»Zamenjal sem že nekaj partneric, vendar se v vsakem odnosu počutim ujetega. Vsakič, ko dekle omeni, da se želi poročiti in si z menoj ustvariti družino, se prestrašim in končam razmerje. Kmalu si najdem novo dekle in upam, da tokrat ne bom pobegnil.«
»Preden sem spoznal Klaro sem imel občutek, da sem v življenju uspešen. Klara mi je bila zelo všeč, zato sem pristal na njeno pobudo, da se poročiva. Po poroki sem se kmalu začel počutiti povsem nesposobnega. Tudi vesti sem se začel tako. Klara je prevzela vajeti in poskrbela, da je gradnja stanovanja tekla, skrbi za gospodinjstvo, za vzgojo otrok… Sam se počutim še bolj nesposobnega.«
»Prihajam iz urejene družine. Odraščal sem z mamo, očetom in sestro. Vsi so nas imeli za dobro družino. Star sem 32 let, a še nisem imel resnega razmerja z dekletom. Zelo si želim ustvariti družino, a ne vem zakaj se mi ta cilj vse bolj izmika.«
Ali je bil tudi moj oče čustveno odsoten?
To so zgodbe odraslih moških, ki so odraščali v družini s čustveno odsotnim očetom. Tak oče skriva svoja čustva in se ne zanima za počutje ostalih družinskih članov.
Čustveno odsotni oče ponavadi ni slab človek. Slednje otroke zmede, zato živijo v prepričanju, da je bilo v njihovi družini vse v najlepšem redu.
Kadar je oče čustveno odsoten, nekdo od otrok prevzame njegovo mesto. Pogosto se zgodi, da deček prevzame vlogo materinega čustvenega partnerja ter vlogo očeta svojim bratom in sestram.
Ta deček mora na hitro odrasti. Materi je v veliko pomoč, zato ga mati hvali in poveličuje njegove sposobnosti. Naloge, ki si jih naloži deček, so zanj pretežke, vendar ga žene občutek krivde, da materi mora pomagati. Potrebe dečka so spregledane.
Pot v svobodo vodi skozi bolečino in jezo
Kenneth M. Adams (2011, Po tihem zapeljani) ugotavlja, da se nekateri očetje niso sposobni soočiti z lastnimi zakonskimi težavami. Podzavestno jim ustreza sinov odnos z materjo, saj jim omogoča pobeg od problema.
Odrasel moški upravičeno goji jezo do očeta, ki je posledica očetove nepripravljenosti, da bi se vmešal in sina ločil od matere. (Adams, 2011, Po tihem zapeljani)
Adams (2011, Po tihem zapeljani, str. 39) pravi, da se moški mora soočiti z bolečino in jezo, ker je igral maminega partnerja ter zapiše:
»Dokler se ubada samo s površinskimi težavami v odnosih, trajna sprememba ni mogoča.«
Kenneth M. Adams
Mora se soočiti z ogromnim rezervoarjem potlačenih čustev: besa, zagrenjenosti, krivde, globoke žalosti.
Naj si prizna, da je očeta pogrešal
Priznanje, da ga je oče na nek način zapustil, je eden težjih korakov na poti ozdravljenja. Vsak otrok ima svoje starše za svetinje.
Verjame, da so najboljši na svetu, ne glede na to, kako ravnajo z njim. Boji se, da jih bo izgubil, zato bi zanje naredil vse in vse potrpel. Kot deček si ni smel priznati, da je očeta pogrešal. Moral je ostati močan, da je lahko pomagal mami.
To je zanj težko breme, ki ga nosi s seboj. Danes je vse najhuje že za njim. Danes je varno čutiti, kar takrat ni smel.
O svojih občutkih naj moški odkrito spregovori s svojim očetom. V pogovor naj se ne sili. Prišel bo čas, ko bo začutil, da je pripravljen na ta korak. Morda se oče ne bo spremenil. Kljub temu bo pogovor prinesel občutek, da ste odložili breme.
Priznanje potlačenih čustev in pogovor z očetom, vas bo razbremenil občutkov krivde, ki vam ves čas usmerjajo življenje. Oče bo še vedno ostal svetinja.
Oče je naredil najbolje kot je znal, kar pa ne opravičuje njegovih dejanj. Ne gre za iskanje krivca, temveč za prenos odgovornosti na očeta.
Ni nujno, da ste na poti sami
Ozdravitev očetove rane je težek in postopen proces. Dobro je, da si na tej poti poiščete pomoč. Zmotno je misliti, da bo žena rešila vaš problem.
Lahko pa vam je v veliko oporo, če ji boste dovolili, da sodeluje z vami v tem procesu. Zdravljenje je uspešnejše z vključitvijo v podporno skupino ali terapevtski proces.
Mnogim si poiščejo pomoč mentorja. Mentor naj bo moški, ki je osem do petnajst let starejši od vas. Moški, ki vam je dobro poznan, je sočuten z vami in mu lahko zaupate.
Morda starejši sodelavec, sosed ali sorodnik. Mentor vam bo pomagal uresničiti vaše življenjske vizije, tako da vas bo usmerjal pri pridobivanju ustreznih izkušenj v odraslem življenju.
Zdravilno moč ima spoznanje, da je nebeški Oče vedno z nami. On nas nikdar ne zapusti. Verujoči posamezniki poročajo o tem, kako so črpali moč za ozdravljenje prav iz tega spoznanja.
