Donacije, ki smo jih zbrali za božični dogodek, namenjene revnim otrokom v Tarapotu, so presegle znesek, ki smo ga porabili za nakup igrač in peciva.
To je dobra novica in zelo hvaležni smo vam za podporo in radodarnost.
Po novem letu, ko so se prazniki končali, smo se sestali z Mili in njeno ekipo v spodnjem Tarapotu in se pogovarjali o tem, kako bomo porabili preostanek donacij.
Med več možnostmi, med drugimi tudi ta, da bi pomagali pri nakupu materiala za pokriti prostor, kjer bi se odvijali razni dogodki ali celo razdeljevala hrana za tiste, ki niso preskrbljeni, smo se odločili, da bomo denar namenili za otroke, ki nimajo šolskih potrebščin in zato ne hodijo v šolo.
V tem času imajo otroci v Peruju dvomesečne poletne šolske počitnice. Zdaj je torej pravi čas, da z vašimi donacijami omogočimo najrevnejšim otrokom, da gredo v šolo in ne da ostajajo doma samo zato, ker si njihovi starši ne morejo privoščiti šolskih torb, knjig in potrebščin.
Zdaj se bomo morali le odločiti, kako bomo to izpeljali in izračunati koliko otrok bomo s tem lahko podprli.
A časa nimamo prav veliko. Midva sva se namreč odzvala na priložnost, ki se nama je ponudila malo pred novim letom. Turistična viza v Peruju se nama bo iztekla 12. februarja.
Če morda o tem še nisem pisal, vsak tujec lahko kot turist ostane v Peruju le tri mesece. Ta doba se lahko podaljša za nove tri mesece, če gre iz države in se potem spet vrne nazaj. Midva sva to storila pred časom, ko sva v enem dnevu prečkala ekvadorsko mejo in se še isti dan vrnila nazaj v Peru. Se spominjate? O tem sem pisal tukaj.
Ko se iztečejo tudi ti trije meseci, mora tujec iz države. Če ostane, mora za vsak nov dan bivanja v Peruju plačati ‘kazen’. Ta sicer ni velika, se pa nabere. Midva sva do konca ostala odprta, razločevala in se na koncu odločila, da potujeva naprej.
Možnost, ki se nama je odprla, je v Hondurasu. Honduras je ena najrevnejših držav na kontinentu, ki se sooča z mnogimi izzivi; socialnimi, ekonomskimi in političnimi. Priložnosti za dobrodelnost nikakor ne manjka.
Poznate mednarodno skupnost Barka? Tisti med vami, ki spremljate najino pot, se boste spominjali, da je bila Barka v Rimu najina prva postaja, ko sva pred leti začenjala misijonsko pot po svetu.
Tam sva se prvič osebno srečala s papežem Frančiškom, kasneje sva imela z njim še eno lepo srečanje. Več o Barki si lahko preberete tukaj.
V skupnosti Barka pod isto streho živijo osebe z motnjo v duševnem razvoju in njihovi asistenti.
To sobivanje v stotinah hišah po celem svetu daje skupnosti svoj poseben značaj in ruši razlike, presega etikete in združuje tisto, kar je skupnega vsakemu človeku, ne glede na raso, spol, veroizpoved, duševne ali telesne omejenosti: potrebo bo ljubiti in biti ljubljen.
Kontakt s skupnostjo v Hondurasu nama je pomagala vzpostaviti Manca Šinko Kastelic, ki je bila dolga leta mednarodna poslanka Barke za Švico, Avstrijo, Madžarsko, Litvo, Ukrajino, zadnja štiri leta pa vice-delegadka za Evropo in Bližnji Vzhod. Med drugim je soustanovila Barkino skupnost v Sloveniji pred 27 leti.
Z njeno pomočjo sva se torej povezala z Barko v Tegucigalpi (v glavnem mestu Hondurasa), in sicer z gospo Denio Deras, ki je odgovorna za tamkajšnjo skupnost. Sporočila nama je, da naju z veseljem sprejmejo in pričakujejo.
O Barki bom vsekakor še pisal, saj bova v Hondurasu preživela nekaj časa v obeh enotah, tako v glavnem mestu kot v Choluteci na jugu države, precej bližje obali Tihega oceana.
Tako torej. Do 25. januarja, ko odletiva iz Peruja v Honduras, imava v Tarapotu še zadnje dejanje, kot rečeno, nakup šolsih potrebščin za tukajšnje otroke. Potem pa pot v roke Bogu, v deželo, ki je še ne poznava, a sva prepričana, da naju bo obogatila, tako kot vse ostale, po katerih sva potovala.
