Ali uganete, kaj so naju pogosto najprej vprašali ljudje, ko sva potovala po Aziji?
Mogoče koliko sva stara? Ne.
Zakaj potujeva, recimo? Tudi to ne.
Eno prvih vprašanj (in to na vsaj treh različnih koncih azijskega kontinenta) je bilo:
‘Ali je res, da se Evropejci umivate samo enkrat na dan?’
Kaj naj človek sploh odgovori na takšno vprašanje?
Zlagati se nisva želela. Niti pretiravati ne, čeprav je res, da se nekateri niti enkrat na dan ne.
Torej sva rekla ja in pač počakala, da so se izhihitali. Potem pa razlagala, kako da je pri nas bolj hladno in dejansko ni potrebe po več kot toliko.
Na Filipinih sva potem slišala zgodbo o nekem Nemcu, prostovoljcu, kako je smrdel, ker se je tako malokrat tuširal in so tiste uboge filipinke vonjale znoj še preden so ga srečale.
Pri tistih 40 stopinjah celzija in nori vlagi je v bistvu nemogoče, da se ne stuširaš vsaj trikrat ali štirikrat na dan, že zato, da se ohladiš.
Zanimiva tema za kakšno sproščeno debato, in seveda primerna točka za kakšen nov družbeni stereotip.
In kaj, pravite, so naju najprej spraševali v Južni Ameriki (v več kot le eni državi)?
Koliko otrok imava. Včasih še celo pred ‘Kako vama je ime’ in ‘Od kod prihajata’.
Od belcev pričakujejo nizke številke (recimo dva ali tri), da pa jim odgovoriš ‘nobenega’, jih pa lahko popolnoma zmedeš. Glede na to, da v teh krajih družine pogosto štejejo tudi po deset otrok in več, je njihovo zmedo lažje razumeti.
Iz takšnih izkušenj se zlahka razvijejo stereotipi, ki jih potem nalepimo nekemu narodu ali družbi.
Zaradi takšnih stereotipov sva recimo v Laosu (dokler se nisva uprla) vsako jutro na mizo dobila francoske štručke, saj so bili prepričani, da v Evropi ne jemo riža. Sam Bog ve kam so hodile tiste sestre kupovati kruh za naju, ker ga v teh državah (sploh na vaseh) res ni lahko najti.
Zaradi takšnih nalepk sva morala v Peruju pogosto pojasnjevati, da ni z nama nič narobe, ker nimava bazena pred hišo in služkinjo, ki bi kuhala, čistila in skrbela za naju. Tako si pač predstavljajo povprečnega zahodnjaka. Ja, bili so šokirani, ko so naju videli likati in zlagati perilo.
Zaradi takšnih prepričanj sva pred odhodom v vsako novo državo poslušala zaprepadene ljudi, ki so naju dobronamerno opozarjali, da tja pa že ne smeva iti, ker naju bodo…(pomislite na najbolj tragično možno situacijo in vstavite sami).
In da ne bo pomote, to se je dogajalo že v Evropi, ko sva iz Slovenije odhajala v Italijo, ko sva iz Italije potem odhajala v Francijo in potem iz Francije v Španijo. Dobro, pri zadnji jih razumem, saj sva povedala, da bova do tja štopala. Da kasneje Ukrajine sploh ne omenjam!
Tako sva kmalu nehala pojasnjevati, kam odhajava naprej, ker sva bila vedno zasuta s tisočimi predsodki o dotični državi in ljudeh.
Problem s predsodki ni toliko v tem, da bi bili netočni, ampak da so nepopolni. Prav zares drug drugemu delamo krivico z njimi!
Na misel mi prihaja Kolumbija, kjer sva izmed vseh dežel preživela največ časa. Midva sva se že nekako navadila, da sva doma najprej poslušala hece o tem, kako v ozadju najinega dobrodelnega dela švercava koko.
Ampak najina prijateljica Beatriz (in večina drugih Kolumbijcev) pa se težko sprijazni s tem, da njeno domovino najprej povezujejo z Escobarjem, drogo in seksom.
In jo razumeva. Tako lepa dežela in tako lepi ljudje. Toliko imajo za pokazati!
Za Indijance se pogosto šalijo, da nikoli ne zaprejo oči, ko se pogovarjajo z belcem, saj bi v trenutku, ko bi to storili, ostali brez vsega.
Odveč je omenjati, da so bili od vseh etničnih skupin, ki sva jih srečala na poti, dejansko najbolj nezauplivi. No, glede na to, koliko škode smo jih naredili v preteklosti, jim previdnosti ne moremo zameriti, a ne?
In ko smo že pri odprtih in zaprtih očeh med Indijanci, nama je nek misijonar v Atalayi (v amazonskem delu Peruja) priznal, da med mašo nikoli več ne zapre oči, medtem ko moli.
Nekoč je namreč samo občasno za kratek čas zapiral oči, in vsakič se mu je zdelo, da je v cerkvi nekaj manj ljudi. Ko pa je pridigo v celoti povedal miže, so v prostoru ostali le še trije (z župnikom vred).
Mogoče pa je tisti stereotip indijancev pred Evropejci samo projekcija.
Kakorkoli, stereotipi niso v redu. Predvsem zato, ker se iz njih razvijajo predsodki, ti pa v družbi ali med narodi povzročajo razdeljenost in razkole.
To misel še najbolje poglobi pisatelj Amin Maalouf, ki je v svoji knjigi O identiteti napisal tole:
Po liniji najmanjšega odpora v isti koš strpamo najrazličnejše ljudi. Po liniji najmanjšega odpora jim pripisujemo kolektivne zločine, kolektivna dejanja in mnenja. “Srbi so pobili …”, “Angleži so opustošili …”, “Judje so zaplenili …”, “Črnci so zažgali”, “Arabci zavračajo …”. Brezbrižno izražamo obsežne sodbe o celih ljudstvih, ki jih imenujemo “pridni” in “iznajdljivi”, ali “leni”, “dotakljivi”, “zviti”, “ponosni” ali “trdoglavi”. In včasih se to konča s prelivanjem krvi.
