Ideja je zorela kar nekaj časa. Ko sva z misijonarjem Diegom obiskovala indijanske skupnosti v Cascavelu, na jugu Brazilije, sva razmišljala, kako dobro bi bilo, če bi še komu lahko omogočila takšno izkušnjo. A Bog takrat očitno še ni bil za stvar.
‘Pustiva odprto, morda se bo še kje pokazala priložnost,’ sva si rekla.
Takrat še nisva vedela, da bova že čez nekaj mesecev spet med Indijanci, tokrat v Peruju, prav v amazonskem deževnem pragozdu, kjer živijo že od nekdaj.
In ko sva zapuščala Atalayo, sva se strinjala. To je to.
Nepozabna izkušnja za sedem ljudi
Takole smo si zamislili v Operandu. Majhna skupinica sedmih ljudi bo z nami odšla na posebno misijonsko potovanje v Peru, po enaki poti in na enak način, kot sva potovala midva.
To misijonsko potovanje bo drugačno od običajnega turističnega potovanja.
To bo potovanje na kraje, ki jih tujci zelo redko obiskujejo, k ljudem, ki živijo drugačno življenje od našega in gojijo vrednote, na katere smo zahodnjaki že davno pozabili.
To bo potovanje v naravo, ki je za zdaj še vedno nedotaknjena, čeprav tudi njej preti pohlepna človeška sekira in umazana industrija zahoda. Vprašanje, kako dolgo bo Amazonija ostala takšna kot je: pljuča sveta, ki zemljo napaja s kisikom in daje življenje milijonom vrst rastlinja in živalstva.
Doživeli bomo pravi misijon
V tem čudovitem prvinskem ambientu bomo spoznali delo misijonarjev in misijon doživeli tako, kot ga živijo sami.
To bo čas, ko bomo za štirinajst dni odložili knjige o avanturah popotnikov, ugasnili programe dokumentarnih filmov in zaprli popotniške revije. Čas, ko bomo vse to doživeli sami – neposredno, v vsej svoji pristnosti.
Ko sem sedel v ozkem lesenem čolnu, namenjenem v prvo indijansko vasico, sem se spraševal:
‘Le kako naj pišem o vsem tem; teh prizorov in občutkov nikoli ne bom mogel ubesediti.’
Prav sem imel. Amazonijo je pač treba doživeti – tudi najboljši film ali knjiga tega ne moreta dati.
S perujskim misijonarjem Enriquejem
Misijonarji plujejo po reki Ucayali, tudi do najbolj odročnih vasi, včasih celo dvanajst in več ur vožnje s čolnom.
Na enak način bomo odpluli tudi mi.
Misijonarju Enriqueju, Perujcu iz Satipa, ki naju je ves čas vodil na misijonskih obiskih, je bila všeč najina zamisel, tako da bo tudi Operandovo skupino spremljal v indijanske skupnosti, predstavil svoje delo in nas povezal z domačini, ki jih redno srečuje na teh krajih.
Še več, v tem času bo za nas vsak dan vodil duhovno obnovo, ob ognju in v prelepi amazonski divjini. Tako se bomo z Bogom srečevali v naravi, ga spoznavali po ljudeh in se z njim povezali v naši notranjosti.
Izkušnja, ki zaznamuje življenje
Ne delam si utvar, da boste v dveh tednih spoznali vse, kar nudi Amazonija in ljudje, ki jih boste tam srečali. Je pa zagotovo dovolj, da izkušnja za vedno zaznamuje vaše življenje. Tako kot ga je nama.
Ne le to, da se bomo srečali z indijanskimi staroselci, jih obiskovali v njihovih lesenih bivališčih, se pogovarjali z njimi in se učili drug od drugega, tudi pragozd bomo raziskovali; odšli na pohode v džunglo, se kopali v naravni laguni in uživali tropsko sadje, ki ga pri nas ni moč kupiti.
Tudi mi bomo pustili svoj pečat
Nekega dne sva s p. Enriquejem odšla v ‘chakro’ kot se v Peruju imenuje kos zemlje, namenjen obdelovanju. Z džipom smo se lahko pripeljali le do točke, kamor je makedamska cesta še vodila, od tam naprej smo pešačili; čez gozd, po visoki travi in od dežja razmočenem terenu.
Tam bo nekoč živela družina, gojila bo sadje in zelenjavo, zdaj pa misijonar pripravlja pogoje za to. V rokah smo nosili sadike kokosa, banane in drugega sadja. Posadili smo jih v bližini kolibe. Nekaj let bo trajalo, preden bodo obrodile sadove.
‘Tudi to bi lahko naredili,’ je predlagal misijonar, ko smo sedeli za mizo in snovali načrt naših aktivnosti. ‘Veliko dreves moramo posaditi in prepričan sem, da bo to lepa izkušnja za vsakega od njih.’
Tudi na tak način lahko pustite svoj odtis v Amazoniji. Ideja se nama zdi odlična!
Staroselcem bomo prinesli zdravila
Ampak s staroselci bomo podelili še eno pomembno stvar. V prejšnjih prispevkih sem veliko pisal o pomanjkanju zdravil in zdravstvenih pripomočkov v indijanskih skupnostih.
Pisal sem o otrocih, ki so slabo prehranjeni in zato hitro podlegajo raznovrstnim virusom in bakterijam. V šoli imajo težave z osredotočenostjo in so tudi sicer telesno precej šibki. Starostna doba vaščanov je zelo nizka, le redki presežejo dobo petdesetih let.
V vasi bomo poleg priboljškov in igrač za otroke prinesli tudi zdravila, ki jih bomo s sredstvi Operanda nakupili v Atalayi. Prav tako jih bomo poučili o njihovi uporabi.
Zdravila potrebujejo bolj, kot si lahko mislite!
Pripravljalna srečanja
Vendar pa se bo potovanje v Peru na nek način začelo že doma, v Sloveniji. Če boste odšli z nami, potem boste na pot dobro pripravljeni.
En mesec pred odhodom bomo organizirali štiri tematska pripravljalna srečanja, na katerih se bomo povezali kot skupina, spoznali Peru, Atalayo in druge kraje, kamor bomo potovali in naredili načrt, kako se jim bomo predstavili.
In še nekaj. Ker si z angleškim jezikom v teh krajih prav veliko ne boste mogli pomagati, bomo za vas organizirali začetni tečaj španskega jezika, da boste z domačini lahko tudi sami izmenjali kakšno špansko besedo.
Pa vseeno, tisto, o čemer nam bo pripovedoval misijonar, bomo prevajali, tako da nobena podrobnost ne bo šla mimo vas.
Komaj čakava, da se vidimo!
S Silvo močno verjameva, da bo program aktivnosti, ki smo ga z misijonarjem oblikovali, v vas pustil globok pečat, če se boste seveda odločili in pridružili skupini.
Če vas zanima več o misijonskem potovanju v Peru, kliknite na to povezavo.
Midva se že zdaj veseliva, da bova z vami, tudi ‘v živo’, ne le preko bloga, delila ta poseben čas prvomajskih praznikov.
