Kako čudovita Božja zamisel!

Krščansko občestvo. Kako čudovita domislica našega nebeškega Očeta!

Moj brat, moja sestra. Skupaj smo na poti k Njemu.

Prav lahko bi po poti hodila sama. Uprta s pogledom v cilj. Z upanjem na srečno večnost. A potem bi bila to le pot. Če hodim v edinosti in ljubezni z brati in sestrami, potem to ni več le pot, ampak so že nebesa.

Gospod me pozna, On me je ustvaril. Ve, kaj potrebujem. Moje notranje želje čuti bolje kot jih čutim sama.

Večkrat se ob večerih ustavim pred Njim in mu hitim pripovedovati: »Gospod, danes se je toliko stvari zgodilo… bila sem tam in tam… imam dilemo…potrebujem nasvet, potrebujem namig…. imaš načrt?«

Ko utihnem in prisluhnem, začutim le Njegovo prisotnost.
Pravi mi: »Tukaj sem!«
»Da?« rečem, še vedno nemirna.
On ponovi: »Tukaj sem, ob tebi.«

Umirim se. To je globok mir, ki ga svet ne more dati. Da, On je tu, in to je dovolj. Vem, da ima načrt, vem da me vodi, ampak v tem trenutku to ni več bistveno.

On je tu. Vedno je tu. Ve, da potrebujem bližino. Ve, da jo potrebujemo mi vsi. Ustvarjeni smo bili za bližino. Po njej hrepenimo. Zato občestvo. Zato nas je za pot v večnost ustvaril kot brate in sestre.

Še posebno milostno pa je, kadar se povežemo v molitvi kot občestvo. Takrat se prav zares zazdi, da so se nebesa dotaknila zemlje.

Pred Gospodom smo skupaj. V vsej pristnosti, iskrenosti, ranljivosti. Pred njim odpadejo vse maske. On nas pozna.

Ko začutim stisko koga teh, ki skupaj stojimo pred Gospodom, se moje srce odpre na široko.

Moje prošnje se združijo s prošnjami tega mojega brata. Gospod v meni množi vero, upanje in ljubezen. Kot da bi skupaj prejemali dvojno, trojno, stoterno! Zato v srcu zakličem:

»Gospod, ta človek je v stiski. Bolan je. Obupan je. Potrebuje te.«
Ali pa: »Gospod, ta človek trpi. Pomagaj prosim.«
In On mi zopet pravi: »Ne skrbi. Tukaj sem.«
Nato doda: »In tam sem, pri njem.«
»In zdaj sem tudi med vama. V tej skupni molitvi ustvarjam novo vez med teboj in njim, ki se spleta za vso večnost.«

Takrat začutim, kako se globok mir, ki se izliva v moje srce, širi tudi v srca vseh nas, ki molimo skupaj.

In iz mojih ust se izvije vzklik veselja, ko ugotavljam skupaj s psalmistom:

Glejte, kako dobro in kako prijetno je,
če bratje složno prebivajo skupaj!
Je kakor najboljše olje na glavi,
ki teče na brado, Aronovo brado,
ki teče na ovratnik njegove obleke.
Je kakor rosa s Hermona,
ki pada na sionske gore.
Zakaj tam je GOSPOD zapovedal blagoslov,
življenje na veke.

O moj Bog, ko bi svet vedel, kako velike milosti deliš po molitvi!
In koliko milosti daješ po občestvu bratov in sestra!
Hvala Ti, moj ljubi Gospod!

Barbara Bajželj

Preberite tudi

Leave a Reply

>