Pečat iz džungle in prihod v Slovenijo

Misijonarji v Atalayi pravijo, da ne doživiš prave džungle, če tam vsaj malo tudi ne trpiš.

‘Selva ti vedno pusti svoj pečat,’ nama je pravil misijonar Rosendo.

Svoj pečat nama je že davno pustila. Vtis tiste prvinskosti in naravne harmonije, odtis Boga, ki tako previdno ureja ekosisteme in nam v njem pušča svoje sledi.

Ali ni sveti Pavel dejal, da Boga lahko spoznamo po njegovem stvarstvu? Res ga lahko začutiš v utripu pragozda in opazovanju življenja v njem.

Bolj kot kjerkoli lahko spoznaš načelo soodvisnosti, zavedanje, da je prav vse v ravnovesju. Tako rastline kot živali so povezane med seboj, drug brez drugega ne morejo živeti.

Opazovanje te naravne soodvisnosti lahko človeku ponudi veliko materiala za meditacijo o tem, kako je tudi sam vpet v ta življenjski krog, odvisen od te iste narave. Ne bi mogel preživeti, če bi se ravnovesje porušilo, in na nikogar, razen na Boga, se ne more obrniti, če se hoče zahvaliti za to.

In naprej, to isto opazovanje nas nujno vodi do spoznanja, da smo tudi ljudje med seboj odvisni, soodvisni. Drug brez drugega ne bi mogli živeti, pa kljub temu tako pogosto bežimo pred odnosi in jih celo uničujemo. Od kod ta človekova samodestrukcija?

Pečat selve

Ampak očitno je bil za mene, poleg tega notranjega odtisa, potreben še zunanji pečat. Džungla mi ga je odtisnila zelo konkretno, pravzaprav dobesedno, ko smo se s p. Rosendom vračali iz skupnosti Chipani.

Zaradi dežja v preteklih dneh je bila zemlja precej blatna, zato je bila pot do čolna počasna in kar mučna, sploh pri vzpenjanju in spuščanju.

Na nekem še posebej blatnem terenu sem s težavo lovil ravnotežje in da bi se izognil padcu, sem se moral oprijeti bližnjega drevesa.

Z levo roko sem se naslonil na deblo, ampak nisem videl, da je drevo popolnoma prepredeno z majhnimi bodicami.

Zapeklo je. Od prstov navzdol je bila moja dlan polna drobnih trnov, večina zaritih globoko v kožo. Vsaj sto milimetrskih bodic je predstavljalo težavo. Kako jih bom odstranil?

Tiste največje mi je iz dlani pomagala odstraniti neka staroselka, ki je z družino sedela na obali blizu našega čolna. Hvala Bogu, da sva v gozd vzela tudi pinceto, šivanko in alkohol.

Počasi in potrpežljivo jih je jemala ven eno za drugo, a po eni uri jih je bilo v roki še vedno toliko, da pred nočjo zagotovo ne bi končala, poleg tega so bili mnogi zariti povsem pod kožo in jih je bilo nemogoče spraviti iz dlani.

Pot v Atalayo

Pozno smo odšli iz Chipanija, tako da smo se dobršen del poti vozili ponoči. Rosendo je sedel pri motorju, Silva pa je na sprednjem delu s svetilko osvetljevala reko, da je misijonar lahko navigiral.

Bilo je sicer nepopisno lepo in spokojno, a mene je roka preveč bolela, da bi lahko užival v romantiki.

V Atalayo smo prišli prepozno, da bi še tisti dan odšel k zdravniku, naslednji dan pa so mi v zdravstvenem domu namestili infuzijo močnih antibiotikov, ki naj bi preprečili okužbe in otekanje.

Po zdravje

Zdravstveni dom v Atalayi je preprost, zdravstveni pripomočki pa zgolj osnovni. Pravzaprav sem moral v bližnjo lekarno sam kupiti antibiotike, pripravke za infuzijo in celo biološko razstopino, ker jo je sestri zmanjkalo.

Preden mi je namestila infuzijo, je najprej svoji sedemletni hčerki pomignila naj skoči dol iz mize, kjer je sedela s svojim sladoledom.

A bila je prijazna in dovolj izkušena. Antibiotike je bilo potrebno dovajati tri dni, vsakih osem ur, zato sva se morala dogovoriti, kako bova to počela v večernih urah, ko je zdravstveni dom zaprt.

Odločila sva se, da me bo ob večerih oskrbela v župnišču, kjer sva imela s Silvo svojo sobico.

Improvizacija

Nameščanje vrečke s fiziološko razstopino in antibiotiki je bila stvar popolne improvizacije, ko je prišla k nama prvi večer. Najina sobica je bila absolutno premajhna, da bi to lahko naredili notri, tako smo se morali poslužiti dvorišča pred njo.

Iz učilnice smo prinesli mizo, ampak izziv je bil, kam namestiti vrečko, da bi bila postavljena dovolj visoko za pretok tekočine.

Pod streho dvorišča so bili napeljani neki kabli, tako smo vrečko zavezali nanje in sestra je lahko pričvrstila cevko v nastavek infuzijske injekcije.

