V treh korakih sva podaljšala vizo v Peruju

Minili so trije meseci odkar sva s Silvo prišla v Peru. V tujini običajno trije meseci pomenijo le eno: viza.

V Peruju (in tudi mnogih drugih državah Južne amerike in Azije) se tujemu prišleku v državo dodelijo trije meseci, in sicer v okviru turistične vize.

Ko se trije meseci iztečejo, lahko turist vizo podaljša še za tri mesece, saj mu v enem koledarskem letu pripada 180 dni ali dvakrat po 3 mesece bivanja v državi. Govorim za Peru.

Žal tudi midva padeva pod kategorijo turistov, kljub temu, da v Peruju dejansko delava. To se seveda lahko spremeni, če bi se odločila zaprositi za katero od drugih viz, ki so tujcu na voljo, recimo delovna viza ali celo misijonarska viza.

Če se bova tako odločila, potem bova sprožila postopek za pridobitev ene od viz, ki so nama na voljo. Tako si bova bivanje in delo v državi zagotovila vsaj za eno leto, in potem vsako leto vizo obnavljala.

Ampak kot rečeno, za zdaj sva turista. Tri mesečna viza se nama izteka, zato sva morala narediti korak za podaljšanje.

Včasih se je podaljšanje vize v Peruju enostavno dalo urediti na Uradu za migracije. Po pandemiji se je zakonodaja spremenila. Zdaj tujec lahko podaljša vizo le tako, da gre fizično iz države in potem spet vstopi vanjo, se pravi, prečkati mora mejo, tja in nazaj.

Za naju konkretno je to pomenilo, da sva se morala odločiti, katero od meja okrog Peruja bova prečkala, da bova potem znova lahko vstopila v državo.

Najbolj popularna meja, ki jo tujci izbirajo, je meja z Ekvadorjem. Iz Tarapota, kjer živiva midva, je ta najbližja in edina, do katere lahko prideva z avtobusom. Cene letalskih kart so se namreč tako dvignile, da za to naju sploh ni bilo vprašanje.

Takšen je bil načrt:

1. korak: Iz Tarapota z avtobusom v mesto Piura, na severu Peruja.

15 ur vožnje, pri čemer prečkamo Ande na 4000 m nadmorske višine. Za cesto, sploh za gorski predel, še vedno velja, da je nevarna. Razpokan asfalt, previsi, ozke poti in malomarnost šoferjev, velikokrat povzročijo hude nesreče.

O tem sem pisal že tukaj, ko sva s Silvo prvič prečkala Ande na poti v Atalayo. Ker sva večino poti prespala, se nisva ubadala s tem, kje vse se vozimo in kaj vse bi se lahko zgodilo. Tableta za pritisk/spanec pomaga!

2. korak: Iz Piure v mesto Tumbes, ki je že obalni del Peruja.

5 ur vožnje, po dokaj ravni puščavski cesti, z lepim razgledom na peščena hribovja, redko nizko rastje kaktusov in drugih puščavskih rastlin. Za razliko od prve vožnje, se je nekoliko potemnila polt najinih sopotnikov, saj so Perujci ob severni obali vsaj za dva odtenka temnejši od ostalih.

3. korak: Iz Tumbesa z avtobusom čez ekvadorsko mejo in potem še isti dan nazaj v Peru

Ko sva bila na avtobusni agenciji v Tumbesu, nama je prijazni možakar za blagajno svetoval, da na meji izstopiva iz avtobusa, tam urediva vse potrebno, počakava naslednji avtobus, ki bo prišel iz ekvadorske strani in naju bo odpeljal nazaj v Peru.

Na tem mestu moram razložiti, kako je perujsko/ekvadorska meja sploh urejena.

Včasih je ta mejni prehod veljal za enega bolj nevarnih v Južni Ameriki. Perujska in ekvadorska carina sta bili namreč med seboj oddaljeni več kilometrov. Tujec, ki je prečkal mejo, je moral nekako priti po nikogaršnji zemlji od ene meje do druge.

Saj ne da bi bila razdalja problem, konec koncev si jo lahko tudi prepešačil. Težava so bile tolpe, ki so prežale na ljudi, jih ropale, ugrabljale, nemalokrat celo umorile.

Ne pozabimo, govorimo o meji, ki je toliko let veljala za pomembno mamilarsko pot, od proizvajalcev v Ekvadorju do prodajalcev in preprodajalcev v Peruju. In obratno. Šlo je (v resnici še vedno gre) za živahno trgovino, ki jo državi le s težavo brzdata.

Ampak z eno samo potezo so pred dobrim desetletjem uspeli narediti konec trepetanju tujcev pri prečkanju meje. Obe carini in administracijske zadeve so združili pod isto streho. Zato je bil načrt, ki nama ga je predlagal možakar v Tumbesu varen, preprost in hitro izvedljiv.

Ko sva z avtobusom iz Tumbesa prišla na mejo, sva vzela najino prtljago. Na carini sva lahko uredila vse na enem mestu. Vstopila sva v stavbo, kjer sta v enem prostoru združeni obe državi. Administracija Ekvadorja na levi, administracija Peruja na desni strani.

Predstavljajte si, kako hitro lahko urediš izhod iz države in prihod v drugo! Vse v pičlih 10 minutah. Ko sva uredila izhod iz Peruja in vstop v Ekvador, sva morala počakati kakšni dve uri na meji. Sedla sva se v lokal, popila kavico in brala vsak svojo knjigo.

Ko je napočil čas, sva se odločila, da ne bova čakala avtobusa iz ekvadorske strani, ker so zamude lahko velike, midva pa sva želela nazaj v Peru, kar se da hitro.

Stopil sem do taksista in se spogajal za dobro ceno, da naju je odpeljal nazaj, se pravi iz ekvadorske na perujsko stran, pri čemer sva seveda še enkrat morala skozi preprost administrativni postopek na drugi strani meje, torej za vstop nazaj v Peru. Tokrat ravno obratno, registrirati izstop iz Ekvadorja in požigosati ponovni vstop v Peru.

To je bil trenutek resnice, ko je srce utripalo malo močneje. Nama bodo podaljšali vizo za nove tri mesece? V tistem momentu je to v rokah uradnika. Midva lahko govoriva, prosiva, razlagava, ampak če bi se on odločil za manj, bi tako pač obveljalo.

Na srečo so obema požigosali potna lista za nove tri mesece, saj sva razložila, da bi v Peruju rada dokončala socialni projekt, ki smo se ga nedavno lotili v Tarapotu.

Tako, ‘misija podaljšanja vize’ je bila opravljena. Zdaj se morava vrniti nazaj v Tarapoto, pred nama je novih devetnajst ur vožnje z avtobosom.

Medtem pa seveda v Operandu zbiramo donacije za otroke iz najrevnejšega predela Tarapota. Odziv je odličen, presenečana sva nad njim.

Saj ne da ne bi verjela, da se ljudje ne bodo odzvali, vseeno je bilo v tem času tudi v Sloveniji veliko potreb, in Slovenci vedno znova dokazujemo, da smo pripravljeni pomagati kjerkoli in komurkoli, ki se znajde v stiski. Bogu hvala za to!

Svoj dar za božična darila za otroke v Tarapotu lahko darujete tukaj.