Tradicionalno obredje ob smrti in slovesu od pokojnega je skozi zgodovino plemen na Madagaskarju služilo posamezniku in njegovi skupnosti v procesu žalovanja, zato ga še vedno ohranjajo.
Ko med Antešaki nekdo umre, njegova družina začne s tem obredjem. Tako bližnji, tudi tisti, ki niso prisotni ob smrti, začutijo, da je nekdo umrl; živijo namreč medsebojno duhovno zelo povezano življenje.
Sel ponese novico o smrti po vasi
Eden izmed njih ima vlogo sla: ogrnejo ga v kos blaga, ki ga zavežejo čez rame, preko ledij in na drugi stran spet čez prsi. Tako napravljen gre sporočit smrt ostalim sorodnikom in vaščanom.
Ko ti vidijo tako odetega človeka, vedo, da je to znamenje smrti. Vendar smrt pokojnika razglasijo šele po tem, ko sel s sporočilom priteče do vaškega starešine: šele ko jo ta razglasi, se o smrti lahko začne govoriti.
Poudaril bi še, da je mnogo sporočil med njimi neizrečenih in si jih med seboj prenesejo v namigih, z obraznimi potezami z načinom oblačenja. Evropski človek jih le počasi in sčasoma prične zaznavati.
Ko pokojnika objokuje vsa skupnost
Sorodniki in vaščani po razglasitvi smrti prihajajo v hišo pokojnika; moški se najprej zberejo pod drevesom ob hiši, žene pa ob pokojniku v njej. Sledi obred, ko skupaj objokujejo umrlega, kar traja nekaj minut.
Skupno objokovanje ima zelo pomembno vlogo, saj izraža solidarnost duhovne narave, ki med pripadniki plemena Antešakov in tudi drugod na Madagaskarju kaže na edinost duha.
Po vsakem skupinskem objokovanju se ozračje med žalujočimi razbremeni. Obred objokovanja ponovijo vsakokrat, ko se pridejo od pokojnika poslovit bratje, sestre in drugi najožji člani družine.
Še posebej mi v spominu ostaja 11-letno dekletce, ob smrti katerega mi je bilo zelo hudo. Ko je deklica umrla, so domači takoj pritekli do mene, bil sem jim namreč kot brat in član njihove družine, saj sem za smrt izvedel celo pred starešino. Navzoč sem bil skozi ves obred.
Ob razglasitvi smrti sovaščana vsa skupnost pusti svoje delo in se prične pripravljati na slovo od pokojnika. To umrlo deklico so uredili kot princesko in jo na ta način pripravili za srečanje z žalujočimi.
Ob smrti se v vasi življenje ustavi
Pokojnika prenesejo iz domače hiše v rodbinsko hišo, kjer nato ob njem bdijo. Kar se navadno začne popoldne in traja celo noč: ženske so, združene v prepevanju, ob pokojniku, moški pa v svojih debatah rešujejo tudi druge probleme. Naslednji dan okrog ene ali druge ure popoldne ta obred zaključijo s pogrebom.
Na dan pogreba, v dopoldanskem času zakoljejo govedo. Pri tem ni toliko pomembno, kako veliko, staro ali mlado je govedo, izrednega simbolnega pomena pa je njegova kri. Ta se ob zakolu goveda izlije v bližini pokojnikove rodbinske hiše.
Obred pogreba kot ga praznujejo Antešaki
Ko se začne pogreb, pokojnika na nosilih podajo skozi posebna vrata na zadnji strani hiše ven. Tistih vrat nihče ne prestopi živ; namenjena so le prenosu pokojnika iz rodbinske hiše, ko ga dva nosača v hiši podata dvema nosačema zunaj.
Nosači s pokojnikom, za njimi pa tudi vsa množica, storijo pomemben korak: drug za drugim prečkajo potoček krvi goveda. Ta obred imenujejo “Dika Ra”, kar pomeni v njihovem jeziku prestopiti kri.
Z odpuščanjem v srečno večnost
V malgaškem obredju, zlasti pri Antešakih, kjer živim, je ta simbolika zelo blizu krščanskega obredja: kdor prestopi to kri, se absolutno zaveže k popolnemu odpuščanju pokojniku za vse prestopke za časa življenja. Darovano govedo je namreč iz sebe iztisnilo kri, kot zahtevo po odpuščanju.
Kdor prestopi kri, pokojniku daje popolno odpuščanje in svobodo ter mu ne nalaga več nobenih bremen in zadolžitev, ki jih je preminuli sicer imel v življenju: s tem mu podarja srečno večnost. Izredno globok pomen!
Slovo od pokojnika
Nato pokojnika odnesejo iz vasi, moški se počasi oddaljijo, žene nekaj časa še sledijo sprevodu, nato se naprej odpravi le “Karasy”, skupina, ki pokojnika nese do grobnice in ga položi vanjo.
Vas je tako opravila svoje delo, kot pravijo pogrebu; za njih je pogreb veliko dejanje, častno obredje, s katerim človeka osvobodijo za večnost. Delo misijonarjev je, da to bogastvo ohranjamo in ga le še plemenitimo!
Pripoved misijonarja Janeza Krmelja je zapisala Maja Žagar. Avtorica fotografije: Meta Rus