Tako sem vse tri dni zjutraj hodil na infuzijo v zdravstveni dom, zvečer pa sprejemal obiske.

Vendarle sem hitro okreval. Dlan mi je res nehala otekati, antibiotiki so preprečili okužbe. V naslednjem tednu sem odstranjeval trnje, ki so sami prihajali na površje in se postopoma znebil vseh.

Nazaj v Limo

Kmalu je napočil čas, da se posloviva od Atalaye in potujeva nazaj v Limo. Natanko tako, kot sva prišla, sva tudi odšla. Najprej s čolnom do Satipa in potem z avtobusom do Lime.

Po najinih načrtih bi se moralo leto misijonskega potovanja po Južni Ameriki zaključiti v Atalayi, torej v Peruju.

Ampak težava je bila, da so bile cene letalskih prevozov iz Južne Amerike kamorkoli v Evropo v zadnjih mesecih tako drage, da nisva želela preplačati leta. Če bi se takrat denimo odločila za let nazaj, bi za enosmerno karto plačala še enkrat več kot takrat, ko sva letela iz Evrope.

Klaretinci v Limi niso imeli prostih sob, da bi pri njih lahko v miru razmislila kako in kaj naprej. Želela sva v Slovenijo, absolutno. Več kot eno leto od doma je bilo dovolj, da sva že močno pogrešala najino domovino.

V Pucallpo?

Najela sva ugodno sobo in si vzela en teden časa za počitek in premislek o nadaljnjih korakih. Možnosti, kam naprej je bilo več, v glavnem pa sva razmišljala, da bi v Južni Ameriki ostala do oktobra, ko naj bi se cene letalskih kart spet znižale in takrat potovala domov.

Odločila sva se, da bova še nekaj časa ostala v Peruju. Iz Lime sva znova nameravala potovati v amazonski pragozd, tokrat v mesto Pucallpa, ki je od Atalaye oddaljeno osem ur vožnje s čolnom.

Pucallpa je bistveno večje mesto od Atalaye z okrog 250.000 prebivalci. Vsaj nekaj časa bi lahko ostala tam, si našla možnosti prostovoljnega dela in predvsem poslušala Šefa, kam naju želi usmeriti.

Karta iz rokava

Ampak Bog je svojega asa očitno skrival v rokavu do zadnjega trenutka. Dva dni pred odhodom iz Lime v Pucallpo sem predlagal Silvi, da za hec še enkrat pogledava letalske prevoze v Evropo. Nekaj časa jih že nisva, ker sva se pač sprijaznila s cenami. Te se vsaj zadnje štiri mesece niso spremenile niti za evro.

‘Čakaj, čakaj, a je tole mogoče?’ V ekran sva morala pogledati čisto od blizu, da sva se prepričala, če vidiva v redu.

Cena letala iz Lime do Milana je bila zgolj 750€ za oba, vključno s prtljago! Ko sva nazadnje preverjala lete, je takšen let znašal 1.500€.

‘Hm, ampak let je že jutri zjutraj,’ sem rekel Silvi, ki je od navdušenja skakala okrog računalnika.

No, tukaj se je še enkrat pokazala vsa nepredvidljivost najinega potovanja. Vedno ostani odprt in če ti Bog ponudi darilo, ga moraš vzeti, a ni tako?

‘Greva!’

Kupila sva karte, spakirala, poklicala najine starše in naslednji dan, navsezgodaj zjutraj odšla na letališče.

Šele med dvodnevno vožnjo domov sva počasi dojemala, da prav zares odhajava v Slovenijo, zdrava, polna vtisov, bogatejša in predvsem – srečna.

Iz Lime v Miami in iz Miamija v Milano z letalom. Od tam do Trsta z vlakom. In iz Trsta do doma v avtu z mojimi starši.

Zaznamovana

Vem, da nama bo Južna Amerika še nekaj časa sledila. Eno leto sva potovala po tem čudovitem kontinentu, od Brazilije, Paragvaja in Bolivije, do Peruja in Kolumbije.

Vsaka država naju je zaznamovala po svoje, vsaka nama je povedala svojo zgodbo, v vsaki naju je Bog naučil nečesa novega.

A kljub temu, da sva tam preživela več kot eno leto, imava tam zadaj nek občutek, da Gospod za naju pušča vrata Amerike še vedno široko odprta.

Pravi počitek!

Čez poletje si bova vzela nekaj časa, da mu globlje prisluhneva in ugotoviva, kaj nama želi povedati.

Zdaj je torej tisti čas, ko si bova privoščila pravi oddih, se odpočila in zadihala po slovensko! Članke morda ne bova objavljala tako redno kot doslej, ampak to boste zagotovo razumeli.

V mesecu septembru bomo skupaj z misijonsko glasbeno skupino Šambača izvajali pričevanja po nekaterih slovenskih župnijah in močno upava, da se bova tudi z vami lahko srečala na kakšnem od teh dogodkov.

Sicer pa imamo v Operandu še veliko načrtov in projektov, ki čakajo na realizacijo. Vedno v služenju ubogim, v služenju vam, ki nas tako ali drugače podpirate in seveda, v služenju Bogu.

On dela – tukaj in zdaj, vedno in povsod. Operando!