Z Operandom na misijon v Amazonijo

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Ideja je zorela kar nekaj časa. Ko sva z misijonarjem Diegom obiskovala indijanske skupnosti v Cascavelu, na jugu Brazilije, sva razmišljala, kako dobro bi bilo, če bi še komu lahko omogočila takšno izkušnjo. A Bog takrat očitno še ni bil za stvar.

‘Pustiva odprto, morda se bo še kje pokazala priložnost,’ sva si rekla.

Takrat še nisva vedela, da bova že čez nekaj mesecev spet med Indijanci, tokrat v Peruju, prav v amazonskem deževnem pragozdu, kjer živijo že od nekdaj.

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

In ko sva zapuščala Atalayo, sva se strinjala. To je to.

Nepozabna izkušnja za sedem ljudi

Takole smo si zamislili v Operandu. Majhna skupinica sedmih ljudi bo z nami odšla na posebno misijonsko potovanje v Peru, po enaki poti in na enak način, kot sva potovala midva.

To misijonsko potovanje bo drugačno od običajnega turističnega potovanja.

Takole se bomo vkrcali v čoln in odpluli v pragozd.

To bo potovanje na kraje, ki jih tujci zelo redko obiskujejo, k ljudem, ki živijo drugačno življenje od našega in gojijo vrednote, na katere smo zahodnjaki že davno pozabili.

To bo potovanje v naravo, ki je za zdaj še vedno nedotaknjena, čeprav tudi njej preti pohlepna človeška sekira in umazana industrija zahoda. Vprašanje, kako dolgo bo Amazonija ostala takšna kot je: pljuča sveta, ki zemljo napaja s kisikom in daje življenje milijonom vrst rastlinja in živalstva.

Doživeli bomo pravi misijon

V tem čudovitem prvinskem ambientu bomo spoznali delo misijonarjev in misijon doživeli tako, kot ga živijo sami.

To bo čas, ko bomo za štirinajst dni odložili knjige o avanturah popotnikov, ugasnili programe dokumentarnih filmov in zaprli popotniške revije. Čas, ko bomo vse to doživeli sami – neposredno, v vsej svoji pristnosti.

Srečali se bomo s staroselci…

Ko sem sedel v ozkem lesenem čolnu, namenjenem v prvo indijansko vasico, sem se spraševal:

‘Le kako naj pišem o vsem tem; teh prizorov in občutkov nikoli ne bom mogel ubesediti.’

Prav sem imel. Amazonijo je pač treba doživeti – tudi najboljši film ali knjiga tega ne moreta dati.

S perujskim misijonarjem Enriquejem

Misijonarji plujejo po reki Ucayali, tudi do najbolj odročnih vasi, včasih celo dvanajst in več ur vožnje s čolnom.

Na enak način bomo odpluli tudi mi.

Otrokom razdelili priboljške…

Misijonarju Enriqueju, Perujcu iz Satipa, ki naju je ves čas vodil na misijonskih obiskih, je bila všeč najina zamisel, tako da bo tudi Operandovo skupino spremljal v indijanske skupnosti, predstavil svoje delo in nas povezal z domačini, ki jih redno srečuje na teh krajih.

Še več, v tem času bo za nas vsak dan vodil duhovno obnovo, ob ognju in v prelepi amazonski divjini. Tako se bomo z Bogom srečevali v naravi, ga spoznavali po ljudeh in se z njim povezali v naši notranjosti.

Izkušnja, ki zaznamuje življenje

Ne delam si utvar, da boste v dveh tednih spoznali vse, kar nudi Amazonija in ljudje, ki jih boste tam srečali. Je pa zagotovo dovolj, da izkušnja za vedno zaznamuje vaše življenje. Tako kot ga je nama.

In se družili z njimi

Ne le to, da se bomo srečali z indijanskimi staroselci, jih obiskovali v njihovih lesenih bivališčih, se pogovarjali z njimi in se učili drug od drugega, tudi pragozd bomo raziskovali; odšli na pohode v džunglo, se kopali v naravni laguni in uživali tropsko sadje, ki ga pri nas ni moč kupiti.

Tudi mi bomo pustili svoj pečat

Nekega dne sva s p. Enriquejem odšla v ‘chakro’ kot se v Peruju imenuje kos zemlje, namenjen obdelovanju. Z džipom smo se lahko pripeljali le do točke, kamor je makedamska cesta še vodila, od tam naprej smo pešačili; čez gozd, po visoki travi in od dežja razmočenem terenu.

Chakra, kjer je misijonar Enricque postavil leseno hiško.

Tam bo nekoč živela družina, gojila bo sadje in zelenjavo, zdaj pa misijonar pripravlja pogoje za to. V rokah smo nosili sadike kokosa, banane in drugega sadja. Posadili smo jih v bližini kolibe. Nekaj let bo trajalo, preden bodo obrodile sadove.

Sadili bomo kokos, banane, manjoko, ananas…

‘Tudi to bi lahko naredili,’ je predlagal misijonar, ko smo sedeli za mizo in snovali načrt naših aktivnosti. ‘Veliko dreves moramo posaditi in prepričan sem, da bo to lepa izkušnja za vsakega od njih.’

Tudi na tak način lahko pustite svoj odtis v Amazoniji. Ideja se nama zdi odlična!

Staroselcem bomo prinesli zdravila

Ampak s staroselci bomo podelili še eno pomembno stvar. V prejšnjih prispevkih sem veliko pisal o pomanjkanju zdravil in zdravstvenih pripomočkov v indijanskih skupnostih.

Življenje je mnogo bolj preprosto. Veliko se lahko naučimo.

Pisal sem o otrocih, ki so slabo prehranjeni in zato hitro podlegajo raznovrstnim virusom in bakterijam. V šoli imajo težave z osredotočenostjo in so tudi sicer telesno precej šibki. Starostna doba vaščanov je zelo nizka, le redki presežejo dobo petdesetih let.

V vasi bomo prinesli zdravila. Potrebujejo jih, zlasti otroci.

V vasi bomo poleg priboljškov in igrač za otroke prinesli tudi zdravila, ki jih bomo s sredstvi Operanda nakupili v Atalayi. Prav tako jih bomo poučili o njihovi uporabi.

Zdravila potrebujejo bolj, kot si lahko mislite!

Pripravljalna srečanja

Vendar pa se bo potovanje v Peru na nek način začelo že doma, v Sloveniji. Če boste odšli z nami, potem boste na pot dobro pripravljeni.

En mesec pred odhodom bomo organizirali štiri tematska pripravljalna srečanja, na katerih se bomo povezali kot skupina, spoznali Peru, Atalayo in druge kraje, kamor bomo potovali in naredili načrt, kako se jim bomo predstavili.

In odpluli bomo bogatejši.

In še nekaj. Ker si z angleškim jezikom v teh krajih prav veliko ne boste mogli pomagati, bomo za vas organizirali začetni tečaj španskega jezika, da boste z domačini lahko tudi sami izmenjali kakšno špansko besedo.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Pa vseeno, tisto, o čemer nam bo pripovedoval misijonar, bomo prevajali, tako da nobena podrobnost ne bo šla mimo vas.

Komaj čakava, da se vidimo!

S Silvo močno verjameva, da bo program aktivnosti, ki smo ga z misijonarjem oblikovali, v vas pustil globok pečat, če se boste seveda odločili in pridružili skupini.

Če vas zanima več o misijonskem potovanju v Peru, kliknite na to povezavo.

Midva se že zdaj veseliva, da bova z vami, tudi ‘v živo’, ne le preko bloga, delila ta poseben čas prvomajskih praznikov.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€