijo. 

In res nam ni bilo žal. Sedaj manjši in malo manj majhni lovilci sanj krasijo naše sobe. Pa ne samo to, najbolj smo se razveselili tega, da je naš največji lovilec sanj ujel sanje, ki so se zdele prav v tem času res nemogoče …

Na poti k sanjam

Spakirali smo še zadnja oblačila, zaklenili sobe in šolo, naredili še zadnji selfi, zmolili skupno molitev in se natrpali v dva avtomobila. Štirinajst deklet in Mousumi, mlada študentka brez staršev, ki biva z nami, ter midva z možem Anupom

Tokrat nam je uspelo ujeti prav posebne sanje. Fotografija: Anup Gayen

Pred nami je bila približno štiriurna vožnja. Dekleta so v rokah nestrpno držala plastične vrečke, saj so pričakovala, da jim bo med vožnjo slabo. Vožnje z avtomobilom niso vajene, preglavice jim dela že vožnja z avtobusom, zato se poti niso veselile. 

Kljub temu so na poti ostale pogumne, zamotile so se s pogovorom, petjem in poskušale zaspati. Dve dekleti, ki med potjo edini nista bruhali, sta v očeh preostalih postali pravi herojki. 

Po dobrih štirih urah smo srečno prispeli do preprostega hotela na obali. Ja, res je, to smo ujeli z lovilci sanj: naš prvi obisk morja! 

Prvič na obali

Zahvalila sem se Bogu, da nas je med vožnjo obvaroval, saj je indijski promet res divji in nepredvidljiv. Razporedili smo se po sobah, ki so bile preproste, vendar nas to ni motilo. 

Po kratkem predahu in obilnem poznem zajtrku smo se odpravili do morja. Za naša dekleta je bil to prvi obisk morja in ob pogledu na brezmejno sinjino navdušenju ni bilo videti konca. Tiste, ki znajo plavati, so se pogumno pognale v vodo, druge so ostajale v plitvini. 

ŽELITE BITI NA TEKOČEM?

Ko bomo objavili kaj novega, boste prvi izvedeli za to.​

.
Dekleta so bila prvič na morju. Fotografija: Mojca Gayen

Na našem koncu Indije ženske in dekleta na morju ne nosijo kopalk, zato smo bile tudi me oblečene v hlače do kolen in kratke majice. 

Glede na to, da v monsunskem obdobju le redko ljudje iščejo oddih na morju, smo imeli plažo skoraj povsem zase. Vreme je bilo krasno, oblaki so zastirali prevroče indijsko sonce, deževalo pa na srečo ni. Ko smo se naveličali morske vode, smo začeli oblikovati peščene gradove, tiste z več energije pa so se podale na lov za školjkami. 

Pozno popoldne smo se prijetno utrujeni vrnili v hotel. Dekleta so se med seboj spraševala, katera je popila več morske vode. 

Ker med plavanjem nismo bile oblečene samo v kopalke, nam je pranje hlač in majic vzelo kar precej časa. Po večerji z zelenjavo in rižem smo se odpravili na sprehod in si privoščili sladoled.

Morski spomini bodo še nekaj časa odmevali v nas

Čeprav je bil že čas za spanje, dekleta kar niso mogla potihniti. Žvrgolenje njihovih glasov se je slišalo še dolgo v noč. To je bilo namreč tudi prvič, da so prespale v hotelu, in to celo s svojimi prijateljicami.

Najin posebni čas pa je bil naslednje jutro, ko sva se z možem, še preden so se dekleta zbudila, sama odpravila na sprehod ob morju. Čudovito je bilo! Po vseh teh mesecih karantene je bil ta preprosti sprehod po peščeni plaži velik blagoslov. 

Ribiške ladje so že plule po morju, nekateri ribiči so metali mreže z obale in Anup kot navdušen ribič je občudoval pisan ulov. Jaz sem samo opazovala, izgubljena v čudežnosti vode, soli in sončnih dotikov. 

Domov smo se vrnili sveži in spočiti, pripravljeni na nove izzive. Morski spomini pa bodo še nekaj časa odmevali v naših srcih.

Vam je všeč, kar delamo? Podprite nas.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe. Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Kliknite spodnji gumb in si preberite več.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 100,00€ One Time

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja