V članku »Zakaj so najini otroci tako različni, ko pa sva vse vzgajala enako?« smo razmišljali o zavisti, ki se nehote pojavi med otroki znotraj družine in na kakšen način jo lahko starši preprečijo. Kaj pa se zgodi, če starši niso sposobni prepoznati nezdrave tekmovalnosti med otroki?
Skrivnost, ki razjeda odnose
“Spomnim se, da je bilo med našo in tetino družino vedno neko čudno ozračje. Na prvi pogled se je zdelo, da se dobro razumemo. Skupaj smo praznovali in si pomagali v krizi. A med nami je bilo nekaj neizgovorjenega, nekakšen neprijeten občutek, o katerem se ni smelo govoriti.
V otroštvu si nisem znal razložiti, kaj se dogaja. Imel sem občutek kot da nam tetina družina zavida. Nisem razumel, zakaj. Vedno se mi je zdelo, da gre njim bolje kot nam. Finančno so bili bolje preskrbljeni. Z odraščanjem sem še bolj občutil to skrivnostno stvar, ki se je vila med nami. Danes vem, da je to zavist, ki visi med sestrama – med teto in mojo mami.”
To je realnost mnogih družin. To so zgodbe, ki jih pripovedujejo odrasli bratje in sestre. Pripovedujejo jih odrasli otroci, katerih starši niso prepoznali njihove nezdrave tekmovalnosti. Kadar zavisti ne ozavestimo in je ne odpravimo, se razraste kot kruhovec.
Ko se zavist razbohoti
A poznate zgodbo o Malem princu, ki je živel na majhnem planetu in iz zemlje vztrajno odstranjeval kruhovce? To je drevo, ki izjemno hitro raste in če ga pravočasno ne odstranite, ko je še dovolj majhno, zraste v ogromno drevo z debelimi koreninami. In predstavljajte si, kaj se zgodi, če je teh dreves več.
Enako se zgodi z zavistjo, ki se hitro razraste v naših mislih. Njene korenine zavzamejo ves prostor pozitivnim mislim in ker so močne, jih težko izkopljemo. Sadeži s tega našega drevesa zavisti pa niso prav nič okusni.
Zavist ima mnogo obrazov
Ste se kdaj vprašali, kaj je v ozadju večnih bitk za dediščino? Profesor dr. Christian Gostečnik pravi, da otroci tekmujejo za materino srce. Materino ljubezen merijo po deležu imetja, ki jim ga bo namenila ob smrti.
Dlje ko gojimo zavist, bolj se razraste. Ni nam dovolj, da zavidamo bratu ali sestri, zavidati začnemo sosedu, sodelavcu ali celo partnerju. Žene nas neustavljiva želja po uspehu. Za ceno svoje slave začnemo blatiti druge.
V medijih se vsakodnevno srečujemo s političnimi škandali in aferami, ki so plod nezdravega boja za oblast. Od tu smo le še korak od vojne.
Da, tako uničujoča je lahko zavist.
Kako uspešno obvladati to čustvo?
Na nas je, ali bomo naši zavisti še naprej dajali pogoje za rast, ali jo bomo izkoreninili. Čaka nas težka naloga, a z majhnimi koraki in vztrajnostjo nam bo uspelo.
Prvi korak k izkoreninjanju zavisti je, da jo pri sebi prepoznamo. Včasih je prav to najtežje, saj je zavist potuhnjena.
Neko dekle mi je povedalo, da je zavist odkrilo s pomočjo izpraševanja svoje vesti. To je pregled naših dobrih in slabih dejanj, pri čemer lahko opazimo, da redno ponavljamo iste napake.
V tem primeru je prav, da se vprašamo, kaj je vzrok temu. Nekateri izpraševanje vesti opravljajo vsakodnevno. Če se s tem srečujete prvič, bo dovolj, da z njo poskusite enkrat na teden.
S samoopazovanjem torej lahko prepoznamo lastnosti, ki si jih želimo pri sebi spremeniti in naš problem ozavestili. Ko zavist pri sebi zaznamo, postanemo nanjo bolj pozorni in ji preprečimo, da se svobodno razrašča.
Bog vedno da novo priložnost
Druga težava zavistnih ljudi je slaba samopodoba ali pretirana samokritičnost. V Svetem pismu beremo, da je Kajn razočaran, ker se je Gospod obrnil na Abelovo daritev. A Gospod Kajna bodri:
»Zakaj se jeziš in zakaj ti je upadel obraz? Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!«
1 Mojzes 4:4-7
Nebeški Oče nas vabi, da smo ponosni sami nase, kadar imamo čisto vest. Da od tu črpamo moč, da se upiramo grehu. Kadar pa dovolimo zavisti, da vstopi v naše misli, se bo ta na koncu obrnila proti nam.
Kljub Božjemu bodrenju Kajn podleže zavisti in ubije svojega brata, vendar mu usmiljeni Oče da še eno priložnost:
»In GOSPOD je dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil.«
1 Mojzes 4:15b
Ni najpomembneje, ali nam uspe prvič. Pomembno je, da vedno znova vstanemo in se trudimo izboljšati svojo težavo.
Do boljše samopodobe bomo prišli postopoma. Bistveno se je zavedati, da krepitev samopodobe prinaša pozitivne rezultate.
Zacelimo svojo samopodobo
Pri osebnosti rasti nam lahko pomaga terapevt ali kakšna druga izkušena oseba, ki bo skupaj z nami odkrivala, od kje izvira naše nezadovoljstvo.
Spoznali bomo, da so nas v preteklosti označili z različnimi negativnimi nalepkami. Mi pa smo jim slepo verjeli. Počasi bomo začeli trgati te etikete s sebe in presenetilo nas bo tisto, kar se skriva pod njimi.
Šele takrat si bomo dali priznanje, da smo v redu takšni kot smo. Podarili si bomo sočutje, ki nam ga nihče ni dal. S tem se začne celiti naša ranjena samopodoba.
Sčasoma bomo občutili notranji mir. Ne bo nam treba več tekmovati z drugimi in jih sramotiti, da bi sebi dvignili ceno. Postavili bomo sebe na prvo mesto in odvrgli zavist.
