Prejšnji teden sem pisala o Svetem Oscarju Romeru, njegovem otroštvu, najstniških in študijskih letih vse do njegove posvetitve v Rimu in praznovanju prve svete maše v domačem mestecu. (Več o tem si preberite tukaj).
Danes pa bom pisala o njegovem duhovniškem poslanstvu.
Spremljali ga bomo v času, ko je postajalo življenje v Salvadorju vse težje, bolj družbeno napeto in je običajnim prebivalcem bolj kot prej pretila nevarnost represije.
Vstopili bomo v čas, ko se je njegova pot vzpenjala v hierarhiji Cerkve in čas, ko ga je Bog pripravljal na najbolj negotovo obdobje njegovega življenja.
Duhovnik vsem
Oscar Romero je svojo prvo duhovniško poslanstvo začel v majhni podeželski vasi Anamorós na severuvzhodu države, kjer je bil duhovnik med leti 1943 in 1947.
Zatem je postal tajnik škofa v mestu San Miguel in prevzel župnikovanje v mestni župniji Santo Domingo. V pastoralnem delu, ki ga je opravljal 20 let v tej župniji, je bil zelo predan in goreč.
Po pričevanju njegovih župljanov je bil vedno prisoten na čaščenjih in neutruden molilec rožnega venca. V spovednici je preživel dolge večere, včasih noči.
Ker je bil vse življenje slabega zdravja, je bil pogosto na robu izčrpanosti. Tako se je zgodilo, da je med spovedovanjem celo zaspal, medtem ko mu je spovedovanka naštevala svoje grehe.
O tem je kasneje pripovedoval ministrantom: “Spovedovanka me je vprašala: ‘Oče, kaj pa naj zmolim za pokoro?’ Jaz pa sem ji v polsnu odgovoril: ‘Zmolite pet pesotov.'”(peso: denarna valuta v Salvadorju)
Spodbujal je številna gibanja, ki so imela namen poglobiti in ohraniti vero njegovega občestva: Marijino legijo, Kristusove viteze in Cursillos de Cristiandad (op. prev. kratki tečaji krščanstva, špansko katoliško gibanje, ki je nastalo v 40. letih 19. stoletja v Španiji in se je razširilo po celotnem špansko govorečem svetu).
Ubogi so vedno lahko vstopili skozi odprta župnijska vrata
Želel je tudi izboljšati socialne in družinske razmere svojih župljanov, zato je podpiral delovanja gibanj Anonimnih alkoholikov in Karitas.
Tudi sam je delil miloščino in ob določenih urah se je pred župnijo vila dolga vrsta ljudi: brezdomcev, pocestnic, revnih kmetov. Ti so prišli v mesto po opravkih in potem v vrsti pred župnijo čakali, da bi se s prejeto miloščino lahko vrnili nazaj v svojo vas.
Romero je bil zelo predan pobožnosti do Marije, Device miru (šp. Nuestra Senora de la Paz), ki je zavetnica Salvadorja in tudi zavetnica mesta San Miguel.
Kot predsednik odbora za gradnjo katedrale si je z zbiranjem denarja prizadeval, da bi jo dokončali, saj je bila posvečena tej priprošnjici.
Oscar Romero postane tajnik Škofovske konference
8. junija 1967 je bil imenovan za tajnika škofovske konference v Salvadorju, leto kasneje, v maju 1968, pa je postal tajnik Škofijskih delegatov Srednje Amerike (šp. Secretariado Episcopal de América Central or SEDAC).
V tem času je v državi že vladal politični kaos. Vrstili so se državni udari, po katerih je bila oblast skoraj vedno v rokah vojske.
Njegovi novi poslanstvi sta zahtevali, da je pričel bolj javno delovati. Pripravljal je vsa gradiva za sklic škofovskih konferenc in drugih srečanj in potem tudi povzemal sklepe.
Bil je seznanjen z vsemi spremembami, ki so se dogajale v Cerkvi v domačem Salvadorju in drugod po Latinski Ameriki. In te spremembe so ga osebno izjemno plašile in kot duhovnik se z njimi ni strinjal. Različni ljudje so pričevali, da je zaradi teh strahov razvil celo tike.
Duhovnikom, ki so se zavzemali za pastoralne spremembe, se je izogibal, jim javno nasprotoval in če je bilo le možno, uporabil svojo moč, da bi jih je oviral pri njihovem delovanju.
V tem obdobju so se v državi snovala in krepila različna množična ljudska gibanja, ki so želela izboljšati življenjske in socialne razmere kmetov in delavcev. Leta 1967 so delavci prvič organizirali vsesplošno stavko.
Romero postane škof
21. junija 1970 je bil Romero posvečen v škofa in postal pomožni škof v San Salvadorju.
Njegovo škofovsko geslo je bilo “Biti eno v mišljenju s Cerkvijo”, za kar je dobil navdih v duhovnih vajah svetega Ignacija in je odražalo Romerova čustva moralne in doktrinarne povezanosti z Rimom.
Njegova nova sodelavca, škof monsignor Luis Chávez y González in pomožni škof monsignor Rivera, njegovega imenovanja nista sprejela dobro.
