Na Madagaskarju je največje bogastvo življenje, torej otrok. V jeziku Antešakov besedo “prvi” poimenujejo z izrazom Velomany.
Za ženo, ki je rodila, uporabijo izraz “velo” in ji s tem dajo prvenstveno vlogo. Pomeni, da se je udejanjila s tem, da je rodila. Žena se torej uresniči z rojstvom prvega otroka. “Velo” pomeni tudi oživiti svoje ime ob rojstvu prvega otroka. Ko žena rodi, se jo poimenuje z besedo “endry”, to je mati. Otrok svojo mamo kliče “Endriko” (izg. endžku), kar pomeni moj obraz.
V kulturi Antešakov dekle, ki je umrlo, ne da bi imelo potomstvo, poimenujejo z “matiantoka”, kar pomeni jamčila je popolno izgubo, ker ni zapustila potomstva. To je razlog najglobljega objokovanja.
Ko žena zanosi, se vsa skupnost zelo veseli
Potomstvo pomeni veliko vrednoto, zato tudi mladih deklet, ki zanosijo, skupnost ne obsoja. S tem namreč dekle postane žena, mati, nosilka potomstva.
Kadar je zanosila brez vednosti staršev, pogosto ne pove, kdo je oče. Njegovo identiteto mama razkrije šele ob rojstvu otroka, nato starši ali stari starši z “izostrenim” očesom potrdijo ali ovržejo otrokovo podobnost z domnevnim očetom.
Ko žena zanosi, se vsa skupnost zelo veseli. V času nosečnosti se samohranilke preživljajo z deli, ki jih zmorejo, npr. lovijo ribice, sejejo pesek v vodi, da najdejo zlato ali si poiščejo kakšen drug dnevni zaslužek, da prispevajo k gospodinjstvu staršev. V zameno za svoje delo dobijo hrano ali oblačila.
Porodnice se morajo naučiti skrbeti zase
V porodnišnici na misijonu Ampitafa imamo organizirane redne preglede nosečnic od četrtega meseca nosečnosti dalje.
Delujemo v skladu s smernicami državnega programa, ki spodbuja nosečnice k skrbi zase, prehranjevanju z zdravo prehrano ter jim zagotovimo zdravila proti slabokrvnosti, malariji in druga, če so potrebna. V ta program je v našem okolišu vključenih od 20 do 30 odstotkov nosečnic. Letno se pri nas rodi med 230 in 250 otročičkov.
Večinoma pa nosečnice živijo doma in ob podpori skupnosti pričakujejo otroka brez vnaprejšnjih idealiziranih predstav.
Otrok ne vzgajajo samo mame, ampak celo sorodstvo
Veliko mamic, okrog 20 odstotkov, vzgaja svoje otroke brez očeta. Svoje zgodnje materinstvo težko usklajujejo s šolanjem, zato le tega predčasno zaključijo.
Želja po tem, da bi imeli potomca, je tako velika, da to opravičuje marsikatero obliko življenja, na katero bi mi, Evropejci, gledali z začudenjem.
Vzgoja in preživljanje otrok med Antešaki se odvijata na rodbinski ravni. Mame, ki ostanejo same, pogosto težko nahranijo svoje otroke. Mnoge se za preživetje sebe in svojih otrok podajo tudi v prostitucijo. Na misijonu Ampitafa zato skušamo pomagati pri zagotavljanju obrokov.
Težave nastopijo tudi pri šolanju teh otrok: rodbinski oče, starec, ki bi moral plačati vpisnino in zvezke za šolo, v tem ne vidi smisla, saj v njegovih mladih letih šolanja sploh ni bilo.
Med njimi je v navadi, da otroci sodelujejo v skupnosti najprej tako, da v mlakah lovijo ribice, nato fantje postanejo pastirji, deklice pa pri štirinajstih letih že začnejo rojevati.
Kako na Madagaskarju potekajo priprave na porod?
Ni jih. Ko nastopi čas poroda, žena prihiti v porodnišnico, ali jo prinesejo svojci, ali jo porod celo ujame na poti. V porodnišnico pride zadnjo uro poroda, ko žena začuti, da se nekaj dogaja.
Podeželski rešilec? Samokolnica! Žena sedi v njej, eden vleče spredaj, drugi vodi za ročaje. V primeru, da se otrok rodi med vožnjo, mu popkovino prerežejo, ko prispejo v porodnišnico. Potem otroka povijejo kar v materino ogrinjalo.
V preteklosti je mnogo otrok umrlo ob rojstvu. Otroci so prišli in odšli nazaj k Stvarniku. Neobičajno bi bilo, če oblekic nato ne bi uporabili. Danes počakajo, da vidijo, ali se otrok rodi živ, potem pa potrošijo denar, ki je bil za to vnaprej pripravljen. Njihova logika je: Ne prehitevaj!
Ko pa se otrok rodi, je veselje velikansko! Poleg porodnišnice imamo na misijonu prostore, kjer so za čas poroda in poporodne nege nastanjeni svojci. S porodnico pridejo tudi od 40 kilometrov daleč, če je ob porodu prišlo do zapleta. Ob rojstvu se zberejo skupaj, se veselijo, na ves glas vrtijo glasbo!
Zakaj matere na Madagaskarju rojevajo v tišini?
Porodnica običajno ne prejme ničesar, kar bi ublažilo bolečine. Kadar pa osebje vidi, da bo porod težaven, vstavijo kanal, da bi ji zmanjšali bolečino.
Žene rojevajo v tišini. Materinstvo je zanje prvi, največji poklic, zato verjamejo, da bi bilo sramotno, če bi med porodom vzdihovale ali jokale od bolečin. Vsako bolečino prenesejo v tišini. Očetje pri porodu niso prisotni, tega nimajo v navadi.
Na podeželju veliko mater umre zaradi poporodnih infekcij. V porodnišnici na misijonu smo do sedaj imeli dva primera smrti mater po porodu. Na domovih pa je teh smrti precej več. Porod doma poteka ob pomoči domačih žena, ki so že porajale. Higienske razmere v njihovih domovih so nezadostne in tako prihaja do nevarnih okužb.
V izogib zapletom zato porodnice spodbujamo k temu, da bi rodile v varnejšem okolju, ki ga nudi porodnišnica. Omogočimo jim, da v treh dneh, ko so nastanjene pri nas, prejemajo riž brezplačno, novorojenček dobi oblekico in jih spodbujamo, da otroci prejmejo obvezna cepljenja.
Pripoved misijonarja Janeza Krmelja je zapisala Maja Žagar, Slovensko društvo Hospic