Spodbujala sta pastoralne spremembe, ki sta jih zahtevala II. vatikanski koncil in sklepi Latinskoameriške škofovske konference, sklicane v Medellinu leta 1968. Po njej naj bi imela Katoliška cerkev v Latinski Ameriki drugačno vlogo predvsem v odnosu do najbolj revnih ljudi.
Pomožni škof Romero pa je še naprej ostajal zvest tradiciji in bil v svojih stališčih konzervativen. Ni prenesel liberalnih idej in spreminjajoče se vloge duhovnika, ki naj bi opolnomočil ljudi na takšen način.
Njegovi odnosi s preostalimi duhovniki in predvsem mladimi jezuiti so bili napeti. Ni se strinjal z novimi programi izobraževanj za verujoče, ki so sloneli na bolj odprtem dialogu med različnimi skupinami ljudi v Cerkvi (mladi, delavci, kmetje) in uporabe Biblije kot jo je želel vnesti 2. Vatikanski koncil.
Nekateri duhovniki so opuščali nošnjo talarja, da bi bili bližje ljudem, kar se je Romeru zdelo nezaslišano in ga je zelo jezilo.
Do takrat je bila politična, družbena in tudi ekonomska moč skoncentrirana v rokah oligarhov, štirinajstih bogatih družin, in njihovih podpornikov, ki so obvladovali San Salvador in njegovo ekonomijo. Dojemali so državo kot svoj lasten fevd.
Romero je imel stike z vsemi, sprejemal je tako bogate kot revne. Bil je prijatelj in dušni pastir najbolj bogatih in vplivnih ljudi v državi.
Z njimi je gojil pristna prijateljstva in za njih zasebno maševal, krščeval njihove otroke in na njihovih posestih preživljal prosti čas, ko je potreboval oddih. Bogati so mu dajali desetino in podpirali njegove projekte.
Na drugi strani si je vedno vzel čas za preproste ljudi. Tudi ko je bil v družbi najbolj bogatih, je nemudoma vstal od mize in oskrbel uboge, če so ga iskali.
Združeval je tisto, kar se je zdelo nezdružljivo. Bil je kot posrednik med enim in drugim svetom.
Škof na podeželju v času naraščajočih napetosti
Leta 1974 je Sveti sedež imenoval Romera za pastirja škofije Santiago de María. Romero se je papežu Pavlu VI. osebno zahvalil za imenovanje.
Kot škof je Romero zelo pogosto obiskoval revne, pridigal v najbolj oddaljenih predelih škofije ter se družil z duhovniki in spodbujal njihovo enotnost.
Na področju, kjer je bila škofija, so se razprostirala velika posestva kave in bombaža. V drugem letu svojega škofovanja je spoznal, da delavci resnično trpijo.
Nekatere cerkvene stavbe je odprl zanje, ki so jih lahko uporabljali kot zavetišča med jesensko žetvijo. Župnijskim skupnostim je naročil, naj jim zvečer zagotovijo tople obroke.
Na lastne oči je spoznaval trpljenje revnih kmetov (šp. campesinos) in njih izkoriščanje. Za svoje delo niso prejeli niti minimalno določene mezde. V pastirskem pismu je obsodil takšno ravnanje z delavci, ki so na njegovem območju obirali kavo.
Romera močno pretrese nasilje
Romera se je globoko dotaknil pokol v vasici Tres Calles, v mestu San Agustín, ki je tudi pripadala njegovi škofiji.
V soboto, 21. junija 1975, ob enih ponoči so pripadniki nacionalne garde vstopili v vas in hladnokrvno umorili štiri moške člane družine Ostorga in njihovega soseda Santosa Moralesa. Ubiti naj bi bili pripadniki uporniške organizacije.
Tistega leta je v San Salvadorju potekal izbor za Miss Universe. Oligarhi so želeli pokazati državo v najboljši luči, zato so preko varnostnih sil skušali zatreti vsakršna družbena nestrinjanja.
Javne proteste so zatirali na silo. Če jim to ni uspelo, so potem obračunali s vpletenimi na takšen način kot se je to zgodilo v tej vasici.
Romero je po tem krvavem dogodku obiskal sorodnike žrtev in jih tolažil, zanje obhajal evharistijo in osebno protestiral pri lokalnem poveljniku nacionalne garde. Ta pa je Romeru zagrozil z besedami: “Talarji niso neprebojni.”
Nekaj dni zatem je Romero v imenu družine in vseh zatiranih napisal zasebno pismo salvadorskemu predsedniku, polkovniku Arturu Armandu Molini, v katerem je zahteval temeljito preiskavo dogodka in odškodnino družinam žrtev. Vendar vlada tega ni nikoli storila.
Nekateri pravijo, da je bila to zanj zamujena priložnost za bolj odločen odziv, kar je kasneje obžaloval in nikoli več ponovil. Še zadnjič je prevladal njegov strah in zadržanost.
Tukaj za zdaj končujem pripoved o škofu Oscarju Romeru in tem obdobju njegovega življenja.
Naslednjič bom pisala o pretresljivih dogodkih, ki so se stopnjevali v vedno večja družbena nesoglasja v državi in hkrati vodili k svetnikovi spreobrnitvi.
Za nadaljevanje kliknite tukaj.
